2,724,813 views • 17:09

V naslednjih 18 minutah vas bom popeljala na potovanje po poti, po kateri skupaj hodimo že mnogo let. Začela se je pred okrog 50 leti, ko so ljudje prvič stopili z našega planeta. V teh 50 letih nismo samo dobesedno stopili na Luno, ampak smo tudi poslali robotska vesoljska plovila do planetov — vseh osmih, pristali smo na asteroidih, srečali smo se s kometi in prav v tem trenutku je na poti vesoljsko plovilo, ki se bo srečalo s Plutonom, telesom, ki je pred časom veljalo za planet. Vse te robotske misije so del večjega potovanja človeka, ki smo ga začeli, da bi razumeli naše mesto v vesolju, razumeli od kod izviramo in kako je nastala Zemlja, planet na katerem živimo, in z njim mi.

Od vseh mest v našem osončju, kamor bi lahko odšli iskat odgovore na takšna vprašanja, smo izbrali Saturn. Tam smo že bili — Saturn smo obiskali v zgodnjih 80-ih letih — vendar pa je naše raziskovanje Saturna postalo dosti bolj poglobljeno in podrobno, odkar je vesoljsko plovilo Cassini po sedmih letih potovanja skozi medplanetarni prostor poleti 2004 prijadralo v tirnico okoli Saturna in s tem postalo najbolj oddaljeno robotsko oporišče, ki ga je človeštvo kadarkoli postavilo okoli Sonca.

Saturnov sistem je bogat planetarni sistem. Ponuja skrivnosti, znanstvena spoznanja in seveda tudi lepoto brez primerjave. Raziskovanje tega sistema je nadvse pomembno za naše razumevanje kozmosa. Samo od študija prstanov si obetamo veliko novih spoznanj o diskih zvezd in plinov, ki jih imenujemo spiralne galaksije. Tukaj je čudovita slika Andromedine galaksije, ki je Rimski cesti najbližja večja spiralna galaksija. In tukaj je čudovita montaža galaksije Vrtinec, ki jo je posnel Hubblov vesoljski teleskop.

Tako je potovanje nazaj do Saturna v resnici del, pa tudi metafora za veliko večje potovanje človeka, s katerim želimo razumeti medsebojno povezanost vsega okoli nas in tudi kakšno mesto imamo v tem ljudje. Žalosti me, da vam ne morem povedati vsega, kar smo se naučilli s Cassinijem — ne morem vam pokazati vseh čudovitih fotografij, ki smo jih naredili v zadnjih dveh in pol letih, zato ker preprosto nimam dovolj časa. Zaradi tega se bom osredotočila na dve najbolj razburljivi zgodbi, ki sta se razvili iz te velike raziskovalne ekspedicije, ki jo izvajamo v okolici Saturna že dve leti in pol.

Saturn spremlja velika in raznovrstna skupina lun. Njihove velikosti segajo od nekaj kilometrov v premeru, do velikosti, primerljivih z ZDA. Večina čudovitih slik, ki smo jih posneli, v resnici prikazuje Saturn skupaj z nekaterimi izmed lun. Tukaj sta Saturn in Diona in tukaj je Saturn, s prstani z roba, kjer lahko vidite kako tanki pravzaprav so, z luno Enkelad. Dve od 47 Saturnovih lun izstopata.

To sta Titan in Enkelad. Titan je Saturnova največja luna in preden je Cassini prispel tja, je predstavljal največjo enotno površino neraziskanega terena, ki je ostala v našem Osončju. To je telo, ki je dolgo burilo domišljijo ljudi, ki so opazovali planete. Ima zelo veliko, gosto atmosfero in v resnici smo verjeli, da so razmere na njegovem površju bolj podobne tem, ki jih imamo na Zemlji, oziroma vsaj, kakršne smo imeli v preteklosti, kot na kateremkoli drugem telesu v osončju. Njegovo ozračje je večinoma molekularni dušik, ravno tak, kot ga trenutno vdihavate v tej sobi, s to razliko, da je njegova atmosfera nasičena s preprostimi organskimi snovmi, ko so metan, propan in etan. Te molekule visoko v atmosferi Titana razpadajo in produkti tega razpada se spajajo v meglene delce. Ta megla je vseobsežna in univerzalna ter popolnoma obdaja Titan. In to je vzrok, zakaj površja ne morete videti s prostimi očmi v vidnem delu spektra.

