Glenn Greenwald
2,124,438 views • 20:37

Na YouTubu obstaja cel žanr videov, posvečenih izkušnji, ki jo je brez dvoma imel vsak v tej sobi. V takšnem videu posameznik, v prepričanju, da je sam, počne nekaj ekspresivnega — poje na ves glas, zapeljivo pleše, počne kaj igrivo seksualnega — nakar ugotovi, da v bistvu ni sam, da ga nekdo skrivaj opazuje. Ob tem odkritju povsem zgrožen takoj preneha s svojim početjem. Na njegovem obrazu se jasno vidi občutek sramu in ponižanja. Občutek, da bi to stvar počel samo pod pogojem, da ga nihče ne gleda.

To je glavna tema dela, s katerim se intenzivno ukvarjam zadnjih 16 mesecev — vprašanje o pomenu zasebnosti, ki zdaj nastopa tudi v kontekstu svetovnih razprav, zahvaljujoč razkritjem Edwarda Snowdena, da so ZDA in njeni partnerji brez vednosti ostalega sveta spremenili internet iz orodja brez primere, ki je nekoč obetalo osvoboditev in demokratizacijo, v cono masovnega, nekritičnega nadzora, kot ga še ni bilo.

V tej razpravi pogosto nastopa mnenje tudi med ljudmi, ki niso naklonjeni množičnemu nadzoru, da takšen obsežen vdor ne povzroča resnične škode, saj imajo razlog za skrivanje in željo po zasebnosti le ljudje, ki počnejo kaj slabega. Tak pogled izhaja iz posredne predpostavke, da na svetu obstajata dva tipa ljudi, dobri in slabi. Slabi ljudje načrtujejo teroristične napade ali so nasilni kriminalci in imajo razloge za skrivanje in željo po zasebnosti. Po drugi strani dobri ljudje hodijo v službo, se vrnejo domov, vzgajajo otroke, gledajo TV. Interneta ne potrebujejo za načrtovanje napadov, ampak za branje novic, izmenjavo receptov ali organiziranje tekem za otroško ligo. Ti ljudje ne počnejo ničesar narobe in zato ničesar ne skrivajo in nimajo nobenega razloga za strah pred nadzorom s strani vlade.

Ljudje, ki to dejansko govorijo, so udeleženci skrajnega dejanja samorazvrednotenja. Kar resnično pravijo, je: "Pristal sem na to, da postanem tako neškodljiva in dolgočasna oseba, da me resnično ni strah, če vlada ve, kaj delam." Mislim, da je ta miselnost najbolj prišla do izraza v intervjuju z direktorjem Googla Ericom Schmidtom iz leta 2009. Na vprašanje o številnih načinih Googlovega vdiranja v zasebnost več sto milijonom ljudi po svetu je odgovoril, "Če delaš nekaj, za kar nočeš, da izvejo tudi drugi, mogoče tega sploh ne bi smel delati."

O takšni mentaliteti lahko rečemo veliko stvari. Za začetek — ljudje, ki menijo, da zasebnost ni zares pomembna, dejansko ne verjamejo v to. To kažejo tako, da kljub svojim besedam z dejanji na vrsto načinov varujejo svojo zasebnost. Na e-mail računih in socialnih omrežjih imajo gesla, na vratih spalnice in kopalnice imajo ključavnice. Namen vseh teh korakov je, da drugim ljudem preprečijo vstop v njihovo zasebno področje in razkritje stvari, za katere nočejo, da vedo drugi. Isti Eric Schmidt, direktor Googla, je ukazal uslužbencem, naj nehajo komunicirati z internetno revijo CNET, po tem, ko so objavili članek, poln zasebnih informacij o Ericu Schmidtu, pridobljenih izključno z iskanjem po Googlu in uporabo ostalih Googlovih produktov. Isto delitev vidimo pri ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu, ki je v razvpitem intervjuju iz leta 2010 razglasil, da zasebnost ni več "družbena norma". Prejšnje leto je Zuckerberg z ženo kupil ne le svojo lastno hišo, ampak tudi vse štiri sosednje v Palu Altu za 30 milijonov dolarjev, da bi jima zagotovil zasebno cono, kjer nihče ne more opazovati, kaj delata v privatnem življenju.

