Yang Lan: Generacija, ki spreminja Kitajsko

Večer, preden sem se odpravila na Škotsko, sem gostila finale šova "Kitajska ima talent" v Šanghaju pred 80.000 gledalci na stadionu. Uganete, kdo je bil gost na dogodku? Susan Boyle. Povedala sem ji, da se naslednji dan odpravljam na Škotsko. Čudovito je pela in celo povedala nekaj besed v kitajščini, in sicer sòng nǐ cōng (送你葱). To ne pomeni "zdravo" ali "hvala", kar se ponavadi najprej naučimo, pač pa "mlada čebula zastonj". Zakaj je to rekla? To je nekoč zapela naša kitajska Susan Boyle -- gospa petdesetih let, prodajalka zelenjave v Šanghaju, ki rada prepeva arije zahodnih oper, a ker ne razume angleško, francosko ali italijansko, je besede nadomestila z imeni zelenjave v kitajščini. (Smeh) In tako je zadnji verz arije Nessun Dorma, ki jo je pela na stadionu, postal "mlada čebula zastonj". Ko je Susan Boyle to ponovila, je 80.000 gledalcev skupaj zapelo. Res je bilo zabavno.

Zame torej tako Susan Boyle kot šanghajska prodajalka zelenjave predstavljata drugost. Nihče jima nikdar ne bi pripisal uspeha v zabavni industriji, pa vendar sta se s pogumom in talentom prebili vanjo. Oddaja in oder sta jima omogočila, da uresničita svoje sanje. Biti drugačen niti ni tako težko. Vsi smo drugačni iz različnih vidikov. A biti drugačen je zame nekaj dobrega, saj predstavlja drugačen vidik na stvari. Tako obstaja možnost, da spremenimo stvari.

Moja generacija je imela srečo, da je bila priča in dejavnik v zgodovinski preobrazbi Kitajske, saj jo je zaznamovalo ogromno sprememb v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Spominjam se leta 1990, ko sem se po univerzitetni diplomi potegovala za delovno mesto v prodajnem oddelku prvega hotela s petimi zvezdicami v Pekingu, Sheratonovem hotelu Great Wall, ki še vedno stoji. Po pol ure razgovora z japonskim poslovodjo mi je rekel, "Torej, gospodična Yang, me želite tudi vi kaj vprašati?" Zbrala sem pogum in mirno rekla, "Da, bi mi lahko povedali, kaj pravzaprav prodajate?" Nisem imela pojma, s čim se ukvarja prodajni oddelek hotela s petimi zvezdicami. Takrat sem namreč prvič stopila v tak imeniten hotel.

Približno v istem času sem sodelovala na avdiciji, prvi javni avdiciji kitajske državne televizije, skupaj s še tisoč študentkami. Producer nam je povedal, da iščejo prikupen, nedolžen in lep mlad obraz. Ko sem prišla na vrsto, sem vstala in rekla, "Zakaj morajo biti ženske na televiziji vedno lepe, prikupne, nedolžne in razumevajoče? Zakaj ne bi mogle imeti svojih zamisli in svojih stališč?" Bala sem se, da sem jih užalila. V resnici pa sem jih s tem navdušila. Tako sem se prebila v drugi krog, nato še v tretjega in četrtega. Po sedmih krogih izbiranja sem ostala edina, ki je prišla do konca. Tako sem dobila oddajo v najbolj gledanem terminu državne televizije. Verjeli ali ne, to je bila prva oddaja kitajske televizije, ki je voditeljem dovolila izražanje lastnih stališč brez vnaprej odobrenega besedila. (Aplavz) Takrat je moje tedensko občinstvo štelo med 200 in 300 milijoni ljudi.

