Damon Horowitz
1,516,844 views • 3:50

Spoznajte Tonyja. Moj študent je. Približno enake starosti sva, le da je on zapornik v San Quentinu. Ko je bil Tony star 16 let, nekega dne, v nekem trenutku: "Mamina pištola je bila. Samo pokaži jo. Prestraši tipa. Bedak je. Vzel je nekaj denarja, mi bomo vzeli njegovega. To ga bo izučilo. Potem, v zadnjem trenutku, razmišljam: 'Tega ne morem narediti. To je narobe.' Moj kolega reče: 'Daj že, napravimo to.' Odvrnem: 'Dajmo, storimo to.'" In te tri besede si bo Tony zapomnil, saj v naslednjem trenutku zasliši pok. Tip je na tleh, poleg njega mlaka krvi. In to je zločinski umor — od petindvajset let do dosmrtne ječe, pomilostitev pri 50, če imate srečo, in Tonyju se ni zdelo, da ima posebno srečo.

Ko se srečava na mojem predavanju filozofije v njegovem zaporu in ko rečem: "Pri tem predmetu bomo razpravljali o osnovah etike," me Tony prekine. "Kaj boš to mene naučil o tem, kaj je prav in kaj narobe? Vem, kaj je narobe. Napravil sem take stvari. Vsak dan mi vsak obraz, ki ga vidim, vsak zid okoli mene, pove, da nimam prav. Če bom kdajkoli odšel od tu, bo poleg mojega imena vedno oznaka. Sem obsojenec, označen sem kot "napačen". Kaj boš ti meni govoril o prav in narobe?"

Zato mu rečem: "Oprosti, huje je, kot misliš. Misliš, da veš, kaj je prav in kaj narobe? Mi lahko poveš, kaj je narobe? Ne, ne daj mi samo primera. Vedeti hočem o "narobe" samem, o ideji tega. Kaj je ta ideja? Kaj povzroči, da je nekaj narobe? Kako vemo, da je narobe? Morda se midva v tem ne strinjava. Morda se nekdo od naju moti o tem, kaj je narobe. Morda se ti, morda se jaz — a nisva tu, da bi izmenjala mnenji; vsak ima svoje mnenje. Tu sva zaradi znanja. Ne-razmišljanje je naš sovražnik. Tole je filozofija."

In za Tonyja se nekaj spremeni. "Morda se motim. Dovolj mi je tega, da se motim. Hočem vedeti, kaj je narobe. Hočem vedeti, kaj vem." Kar Tony v tem trenutku vidi, je filozofski projekt, projekt, ki se začne z začudenjem — kar je Kant označil kot "čudenje in spoštovanje zvezdnega neba nad mano in moralnega zakona v meni." Kaj lahko bitja, kot smo mi, vemo o takih stvareh? Ta projekt nas vedno vodi nazaj k pogojem obstoja — kar je Heidegger imenoval "vedno že tam". Ta projekt preizprašuje to, v kar verjamemo in zaradi česar verjamemo — po Sokratu je to "preizprašano življenje". Sokrat, možak, ki je bil dovolj moder, da je vedel, da nič ne ve. Sokrat je umrl v zaporu, njegova filozofija je ostala nedotaknjena.

Tony začne delati domačo nalogo. Nauči se o "zakaj" in "čemu", o vzrokih in povezavah, logiki in zmotah. Izkaže se, da ima Tony mišice za filozofijo. Njegovo telo je v zaporu, njegov um pa je svoboden. Tony se nauči o ontološki promiskuiteti, o epistemološkem strahu, o etičnem dvomu, metafizičnem nesmislu. To so Platon, Descartes, Nietzsche in Bill Clinton.

Ko mi torej izroči svoj končni esej, v katerem trdi, da je kategorični imperativ morda preveč brezkompromisen, da bi rešil konflikte, ki vplivajo na naš vsakdan, in me izzove, naj mu povem, ali smo zato vsi obsojeni na moralni propad, odgovorim: "Ne vem. Razmisliva o tem." Kajti v tem trenutku poleg Tonyjevega imena ni nobene oznake, samo midva sva, ki stojiva tam. Nisva profesor in obsojenec, samo dva uma, pripravljena na filozofijo. In takrat Tonyju rečem: "Dajva, storiva to."

Hvala.

(Aplavz)