V zadnjih 16 mesecih, ko sem o tem problemu govoril po svetu, mi je vsakič nekdo rekel, "Ne skrbi me vdor v zasebnost, ker ničesar ne skrivam." Moj odgovor je zmeraj enak. Vzamem kuli, napišem svoj e-mail in rečem, "Tu je moj e-mail naslov. Ko prideš domov, mi pošlji vsa svoja gesla za vse svoje e-mail račune, ne le za ugledne službene, ampak vse, ker bi rad preletel, kaj delaš na spletu, in prebral in objavil, kar se mi zdi zanimivo. Navsezadnje, če nisi slab človek in ne počneš ničesar narobe, ne bi smel imeti ničesar za skrivati."

Niti ena oseba še ni pristala na pobudo. Ta e-mail račun — (aplavz) preverjam ves čas kot zmešan, ampak je zelo osamljen prostor. Za to obstaja razlog, in sicer, da tudi ko ljudje z besedami zanikamo pomen naše zasebnosti, instinktivno razumemo, kakšen globok pomen ima. Res je, da smo ljudje družbena bitja in imamo potrebo, da drugim ljudem pokažemo, kaj delamo, govorimo in mislimo, zato tudi prostovoljno objavljamo svoje informacije na spletu. Za svobodno in zadovoljno osebo pa je enako pomembno tudi, da ima prostor, kamor se lahko umakne pred očitajočimi očmi drugih. Obstaja razlog, zakaj stremimo k temu, in sicer, da imamo vsi — ne le teroristi in kriminalci, ampak vsi — stvari, ki jih hočemo skriti. Vrsto stvari, ki jih delamo in o katerih razmišljamo, smo pripravljeni povedati zdravniku, odvetniku, psihologu, partnerju, najboljšemu prijatelju, vendar bi nas bilo grozno sram, če bi zanje vedeli tudi drugi. Vsak dan opravljamo sodbe o stvareh ki smo jih pripravljeni deliti z drugimi ljudmi, in o stvareh, za katere nočemo, da ve kdorkoli. Ljudje lahko brez težav trdijo, da ne cenijo svoje zasebnosti, vendar njihova dejanja zanikajo to prepričanje.

Obstaja razlog, zakaj po zasebnosti hrepenimo vsesplošno in instinktivno. Ne gre le za refleks, kot je dihanje ali pitje vode. Razlog je v tem, da se v stanju, kjer smo lahko opazovani in nadzorovani, naše obnašanje drastično spremeni. Ko se nam zdi, da smo opazovani, je naše vedenje veliko bolj omejeno kot sicer. To je preprosto dejstvo človeške narave, priznano v družboslovju, literaturi, religiji in praktično na vseh področjih. Na ducate psiholoških študij lahko potrdi, da je obnašanje nekoga, ki se zaveda, da je lahko opazovan, veliko bolj konformistično kot sicer. Občutek sramu je močan motivator, tako kot želja, da se mu izognemo, kar je razlog, da ljudje medtem ko so opazovani, sprejemajo odločitve, ki niso stranski produkt lastnih dejanj, ampak so povezane s pričakovanji drugih ali s tem, kar jim narekajo družbene norme.