Po nekaj letih sem se odločila iti v ZDA na univerzo Columbia in se posvetiti podiplomskemu študiju, nato pa sem ustanovila lastno medijsko podjetje, ki je bil v letih, ko sem začela poklicno pot, še nepredstavljiv. Tu počnemo veliko stvari. V oddaji sem gostila že več kot tisoč ljudi. Včasih mi mladi ljudje povejo, "Lan, spremenili ste mi življenje," na kar sem zelo ponosna. Prav tako pa smo imeli srečo biti priča spremembi celotne države. V Pekingu sem se potegovala za olimpijske igre. Predstavljala sem Šanghajski Expo. Bila sem zraven, ko je Kitajska sprejemala svet in svet njo. Včasih pa se vprašam, s čim se ukvarja današnja mladina? Na kakšen način so drugačni in kakšne spremembe bodo spodbudili za oblikovanje prihodnosti Kitajske in sveta?

Danes torej želim govoriti o mladih, aktivnih v družabnih medijih. Prvič, kdo so? Kako izgledajo? To je dekle po imenu Guo Meimei, čedna dvajsetletnica. S svojimi dragimi torbicami, oblekami in avtom se je bahala na Microblogu, kitajski različici Twitterja. Predstavljala se je kot generalna direktorica Rdečega križa pri Trgovinski zbornici. Ni se zavedala, da je dregnila na občutljivo mesto in po celi državi sprožila dvome, celo razburjenje glede verodostojnosti Rdečega križa. Spornost položaja je dosegla višek in Rdeči križ je moral sklicati tiskovno konferenco, da bi zadevo pojasnil, podrobnejša preiskava pa že poteka.

Za zdaj vemo, da se je dekle sámo ovenčalo s tem nazivom, najbrž, ker je ponosna na svojo povezanost z dobrodelnostjo. Vse te drage stvari je dobila kot darilo od njenega fanta, bivšega člana odbora manjše enote Rdečega križa pri Trgovinski zbornici. Precej zapleteno. Kakorkoli, javnost še vedno ni zadovoljna, v njej še vedno vre. Izraža splošno nezaupanje do vladnih ustanov in ustanov z vladno podporo, v katerih je primanjkovalo preglednosti. Prav tako pa prikazuje moč in vpliv družabnih medijev, kot je Microblog.

Microblog je bil na vrhuncu leta 2010, ko se je število uporabnikov podvojilo, čas uporabe pa potrojil. Zgolj Sina.com, pomemben informativni portal, ima preko 140 milijonov mikroblogerjev. Na Tencentu jih je 200 milijonov. Najbolj priljubljena blogerka, ne jaz, pač pa znana filmska igralka, ima preko 9,5 milijonov oboževalcev oz. sledilcev njene strani. Okrog 80 odstotkov teh mikroblogerjev je mladih, mlajših od trideset let. In kot veste, so klasični mediji še vedno strogo vladno nadzorovani, zato družabni mediji ponujajo ventil za vsaj posredno izražanje mnenj. In ker drugih ventilov praktično ni, sta jeza in vrenje, ki prihajata iz tega, včasih zelo močna, dejavna in celo nasilna.

Preko mikrobloganja torej lažje razumemo kitajsko mladino. Kako se razlikujejo od nas? Prvič, večina se jih je rodila v osemdesetih ali devetdesetih letih, v času politike enega otroka. Zaradi selektivnih splavov v družinah, ki so privilegirale dečke, imamo sedaj 30 milijonov več mladih moških kot žensk. To bi lahko predstavljalo določeno nevarnost družbi, a kdo ve, živimo v globaliziranem svetu, zato lahko kitajski fantje najdejo tudi tuja dekleta. Večina mladih je precej dobro izobraženih. Stopnja nepismenosti med Kitajci in Kitajkami te generacije je nižja od enega odstotka. V večjih mestih kar 80 odstotkov otrok obiskuje fakulteto. Soočajo pa se s starajočo Kitajsko, delež prebivalstva, starejšega od 65 let, letos dosega dobrih sedem odstotkov, kar pa se lahko poveča na 15 odstotkov do leta 2030. Najbrž poznate naš običaj, da mlajša generacija finančno preživlja starejšo in zanjo skrbi v primeru bolezni. To torej pomeni, da bodo morali mladi pari skrbeti za štiri starše s pričakovano življenjsko dobo 73 let.

