Thomas Heatherwick: Gradnja Semenske katedrale

Pozdravljeni, sem Thomas Heatherwick. V našem arhitekturnem studiu v Londonu se poslužujemo posebnega pristopa k načrtovanju zgradb. V mladih letih sem spoznal ročna dela, obrti, materiale in majhne izume. Ko sem opazoval večje zgradbe in odkril, da so zgradbe okrog mene, načrtovane in objavljene v publikacijah, ki sem jih bral, videti brez duše in mrzle. Stvari v manjšem merilu, kot so uhani, keramična posoda ali glasbilo, pa so predstavljale predmetnost in bile polne duše. To je name zelo vplivalo. Načrt za prvo zgradbo sem naredil pred 20 leti. Od takrat, v zadnjih dvajsetih letih, sem razvil arhitekturni studio v Londonu. Mimogrede, to je moja mati v njeni trgovini s koraldami v Londonu. Večkrat sem se zamotil s štetjem korald.

Ljudem, ki ne poznajo dela mojega studia, bi želel pokazati nekaj naših projektov. To je bolnišnična zgradba. To je trgovina podjetja s torbami. To je umetniški studio. To je postavitev iz dobrih 900 km žice in 150.000 steklenih krogel, velikih kot žogica za golf. In to je izložbeno okno. To sta dva stolpa za ohlajanje razdelilne postaje poleg katedrale sv. Pavla v Londonu. To je tempelj na Japonskem za nekega budističnega meniha. To pa je kavarna ob morju v Veliki Britaniji.

Naj le omenim, da se trenutno ukvarjamo s projektom, za katerega nas je pooblastil londonski župan, in sicer z načrtovanjem novega avtobusa, ki bi potnikom vrnil svobodo gibanja. Izvirni rdeči dvonadstropni avtobusi, ki jih najbrž poznate, z zadnjo odprto dostopno ploščadjo, se namreč sedaj menda trenutno prevažajo po Kaliforniji. A ni jih v Londonu. Tako potniki obtičijo na avtobusu. Če se avtobus namerava ustaviti, a je tri metre oddaljen od postajališča, ste postali ujetnik. Londonski župan pa je hotel ponovno uvesti avtobuse z odprto ploščadjo. Sodelujemo z londonskim prometnim sistemom, ki pa kot organizacija ni bila v vlogi naročnika novega avtobusa že 50 let. Zato smo imeli veliko srečo, da pri tem sodelujemo. Namen je bil, da avtobus porabi 40 odstotkov manj energije. Tako deluje na hibridni pogon. Ukvarjamo pa se z izboljšavo vsega, od blaga do oblike, strukture in videza.

Rad bi pokazal štiri glavne projekte. To je projekt za most. Pooblastili so nas za načrtovanje mosta, ki bi se odpiral. Odpiranje mosta je -- ljudem so všeč mostovi, ki se odpirajo, a vseeno gre za precej preprosto stvar. Vsi takrat nekako obstanemo in gledamo. A mostovi, kot jih poznamo, ki se dvigajo in spuščajo, mi vzbujajo pomisleke... Nekoč sem videl sliko nogometaša, ki se je iztegnil za žogo. Med stegovanjem je nekdo pohodil njegovo koleno in ga zlomil tako. Nato smo opazovali take mostove in nisem si mogel kaj, a všeč mi je bilo, da se je zlomilo.

To je v Paddingtonu v Londonu. Kot vidite, je zelo suhoparen most, zgrajen le iz jekla in lesa. A mi smo se namesto na videz osredotočili na način delovanja. (Aplavz) Navdušila nas je zamisel, da se dva najbolj skrajna konca združita kot pri poljubu. (Aplavz) Morali smo prepoloviti njegovo hitrost, saj so se prvič ljudje preveč prestrašili. To je pospešeno odpiranje.

Trenutno se ukvarjamo z načrtovanjem nove energetske postaje za predelavo biomase, postaje, ki izkorišča organske odpadke. V novicah lahko stalno beremo, od kje bomo v prihodnosti pridobivali vodo in energijo. V preteklosti smo se precej ponašali z našimi načini pridobivanja energije. Zadnje čase pa letna poročila energetskih podjetij na naslovnicah nimajo energetske postaje, pač pa je pogosto to otrok, ki teče po polju.

(Smeh)

Ko se je na nas obrnilo združenje inženirjev z željo, da bi sodelovali pri tej energetski postaji, smo ponudbo sprejeli pod pogojem, da bi z njimi sodelovali in ne le okrasili običajno energetsko postajo. Namesto tega smo jih prisilili, da so nas učili. Tako smo z njimi potovali, se učili o vseh mogočih elementih in videli, da obstaja mnogo neučinkovitosti, ki niso bile izkoriščene. Zgolj nametana zazidava praznega zemljišča ni nujno najučinkovitejši način.