To odkritje je v praksi najbolje uporabil filozof iz 18. stoletja Jeremy Bentham, ki se je odločil rešiti pomemben problem, ki je spremljal industrijsko dobo. Takrat so institucije prvič postale tako velike in centralizirane, da niso bile več zmožne nadzorovati in s tem kontrolirati vsakega posameznika. Rešitev, ki jo je zasnoval, je bila konstrukcija po imenu panoptikum, sprva mišljena za zapore. Njena glavna značilnost je bil ogromen stolp v sredini ustanove, iz katerega je lahko nadzornik v vsakem trenutku opazoval katerega koli zapornika, čeprav ni mogel gledati vseh naenkrat. Ključno pri tej konstrukciji je bilo, da zaporniki niso mogli videti, kaj se dogaja v stolpu in tako niso nikoli vedeli, če jih kdo opazuje in kdaj. Pri odkritju ga je najbolj navdušilo, da bi za zapornike to pomenilo, da morajo domnevati, da so opazovani v katerem koli trenutku, kar bi bil najboljši mehanizem poslušnosti in ubogljivosti. Michel Foucault, francoski filozof iz 20. stoletja, je ugotovil, da se tak model lahko uporablja ne le v zaporih, ampak v vseh institucijah, kjer želijo nadzirati človeško vedenje: šolah, bolnicah, tovarnah, delovnih mestih. Povedal je, da je takšen miselni okvir, kot ga je odkril Bentham, ključen za družbeni nadzor v modernih družbah zahoda, ki tako ne bi več potrebovale očitnih orožij tiranije — kaznovanja, zapiranja ali ubijanja disidentov ali zakonite prisile v zvestobo določeni stranki — ker množični nadzor ustvarja miselni zapor, ki je veliko bolj subtilna, pa vendar učinkovitejša metoda za spodbujanje spoštovanja družbenih norm in veliko učinkovitejše orožje ortodoksije kot surova moč.

Največja klasika s področja nadzora in zasebnosti je Orwellov roman "1984", o katerem smo se vsi učili v šoli in je že skoraj kliše. Ljudje ga celo označijo za slabo primerjavo v pogovoru o nadzoru in rečejo, da so tam ljudje imeli monitorje v stanovanjih in so bili opazovani ves čas, kar nima veze z današnjim nadzorom. To je dejansko glavno napačno razumevanje svaril, ki jih je Orwell objavil v svojem romanu. Njegovo svarilo se je nanašalo na nadzorovalno državo, ki ni opazovala vsakogar ves čas, ampak kjer so se ljudje zavedali, da so lahko opazovani kadarkoli. Orwellov pripovedovalec Winston Smith je njihov sistem nadzora opisal takole: "Seveda ni bilo mogoče vedeti, ali te v danem trenutku opazujejo." Nadaljeval je: "... priključili so se lahko na tvoj oddajnik, kadarkoli so hoteli. Živeti si moral — in si živel, iz navade, ki se je spremenila v nagon — v domnevi, da prisluškujejo vsakemu šumu, ki ga narediš, in opazujejo - razen v temi - vsak tvoj gib."

Abrahamske religije imajo podobno predpostavko o nevidni in vsevedni avtoriteti, ki zmeraj gleda, kaj počneš, kar pomeni, da nikoli nimaš trenutka zasebnosti in si tako prisiljen v poslušnost ukazov.

Vsa ta na videz različna dela imajo skupno točko in zaključek, da je družba, v kateri so ljudje lahko nadzorovani ves čas, družba konformizma, ubogljivosti in podrejanja, zaradi česar o takšnem sistemu sanja vsak tiran, od očitnega do prikritega. Po drugi strani je še bolj pomembno področje zasebnosti, možnost, da gremo nekam, kjer lahko razmišljamo razpravljamo in komuniciramo in govorimo, umaknjeni pred očitajočimi očmi drugih. Samo v tem področju bivajo ustvarjalnost, raziskovanje in nestrinjanje. Zaradi tega z obstojem družbe, v kateri smo podleženi neprestanemu nadzoru, dopuščamo močno ohromitev bistva človeške svobode.