Preživljanje torej za mladino sploh ni preprosto. Diplomantov ne primanjkuje. V mestnih območjih je začetna plača diplomirancev okrog 400 ameriških dolarjev na mesec, povprečna najemnina pa presega 500 dolarjev. Kaj torej storijo? Življenjski prostor si delijo, stisnjeni na zelo omejenem prostoru in tako privarčujejo -- sami sebi pravijo "pleme mravelj". Tisti, ki se bodo kmalu poročili in kupili lastno stanovanje, bodo predvideno morali delati trideset do štirideset let, preden si bodo lahko privoščili prvo stanovanje. Za primerjavo, v ZDA bi si ga lahko privoščili po nekaj petih letih, na Kitajskem pa po skoraj štiridesetih letih zaradi astronomskih cen nepremičnin.

Med 200 milijoni priseljenskih delavcev je 60 odstotkov mladih ljudi. Ujeti so med mestna in podeželska območja. Večina jih ne želi nazaj na deželo, vseeno pa nimajo občutka pripadanja. Delajo več časa za manj plačila in manj socialne varnosti. Poleg tega so bolj ranljivi ob odpuščanju, inflaciji, strožjih bančnih posojilih, porastu kitajskega juana, in upadu evropskega ali ameriškega povpraševanja po izdelkih, ki jih izdelujejo. Lani pa se je v južnokitajskih obratih za proizvodnjo originalnih sestavnih delov zgodil šokanten incident: trinajst mladih delavcev, starih okrog dvajset let, je storilo samomor, eden za drugim, kot bi šlo za nalezljivo bolezen. A razlogi njihovih smrti so bili osebne narave. Kljub temu je ta incident sprožil veliko zgražanje družbe nad osamitvijo, telesno in duševno, teh priseljenskih delavcev.

Tiste, ki se vrnejo na deželo, doma sprejmejo odprtih rok, saj zaradi znanja, veščin in poznanstev, ki so jih pridobili v mestih, in s pomočjo interneta lahko vplivajo na ustvarjanje delovnih mest, razvoj lokalnega kmetijstva in novih poslovnih priložnosti na manj razvitem trgu. V zadnjih nekaj letih je zato obalna območja zajelo pomanjkanje delovne sile.

Ti diagrami prikazujejo splošnejše družbeno ozadje. Prvi predstavlja izračun Englovega koeficienta, po katerem so stroški dnevnih potrebščin kot delež družinskih prihodkov celo prejšnje desetletje, odstotkovno padali na okrog 37 odstotkov. Zadnji dve leti pa se je delež povzpel na 39 odstotkov, kar kaže na rast življenjskih stroškov. Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti je že presegel nevarno mejo 0,4. Danes znaša 0,5, celo več kot v ZDA, kar prikazuje večjo neenakost v prihodkih. V celotni družbi se torej vzbuja jeza in skrb za lastno mobilnost. Poleg tega se tudi odpor in zamera do bogatih in vplivnih hitro širita. Vse obtožbe o podkupljivosti ali nezakonitih poslih med oblastmi ali poslovneži bi torej sprožile javno nasprotovanje ali celo nemire.

Preko nekaterih najbolj komentiranih tem na mikroblogih lahko torej vidimo, kaj najbolj skrbi mlade ljudi. Pravična družba in vladna odgovornost sta med njihovimi prvimi zahtevami. V zadnjem desetletju sta masovna urbanizacija in razvoj pripeljala do številnih poročil o prisilnem rušenju zasebne lastnine. To je spodbudilo izjemno jezo in zaskrbljenost med mlado generacijo. Nekateri ljudje so žrtve uboja, nekateri se zažgejo v znak protesta. Ko pa o teh incidentih na spletu poročajo vse bolj pogosto, se ljudje prebudijo in od vlade zahtevajo ukrepe, ki bi to preprečili.