Želeli smo ugotoviti, kako združiti vse dele v celoto, brez videza navlake. Odkrili smo... To območje je eno revnejših delov Velike Britanije. Znano je kot najmanj priljubljen kraj za bivanje. Poleg te energetske postaje pa gradijo 2.000 novih domov. Občutna je bila torej družbena nota, kar ima simboličen pomen. Morali bi biti ponosni na vir naše energije, namesto da se ga sramujemo.

Zanimalo nas je, kako bi ustvarili postajo, ki ljudi ne bi odvračala ali se od družbe zapirala z visoko ograjo, pač pa bi privabljala ljudi. Poleg tega mora biti -- poskušam se spomniti -- visoka slabih 80 metrov. Prišli smo na idejo, da bi ustvarili energetski park in vključili celotno okolico, z odvečno zemljo z gradbišča pa bi ustvarili tiho energetsko postajo. Prav ta zemlja lahko ustvari razliko v akustiki. Želeli smo tudi izboljšati strukturno učinkovitost in najti stroškovno izvedljiv način izvedbe take strukture.

Končni projekt naj bi predstavljal več kot le energetsko postajo. Na vrhu je prostor, kjer lahko praznujete bar micvo. (Smeh) Gre torej za energetski park. Ljudje lahko pridejo in ga spoznavajo, se razgledujejo po okolici in tako izkoristijo višino postaje, ki je potrebna za obratovanje.

V Šanghaj so nas povabili, da zgradimo -- pravzaprav nas niso povabili, kaj pa govorim. Zmagali smo na natečaju, kar res ni bilo lahko. (Smeh) Osvojili smo natečaj za postavitev britanskega pavilijona. Tokratnji Expo je resnično nora stvar. Obsega 250 pavilijonov. Je največji, kar se jih je odvilo. Vsak dan se na njem tre do milijon obiskovalcev. Vseh 250 držav tekmuje med sabo. Britanska vlada pa nam je naročila, da moramo priti med prvih pet. Tako je to postal vladni cilj, a kako izstopati v tej zmešnjavi, v tej razstavi dražljajev? Vedeli smo, da moramo narediti le eno stvar, le eno in ne želeti vključiti vsega. Prav tako smo se zavedali, da v nobenem primeru ne smemo narediti zlajnane reklame za VB.

(Smeh)

Pomembno pa je bilo, da je bila tema Expa prihodnost mest in še posebej viktorijanci so bili med prvimi, ki so v mesta vnesli naravo. Prvi javni park sodobnega časa je bil prav v VB. Prva večja botanična ustanova je v Londonu, kjer izvajajo izjemen projekt zbiranja četrtine vseh svetovnih rastlinskih vrst. Nenadoma smo odkrili nekaj posebnega. Vsi se strinjamo, da so drevesa čudovita. Nisem še slišal, da jih kdo ne bi maral. Enako je z rožami. Ne poznam nikogar, ki ne bi maral rož. A ugotovili smo, da semena -- kljub temu izjemnemu projektu -- v teh večjih botaničnih vrtovih pravzaprav niso razstavljena za javnost. Treba je iti v vrtni center, kjer jih prodajajo v vrečkicah. A hkrati se odvija ta fenomenalen projekt. Spoznali smo, da moramo izvesti projekt s semeni, nekakšno semensko katedralo.

A kako naj pokažemo te drobižke? Zelo nam je pomagal film "Jurski park". DNK dinozavra, ki se je ohranil v jantarju, nam je dal zamisel, da bi lahko te majcene stvari ujeli in jim dali videz dragocenosti in ne zgolj preprostih semen. Ključen izziv je bil, kako jih izpostaviti na svetlobi. Nismo želeli ločiti zgradbe od vsebine. Želeli smo torej ugotoviti, kako bi cela zadeva izžarevala. Mimogrede, naš proračun je bil pol manjši kot pri ostalih zahodnih državah. To je bilo treba upoštevati pri prostoru, velikem kot nogometno igrišče. Zamisel nam je dala posebna igrača.

(Video) Nov Play-Doh Mop Tops frizerski salon. ♫ Imamo Mop Tops, Play-Doh Mop Tops ♫ ♫ Le zasukaj stol in ustvari Play-Doh pričesko ♫ ♫ To so Mop Tops ♫

Dobro, razumete, kaj želim povedati. Zamislili smo si torej, da bi vsakega od teh 66.000 semen, ki so nam jih odstopili, posamezno ujeli v ta dragocen optični las, ga potegnili skozi ta kvader, zelo preprosto kvadrasto konstrukcijo in tako ustvarili zgradbo, ki bi se gibala v vetru. Celotna zadeva se ob vetru nežno giba. Znotraj nje pa se dnevna svetloba prenaša preko teh optičnih vlaken, ki jo iz zunanjosti prenašajo v notranjost. Ponoči pa se skoznje izžareva umetna svetloba in odseva navzven. Da bi bil projekt cenovno izvedljiv, smo zbrali našo energijo in se namesto zgradbe, velike kot nogometno igrišče, osredotočili na ta element. Vlada je odobrila ta projekt, brez dodatnih aktivnosti in tako smo se osredotočili na to, ostala površina prizorišča pa je postala javni prostor. Ob milijonu dnevnih obiskovalcev se nam je zamisel o javnem prostoru zdela prava.