Vendar pa smo domnevali, še pred prihodom Cassinija, da bi lahko ti megleni delci skozi miljarde let nežno padali na površino in prekrili tla z gosto organsko goščo. Nekako tako kot Titanov ekvivalent katranu ali nafti ali — nismo vedeli čemu. Ampak to je tisto, kar smo domnevali. In te molekule, še posebej metan in etan, lahko pri površinskih temperaturah na Titanu tvorijo tekočine. In tako se je izkazalo, da je metan na Titanu to, kar je voda na Zemlji. Lahko se kondenzira v ozračju. In s tem spoznanjem smo dobili cel svet nenavadnih možnosti. Imamo lahko metanove oblake in nad temi oblaki stotine kilometrov megle, ki preprečuje sončni svetlobi, da bi segla do površja. Temperatura na površju je okoli 180 stopinj Celzija pod ničlo.

Vendar pa imamo lahko kljub mrazu na površju Titana dež. Dež, ki ima na Titanu enako funkcijo kot na Zemlji. Dolbe struge, polni reke in doline. Lahko ustvari soteske, se nabere v velikih globelih in kraterjih. Goščo s hribov in visokih gora lahko odplavi v nižine. Ustavite se za trenutek in pomislite. Poiskusite si predstavljati, kako bi lahko izgledala površina Titana. Temno je — opoldan je na Titanu tako temno kot ob mraku na Zemlji. Mrzlo, grozljivo in megleno je. Lahko dežuje in predstavljajte si, da stojite na obali jezera Michigan, napolnjenega z razredčilom za barve.

Takšna je bila predstava, ki smo jo imeli o površju Titana, preden je tja prispel Cassini in lahko vam povem, da kljub temu, da to, kar smo tam našli, ni popolnoma takšno, je še vedno prav tako razburljivo kot ta zgodba. In mi, člani Cassini ekipe, smo se počutili, kot da bi se uresničila avantura Julesa Verna. Kot sem omenila, atmosfera je gosta in obsežna. To je slika Titana, ki ga od zadaj osvetljuje Sonce, obroči pa tvorijo čudovito ozadje. In še ena luna je tam — pravzaprav niti ne vem katera. Zelo obsežna atmosfera. Na Cassiniju imamo inštrumente, ki lahko vidijo skozi to atmosfero do površine in moj sistem kamer je eden od njih. Posneli smo slike, kot je ta. Kar lahko vidite, so svetla in temna področja in to je približno vse, kar smo lahko posneli. Bilo je tako skrivnostno — nismo mogli ugotoviti, kaj smo videli na Titanu. Ko začnete podrobno opazovati to področje, se začnejo razkrivati stvari, ki izgledajo kot zaviti kanali. Nismo jih poznali. Vidimo nekaj okroglih stvari. Za tega smo kasneje ugotovili, da je v resnici krater. Vendar je na površini Titana zelo malo kraterjev, kar pomeni, da je površina zelo mlada. In potem so tukaj lastnosti, ki so videti tektonskega izvora. Kot da so bile potegnjene narazen. Kadarkoli vidite nekaj ravnega na planetu, pomeni da je to razpoka, kot prelomnica. Tako je bil Titan tektonsko spremenjen.

Vendar še vedno nismo našli smisla v naših slikah, dokler ni preteklo šest mesecev od vstopa v orbito in se je zgodil dogodek, ki so ga mnogi pojmovali kot vrhunec Cassinijevega raziskovanja Titana. To je bila odcepitev sonde Huygens, sonde, ki je bila zgrajena v Evropi in katero je Cassini sedem let nosil preko sončnega sistema. Spustili smo jo v Titanovo atmosfero, za spust je potrebovala dve uri in pol, in pristala je na površju. Rada bi poudarila, kako pomemben dogodek je to. To je naprava človeške izdelave, ki je prvič v zgodovini človeštva pristala v zunanjem Osončju. Zame je to tako velik dogodek, da bi ga morali praznovati s paradami v vsakem mestu v ZDA in Evropi, a na žalost temu ni bilo tako. (Smeh).