Dobra novica je, da je v začetku letošnjega leta državni svet sprejel nov predpis o zasedbi in uničenju hiš in s tem pravico odločanja o prisilnem rušenju prenesel z lokalnih vlad na sodišče. Podobno je še veliko drugih tem o javni varnosti na spletu množično komentiranih. Govora je bilo o onesnaženem zraku, onesnaženi vodi, zastrupljeni hrani. Imamo celo ponarejeno govedino. Posebne sestavine premaza po kosu piščanca ali ribe ustvarijo videz govedine. Zadnje čase so ljudje zaskrbljeni zaradi jedilnega olja, saj so odkrili tisoče ljudi, ki so ga prečiščevali iz ostankov v restavracijah. Vsi ti dogodki so sprožili veliko nasprotovanje uporabnikov spleta. Na srečo se je vlada na vprašanja javnosti začela odzivati vse hitreje in pogosteje.

Čeprav so mladi precej aktivni in jasni v sodelovanju pri javnem oblikovanju politike, pa so včasih nekoliko izgubljeni glede želja v osebnem življenju. Kitajska bo kmalu prehitela ZDA kot največji trg za luksuzne znamke, kar pa ne vključuje potrošnje Kitajcev v Evropi in drugod. A vendar polovica teh kupcev na mesec zasluži manj kot dva tisoč dolarjev. Ne gre torej za bogate ljudi. Te torbice in obleke so zanje izraz identitete in družbenega statusa. To dekle je v neki televizijski oddaji za zmenke jasno povedalo, da bi raje jokala v BMW-ju, kot se smejala na kolesu. Seveda pa imamo tudi mlade, ki se še vedno raje smejijo, v BMW-ju ali na kolesu.

Na sledeči sliki vidite zelo priljubljen pojav, imenovan "gola poroka", oz. "goli zakon". To ne pomeni, da na poroki ne nosijo ničesar, pač pa, da so se ti mladi pari pripravljeni poročiti tudi brez hiše, avta, diamantnega prstana in brez poročne pogostitve, in s tem izrazijo predanost pravi ljubezni. Poleg tega ljudje preko družabnih omrežij tudi koristijo družbi. Prva slika prikazuje, kako so tovornjak s 500 brezdomnimi psi, ugrabljenimi za prehrambene namene odkrili in ustavili na avtocesti, cela država pa je to spremljala prek mikroblogov. Ljudje so darovali denar, hrano za pse in ponudili sodelovanje pri ustavitvi tovornjaka. Po urah dogovarjanja so rešili 500 psov. Ljudje tu tudi pomagajo iskati pogrešane otroke. Neki oče je sinovo sliko objavil na splet. Po tisoče posredovanih sporočilih so dečka našli, ponovno združitev družine pa smo lahko spremljali vsi preko mikroblogov.

Sreča je torej najbolj priljubljena beseda, ki smo jo slišali v zadnjih dveh letih. Sreča ni povezana le z osebnimi izkušnjami in vrednotami, pač pa tudi z okoljem. Ljudje se sprašujejo naslednje: Ali bomo še vedno žrtvovali naše okolje za dvig BDP-ja? Kako naj izvedemo družbene in politične reforme, da bomo sledili gospodarski rasti ter ohranili trajnost in stabilnost? Poleg tega pa tudi, ali sistem premore dovolj samokritičnosti, da ljudstvo ne bi skrbelo za več sočasnih trenj okoli njih? To so vprašanja, na katera bodo odgovorili ljudje. Naša mlada generacija bo spremenila to državo in se hkrati spreminjala sama.

Najlepša hvala.

(Aplavz)