Rad bi še pripomnil, da ideja, da imajo razloge za skrivanje in zasebnost le tisti, ki počnejo nekaj narobe, utrjuje dve zelo škodljivi sporočili, dve škodljivi lekciji. Prva je ta, da so edini ljudje, ki jih skrbi za zasebnost in ki jo bodo poiskali, po definiciji slabi ljudje. Temu zaključku bi se morali izogibati iz številnih razlogov. Še posebej takrat, ko vi rečete "nekdo, ki počne slabe reči," verjetno mislite načrtovanje terorističnih napadov, nasilne kriminalce in podobno, kar je veliko ožje pojmovanje, kot ga imajo ljudje na vrhu. Za njih "slabe stvari" večinoma pomenijo stvari, ki izvajanju njihove oblasti prinašajo pomenljive izzive.

Druga resnično škodljiva in po mojem še bolj prikrita lekcija, ki izvira iz sprejemanja takšnega mišljenja, je implicitna kupčija, ki so jo ti ljudje sprejeli. Kupčija je takšna: Šele takrat, ko si pripravljen postati dovolj neškodljiv in dovolj negrozeč ljudem na oblasti, si lahko popolnoma svoboden pred nevarnostmi nadzora. Edini, ki imajo vzrok za skrb, so disidenti, ki oporekajo oblasti. Tudi temu bi se morali izogibati iz več razlogov. Tudi če trenutno nisi oseba, ki se želi uvarjati s takšnim početjem, se boš mogoče hotel nekoč v prihodnosti. Tudi če se odločiš, da tega nikoli nočeš početi, že dejstvo, da obstajajo drugi, ki se hočejo in zmorejo zoperstaviti ljudem na oblasti — disidenti, novinarji, aktivisti in številni drugi — je nekaj, kar prinaša skupno dobro, in nekaj, kar moramo ohranjati. Prav tako odločilen pokazatelj, kako svobodna je neka družba, ni njeno ravnanje z dobrimi, poslušnimi državljani, temveč ravnanje z disidenti in tistimi, ki se upirajo pravovernosti. Najpomembnejši razlog pa je ta, da sistem množičnega nadzora zatira našo svobodo na vse možne načine. Prepoveduje številne vedenjske možnosti, ne da bi se tega sploh zavedali. Priznana socialistična aktivistka Rosa Luxemburg je nekoč dejala, "Kdor se ne premika, ne opazi svojih okov." Okove množičnega nadzora lahko poskušamo narediti nevidne ali neopazne, vendar omejitve, ki jih nadzor vsiljuje, s tem ne postanejo nič šibkejše.

Najlepša hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Hvala, Glenn. Prepričljivi argumenti, ni kaj. Če nimate nič proti, bi vprašal par vprašanj o zadnjih 16 mesecih in Edwardu Snowdenu. Prvo vprašanje je osebno. Vsi smo brali o aretaciji vašega partnerja Davida Mirande v Londonu in ostalih težavah, vendar sklepam, da ste bili da ste bili z vidika osebne vpletenosti in tveganja deležni veliko pritiska v spopadu z najmočnejšimi organizacijami na svetu. Povejte nam več o tem.

Ena od stvari, ki mislim, da se zgodijo v taki situaciji, je pogum, ki postane nalezljiv. Čeprav smo se vsi novinarji zavedali nevarnosti — ZDA ostaja najmočnejša država na svetu in nerada vidi, da razkriješ na tisoče njenih skrivnosti na inetrnetu, kadar hočeš — videti običajnega 29-letnika, ki je odraščal v zelo običajnem okolju, s tolikšno stopnjo načelnega poguma, kot jo premogel Snowden, vedoč, da bo zaprt do konca življenja ali da se mu bo življenje sesulo, je navdihnilo mene in ostale novinarje, mislim pa, da tudi ljudi po svetu, vključno z bodočimi žvižgači, da spoznajo, da lahko tudi sami počnejo take stvari.