Sodelovali smo s proizvajalcem AstroTurf in razvili pomanjšano različico semenske katedrale, tako so lahko tudi slabovidni zaznali hrapavo, a mehko površino, ki pokriva javni prostor, ki ga vidite. Kot, na primer, ko pošljejo vašega ljubljenčka na operacijo in mu odbrijejo del dlake, da lažje opravijo poseg, tako smo tudi mi za lažji dostop v notranjost dobesedno obrili semensko katedralo.

Znotraj pa ni ničesar; nobenih glasov znanega igralca, nobenih projekcij, nobenih televizorjev ali barvnih učinkov. Znotraj je le tišina in prijetno hladna temperatura. Ko oblak zakrije sonce, lahko senco zaznate na konicah vlaken, ki prepuščajo svetlobo. To je naš edini projekt, pri katerem je končni rezultat videti bolj zasnova kot naše zasnove.

(Smeh)

Ključno je bilo vključevanje ljudi. Na nek način je bila to najbolj iskrena stvar, ki jo lahko izvedete na Expu. To bi vam želel pokazati. Britanska vlada oz. katerakoli vlada je lahko najslabša stranka na svetu, ki bi si jo želeli. Zelo nas je skrbelo. A imeli smo resnično podporo. V nekem trenutku je nenadoma -- to boste videli zdaj. To je vodja britanske organizacije za Trgovino in investicije, ki je bila naša stranka, skupaj s kitajskimi otroci na površini prizorišča.

(Video) Otroci: Ena, dve, tri, zdaj!

(Smeh)

Opravičujem se za moj trapast smeh.

(Smeh)

Občutek površine je torej pomemben. Pri naših projektih smo ugotovili, da te gladke zgradbe resda imajo imenitno obliko, materiali pa so še vedno enaki, zato smo to področje želeli raziskati in poiskati druge možnosti. Projekt, ki ga uresničujemo v Maleziji, so stanovanjske zgradbe za nepremičninsko podjetje. Območje, na katerem gradi, je ta prostor. Župan Kuala Lumpurja je dejal, da bi v primeru, da investitor nekaj ponudi oz. vrne mestu, ponudili še več zazidljivih parcel. To je bila spodbuda za investitorja, da začne razmišljati o ugodnostih za mesto.

Običajno pri stanovanjskih zgradbah v tem delu sveta je, da so kot stolp z nekaj drevesi, stisnjenih ob vogalu, in parkiranimi avtomobili. Dejansko lahko izkusite le prvih nekaj nadstropij, vse ostalo je za razglednice. Najmanjšo vrednost ima pravzaprav spodnji del take zgradbe. Če bi lahko spodnja nadstropja skrčili in ustvarili zgradbo z ozkim dnom, bi lahko razširili njen zgornji del, ki predstavlja večjo tržno vrednost za investitorja. Ko jih povežemo skupaj, lahko na 90 odstotkih zemljišča ustvarimo deževni gozd namesto zgolj 10 odstodkov oskubljenih dreves in kosov ceste okrog stavb.

(Aplavz)

Gradimo torej take stavbe. Ker je ena enaka drugi, so stroškovno učinkovite. Le odrezane so na različnih višinah. Ključno pa je, da prostoru vrnemo izjemen del pokrajine, namesto da ga odvzamemo. In to je moj zadnji diapozitiv.

Hvala lepa.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

June Cohen: Hvala lepa, Thomas. Bilo je čudovito. Ker imamo še minuto, nam morda lahko poveš kaj več o teh semenih, ki morda prihajajo iz odrezanega dela zgradbe.

TH: To so eni od mnogih poskusov pri gradnji konstrukcije. Imeli smo torej 66.000 takih. Te optične palice so dolge slabih 7 metrov. Sončna svetloba se je zbrala zunaj zgradbe, prodrla skoznjo in osvetlila vsako seme. Narediti zgradbo odporno na vodo je bilo precej noro. To je vedno precej težko, če pa vanjo navrtaš še 66.000 lukenj, je še posebej zanimivo. En izvajalec del je bil prave velikosti -- in ni bil otrok -- da se je zrinil mednje in kot zadnji preveril odpornost zgradbe na vodo.

JC: Hvala lepa, Thomas.

(Aplavz)