Pomemben je bil še z enega vidika. To je mednarodna odprava in ta dogodek so praznovali v Evropi, v Nemčiji in slovesne predstavitve smo lahko slišali v angleški angleščini, ameriški angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini in danščini. To je bil ganljiv vzor za to, kaj bi morale besede "Združeni narodi" v resnici pomeniti: resnično zvezo narodov, povezanih v veličastnem trudu za dobro. In v tem primeru je bil to neznanski podvig v raziskovanju planeta z namenom razumeti planetarni sistem, ki nam je bil nedosegljiv skozi vso človeško zgodovino in sedaj so se ga ljudje dejansko dotaknili. Tako je bil to — resnično, imam kurjo polt, pa samo govorim o njem — neznansko čustven dogodek in nekaj, česar ne bom nikoli pozabila, in česar tudi vi ne bi smeli. (Aplavz)

Kakorkoli, sonda je na poti navzdol naredila meritve atmosfere in hkrati posnela tudi panoramske posnetke. In ne morem vam opisati, kako je bilo, ko smo prvič videli slike Titanovega površja s sonde. Videli smo tole. In bili smo pretreseni, ker smo videli vse, kar smo želeli, da bi kazale ostale slike, ki smo jih posneli iz orbite. To je bil nezgrešljiv vzorec, geološki vzorec. To je razvejan vzorec odtekanja, ki ga lahko ustvari samo tok tekočin. In lahko sledite tem kanalom in vidite, kako se vsi združujejo. In vsi se združijo v ta kanal tukaj, ki se steka v to področje tukaj. Kar vidite, je obala. Je to obala, ki meji na tekočino? Nismo vedeli. Ampak to je nekakšna obala.

Ta slika je posneta s 16 kilometrov. Ta slika z 8 kilometrov. Vidite? Zopet obala. 16 kilometrov, 8 kilometrov — to je približno višina na kateri letijo letala. Če bi leteli z letalom čez ZDA, bi leteli na taki višini. Tak razgled bi torej imeli z letala družbe Titanian Airlines med letom preko Titanove površine. (Smeh)

In potem se je sonda končno ustavila na površini in sedaj vam bom, dame in gospodje, pokazala prvo sliko, ki je bila kadarkoli posneta na površini lune v zunanjem Osončju. In tukaj je horizont, vidite? To so verjetno prodniki iz vodnega ledu. (Aplavz) Očitno je pristala na enem od tistih ravnih, temnih področij in se ni takoj potopila, tako da očitno nismo pristali v tekočini. Sonda je pristala v nečem, kar je v bistvu Titanov ekvivalent blatne ravnice. To so nestrjena tla, ki so prepojena s tekočim metanom. Verjetno je bil ta material odplavljen z višinskih predelov Titana preko kanalov, ki smo jih videli, in je skozi miljarde let zapolnil nižje ležeče kotline. In to je bilo tisto, v čemer je pristal Huygens.

Vendar na slikah še vedno ni bilo, tudi na slikah z Huygensa, sledu o kakršnihkoli velikih, odprtih tekočih telesih. Kje so? Še bolj se je zapletlo, ko smo našli sipine. V redu, to je naš film ekvatorialnega predela Titana, ki kaže te sipine. To so sipine, visoke 100 metrov, nekaj kilometrov oddaljene med seboj in se kilometre in kilometre vlečejo v dolžino. Tam je na stotine, tudi do 1600 ali 2000 kilometrov sipin. To je Sahara na Titanu. Očitno je to zelo suho območje, ker v nasprotnem primeru ne bi bilo sipin.

Tako nas je zopet begalo dejstvo, da nikjer ni tekočin, dokler nismo končno zagledali jezer na polarnih območjih. In tukaj je posnetek jezera na južnem polarnem območju Titana. Veliko je približno toliko kot jezero Ontario. In potem, samo teden in pol po tem, smo leteli čez severni pol Titana in že spet našli stvar, veliko kot Kaspijsko morje. Tako je videti, da so tekočine, zaradi nam nerazumljivega razloga, oziroma vsaj v tem letnem času, na polih Titana. In mislim, da se strinjate, da je Titan v luči naših opazovanj neverjeten, mističen kraj. Je eksotičen, tuj, vendar tudi čudno podoben Zemlji, ker ima njej podobne geološke značilnosti in neverjetno geografsko raznolikost in je privlačen svet, s katerim se lahko v Osončju v kompleksnosti in bogastvu meri le Zemlja.

