Suzanne Lee: Vzgojite lastna oblačila

Kot modna oblikovalka sem o materialih vedno razmišljala nekako tako, ali tako, ali morda tako. Potem pa sem srečala biologa in zdaj o materialih razmišljam tako - zeleni čaj, sladkor, nekaj mikrobov in malo časa. V bistvu uporabljam recept kombuche, ki je simbiotska mešanica bakterij, kvasovk in drugih mikroorganizmov, ki predejo celulozo v procesu vrenja. Čez čas te majhne nitke v tekočini oblikujejo plasti, ki na vrhu ustvarijo debelo plast.

Začnemo s kuhanjem čaja. Naenkrat skuham okoli 30 litrov čaja in mu, dokler je še vroč, dodam nekaj kilogramov sladkorja. Mešamo, dokler se popolnoma ne raztopi, potem pa vlijemo v kad za rast. Preveriti moramo, da se je temperatura ohladila pod 30 stopinj Celzija. Potem smo pripravljeni, da dodamo žive organizme. Skupaj z njimi pa še nekaj ocetne kisline. Ko proces enkrat steče, lahko že povreto tekočino dejansko reciklirate. Za rast moramo vzdrževati optimalno temperaturo. Sama kad pokrijem z grelno blazino, s termostatom pa reguliram temperaturo. Ko pa je vroče, pa lahko pravzaprav gojim kar zunaj. To je torej moja mini tovarna tkanin.

Po približno treh dneh se bodo na površini tekočine pojavili mehurčki. To nam pove, da je vretje v polnem zamahu. In bakterije se hranijo s sladkornimi hranili v tekočini. Tako tvorijo ta majhna nano vlakna čiste celuloze. Le-ta se sprijemajo in oblikujejo plasti, ki nam na površini dajo plahto. Po približno dveh do treh tednih vidimo nekaj, kar je približno za palec debelo. Kad na levi je po petih dneh, tista na desni pa po desetih. In to je statična kultura. Ničesar vam ni treba delati; dobesedno gledate, kako raste. Ne potrebuje svetlobe.

Ko je pripravljena na žetev, jo vzamete iz kadi in jo operete v hladni, milnati vodi. V tej fazi je resnično težka. Preko 90 odstotkov je vode, zato moramo pustiti, da izhlapi. Jaz jo razgrnem po leseni deski. In spet, tudi to lahko naredite zunaj in pustite, da se posuši na zraku. Ko pa se suši, se tudi krči, tako da vam ostane, odvisno od recepta, nekaj, kar je podobno resnično lahkemu, prosojnemu papirju, ali pa nečemu, kar je bolj podobno prožnemu rastlinskemu usnju. In potem lahko to izrežete in sešijete kot običajno, lahko pa ta moker material uporabite za ovijanje okoli tridimenzionalne oblike. Med izhlapevanjem se bo z oblikovanjem šivov spletlo skupaj.

Barva te jakne je tako izključno od zelenega čaja. Mislim, da je nekoliko podobna tudi človeški koži, kar mi je še posebej zanimivo. Ker je organska, si resnično želim zminimizirati dodajanje kemikalij. Barvo lahko spremenim brez barvil s procesom oksidacije železa. Z uporabo sadja in zelenjave lahko ustvarim organske vzorce. Z uporabo indiga pa dosežem protimikrobnost. In bombaž pravzaprav potrebuje do 18 pomakanj v indigo, da doseže tako temno barvo. Zaradi super vpojnosti te vrste celuloze pa potrebujemo samo eno, pa še to zelo kratko.

Ne znam pa je še narediti vodoodporne. Če bi se torej danes s to obleko sprehodila zunaj na dežju, bi takoj začela vsrkavati velikanske količine vode. Obleka bi postala resnično težka in na koncu bi verjetno tudi šivi razpadli - zaradi česar bi se počutila kar golo. To bi lahko bila dobra točka za predstavo, vsekakor pa ni idealno za vsakodnevno nošenje. Kar iščem, je način, kako temu materialu dati lastnosti, ki jih potrebujem. Kar torej želim, je, da bakterijam prihodnosti rečem: "Spleti mi nit. Postavi jo v to smer. Napravi jo vodoodporno. In ko si že pri tem, jo oblikuj še okoli te 3D oblike."

Bakterijska celuloza se dejansko že uporablja za celjenje ran in v prihodnosti morda za biokompatibilne krvne celice, ali pa celo kot nadomestno kostno tkivo. A z uporabo sintezne biologije si lahko v resnici predstavljamo oblikovanje bakterije, ki bi nam ustvarila nekaj, kar nam da kakovost, količino in obliko materiala, ki si ga želimo. Kot oblikovalki mi je to seveda resnično razburljivo, ker potem začnem misliti, "Uau, lahko bi si dejansko predstavljali gojenje potrošnih izdelkov.

Pri teh mikrobih mi je vznemirljiva njihova učinkovitost. Vzgojimo samo toliko kot rabimo. Ni odpadkov. Pravzaprav bi jih lahko ustvarjali iz odpadkov - na primer iz odpadnega sladkorja iz živilske tovarne. Ob koncu njihove uporabe pa bi se lahko naravno razkrojili skupaj z zelenjavnimi olupki. Ne želim reči, da bo bakterijska celuloza postala nadomestek za bombaž, usnje in druge tekstilne materiale. Vseeno pa mislim, da bi lahko bila precej pameten in trajnostni dodatek našim vedno bolj dragocenim naravnim virom.

Konec koncev, morda sploh ne bo moda tista, kjer bodo te bakterije imele svoj vpliv. Lahko si, na primer, predstavljamo, kako si vzgojimo svetilko, stol, avtomobil ali morda celo hišo. Tako mislim, da je moje vprašanje vam: kaj bi v prihodnosti izbrali vi, da si vzgojite? Najlepša vam hvala.

(aplavz) Bruno Giussani: Suzanne, samo iz radovednosti, kar nosiš, ni naključno. (Suzanne Lee: Ne.) To je ena od jaken, ki si jo vzgojila?

SL: Ja, je. Najbrž je - le del projekta, ki še traja, ker tale tu se dejansko razkraja pred vašimi očmi. (smeh) Vsrkava moj pot in se z njim hrani.

BG: Prav, te bomo pustili, da greš in jo rešiš. Suzanne Lee. (SL: Hvala.)

(aplavz)