Zanima me vaš odnos s Snowdenom. Z njim ste veliko govorili in veliko govorite še naprej, vendar mu v svoji knjigi nikoli ne rečete Edward ali Ed, ampak "Snowden". Kako to?

Veste, prepričan sem, da bi to lahko preučevala ekipa psihologov. Ne vem. Mislim, da zato, ker je bil eden njegovih glavnih ciljev oziroma taktik, da je vedel, kako bi lahko osredotočanje medijev nanj kot na osebo preusmerilo pozornost stran od bistva razkritij. Zato se tudi ni hotel pojavljati v medijih. Svoje življenje je vedno poskušal umakniti pred analiziranjem. Zato mislim, da s ga tem, ko mu rečem Snowden, le označim kot pomembno zgodovinsko osebo, namesto da ga poskušam personalizirati na načine, ki bi lahko odvračali pozornost od bistva.

Ta razkritja, vaša analiza, in delo ostalih novinarjev so resnično razvili debato, veliko vlad se je na primer odzvalo, med drugim brazilska s projekti in programi, ki bi vsaj malo preoblikovali internet. V tem pogledu se trenutno dogaja veliko. Zanima pa me, kaj je končnica za vas osebno. Na kateri točki si boste rekli, zdaj smo pa uspeli premakniti kolesje?

Kot novinar je zame končnica zelo preprosta, in sicer ko bom prepričan, da je vsak dokument, vreden objave in razkritja tudi objavljen, in da so skrivnosti, ki to ne bi smele biti, na koncu razkrite. To je zame bistvo novinarstva in temu se bom posvetil. Kot nekdo, ki se mu množični nadzor gnusi zaradi prej naštetega in veliko drugih razlogov, to vidim kot delo, ki nima konca, vsaj dokler oblast po svetu ne bo več zmožna nadzirati celotnih narodov, razen v primeru, ko prepričajo sodišče ali drugo pravno osebo, da je njihova tarča dejansko storila nekaj narobe. Mislim, da je to način za ponovno obuditev zasebnosti.

Kot smo videli na TED-u, je Snowden zelo dober govorec, ko se predstavlja kot zagovornik demokratičnih vrednot in načel. Vendar veliko ljudi težko verjame, da je to njegov edini povod. Težko verjamejo, da v igri ni bilo denarja, da nekaterih skrivnosti ni celo prodal Kitajski ali Rusiji, ki seveda trenutno nista najboljši prijateljici ZDA. Prepričan sem tudi, da mnoge v tej sobi zanima isto vprašanje. Se vam zdi možno, da obstaja obraz Snowdena, ki ga še nismo videli?

Ne, to se mi zdi absurdno in idiotsko. Če bi res hoteli — vem, da igrate hudičevega advokata — ampak če bi hoteli prodati skrivnosti drugi državi, kar bi Snowden lahko storil in zraven še ekstremno obogatel, bi bila zadnja stvar, da bi dokumente izročili novinarjem in jih prosili za objavo, saj bi s tem izgubile vso vrednost. Ljudje, ki želijo obogateti, vladam prodajajo skrivnosti naskrivaj. Je pa še ena pomembna točka, in sicer obtožbe, ki prihajajo s strani ameriške vlade, in s strani ljudi v medijih, ki so zvesti tem vladam. Ljudje, ki obtožujejo druge na tak način — "Tega pa že ne počne iz načelnih razlogov, zagotovo ima kakšen pokvarjen in podel razlog" — po mojem mnenju povejo več o sebi, kot o človeku, na katerega letijo obtožbe, ker — (Aplavz) ljudje, ki tako obtožujejo druge, sami nikoli ne naredijo ničesar iz razloga, ki ni pokvarjen, zato sklepajo, da so tudi ostali okuženi z isto boleznijo brezdušnosti, in pridejo do takšnega zaključka. (Aplavz)

Glenn, najlepša hvala. - Najlepša hvala.

Glenn Greenwald. (Aplavz)