In sedaj pojdimo na Enkelad. Enkelad je majhna luna, velika približno za desetino Titana. Tukaj jo lahko primerjate z Anglijo. Mišljeno je le kot primerjava velikosti, ne kot grožnja. (Smeh) Enkelad je zelo bel, zelo svetel in njegova površina je očitno razrita s prelomi. Je geološko zelo aktivno telo. Kljub temu smo najboljše odkritje na Enkeladu našli na južnem polu — in tukaj vidimo južni pol, kjer smo našli ta sistem prelomov. So drugačne barve, ker imajo drugačno sestavo. So prevlečeni. Ti prelomi so prevlečeni z organskimi materiali. Se več, to celotno območje, to južno polarno območje, ima povišane temperature. Je najtoplejše področje na planetu, na telesu. To je tako nenavadno, kot če bi bila na Zemlji Antarktika toplejša od tropov.

In potem, ko smo posneli dodatne fotografije, smo odkrili da iz teh prelomov izhajajo curki finih ledenih delcev, ki segajo kilometre daleč v vesolje. In ko na tej sliki izpostavimo temne dele, lahko vidimo, da ti curki napajajo oblak, ki, kot lahko vidimo na ostalih slikah, sega tisoče kilometrov v vesolje nad Enkeladom. Moja ekipa in jaz smo preučevali slike, kot je ta in kot je ta, in premišljevali o ostalih rezultatih s Cassinija. Prišli smo do zaključka, da ti curki izhajajo iz žepov tekoče vode pod površjem Enkelada.

Tako imamo možnost obstoja tekoče vode, organskih materialov in odvečne toplote. Z drugimi besedami, mogoče je, da smo naleteli na sveti gral sodobnih planetarnih raziskav. Ali z drugimi besedami, okolje, ki je mogoče primerno za žive organizme. In mislim, da mi ni treba posebej razlagati, da bi odkritje življenja drugje v našem Osončju, pa naj bo to na Enkeladu ali drugje, imelo neznanski kulturni in znanstveni vpliv. Kajti če bi lahko pokazali, da se je Stvarjenje zgodilo ne samo enkrat, temveč dvakrat, neodvisno v našem Osončju, potem brez dvoma sledi, da se je zgodilo pretresljivo velikokrat v celotnem vesolju v vsej njegovi 13.7 milijard let dolgi zgodovini.

Ta trenutek je Zemlja edini planet, za katerega vemo, da je poln življenja. Je dragocen, edinstven. Trenutno je to edini dom, ki smo ga poznali. In če je bil kdorkoli od vas pozoren in priseben v šestdesetih letih — in odpustim vam, če niste bili — se bo spomnil te zelo znane fotografije, ki so jo posneli astronavti Apolla VIII leta 1968. To je bila prva slika Zemlje iz vesolja in slika je imela neznanski vpliv na naš občutek mesta v vesolju in naš občutek odgovornosti za zaščito lastnega planeta.

No, mi smo s Cassinijem posneli nekaj podobnega, pogled, kot ga do sedaj še ni videlo človeško oko. To je popoln sončev mrk, kot bi ga videli z druge strani Saturna. In to je neverjetno čudovita slika, na kateri lahko vidite glavne prstane, ki jih od zadaj osvetljuje Sonce, vidite lahko lomljeno svetlobo Sonca in vidite lahko tudi ta prstan, ki ga ustvarjajo izpusti Enkelada. Vendar, kakor da to še ni dovolj izjemno, lahko v tem čudovitem posnetku ujamete pogled na naš lastni planet v objemu Saturnovih obročev.

Nekaj globoko ganljivega je v tem, ko vidimo sami sebe od daleč, ko ugledamo naš mali modri oceanski planet na nebu drugih svetov. In to je, skupaj s perspektivo, ki jo pridobimo o nas samih, lahko na koncu najbolj dragocena nagrada, ki jo prejmemo na tem raziskovalnem potovanju, ki se je začelo pred pol stoletja. Najlepša hvala. (Aplavz)