Susan Cain: Moč introvertiranih ljudi

Ko sem bila stara devet let, sem prvič šla na poletni tabor. Mama mi je pripravila poln kovček knjig, kar se je meni zdelo povsem normalno. Kajti v moji družini je bilo branje glavna skupinska dejavnost. To se vam morda zdi nedružabno, ampak za nas je bilo res samo drugačna oblika družabnosti. Hkrati smo ob sebi imeli živalsko toplino družine, ki je sedela v bližini, bili pa smo tudi svobodni pri svojem raziskovanju dežele avantur v lastni glavi. Zdelo se mi je, da bo tabor ravno tak, samo še boljši. (smeh) Predstavljala sem si deset deklet, ki sedijo v koči, oblečena v ujemajoče spalne srajce, in berejo.

(smeh)

Tabor je bolj spominjal na pijančevanje brez alkohola. Prvi dan nas je voditeljica zbrala skupaj in nas naučila vzklik, ki naj bi ga po njenem ponavljali vsak dan do konca poletja, da bi vzpostavili tabornega duha. Šel pa je takole: "R-A-Z-G-R-A-J-A-V-K-E tako se piše razgrajavke. Razgra, razgra, razgrajavke! Ja pa ja. Pri najboljši volji nisem mogla razumeti, zakaj naj bi bile razgrajalke in zakaj naj bi to morale celo narobe črkovati. (smeh) Ampak vzklikala sem. Skupaj z vsemi drugimi. Trudila sem se po najboljših močeh. In samo čakala sem na čas, ko bi lahko šla brat svoje knjige.

Prvič, ko sem iz kovčka vzela knjigo, je k meni prišla najbolj kul punca in me vprašala: "Zakaj si tako mehkužna?" Pri tem je bila mehkužnost čisto nasprotje R-A-Z-G-R-A-J-A-V-K-E. In ko sem poskusila drugič, je voditeljica prišla vsa zaskrbljena ter ponovila stališče o tabornem duhu in poudarila, da se moramo vsi zelo truditi, da bi bili družabni.

Odložila sem knjige, dala sem jih nazaj v kovček in pod posteljo, kjer so ostale do konca poletja. Počutila sem se nekako krivo, zdelo se mi je, da me knjige potrebujejo, da me kličejo, jaz pa se jim odrekam. Ampak odrekla sem se jim in kovčka nisem odprla, dokler se nisem konec poletja vrnila domov k družini.

Tole je bila zgodba o poletnem taboru. Lahko bi vam povedala še 50 podobnih - vsakič, ko sem dobila sporočilo, da moj tihi in vase zaprti pristop k življenju ni nujno pravi, in da bi se morala delati, da sem bolj družabna. Globoko v sebi sem vedno čutila, da je to narobe in da so vase zaprti ljudje precej odlični prav taki, kot so. Vendar sem to zavedanje leta zanikala in postala sem celo pravnica na Wall Streetu, namesto da bi bila pisateljica, kar sem si vedno želela... deloma zato, ker sem sebi morala dokazati, da sem lahko tudi pogumna in samozavestna. In vedno sem hodila v prenatrpane bare, ko bi v resnici raje šla na prijetno večerjo s prijatelji. Skozi te izbire sem samo sebe zanikala tako avtomatsko, da se nisem zavedala, da to počnem.

To dela veliko vase zaprtih ljudi in pri tem mnogo izgubljamo, izgubljajo pa tudi naši kolegi in naše skupnosti. In čeprav bo zvenelo velikopotezno, izgublja ves svet. Kajti ko govorimo o kreativnosti in vodenju, potrebujemo introvertirane ljudi, naj počnejo tisto, v čemer so najboljši. Tretjina do polovica ljudi je introvertiranih... tretjina do polovica. To je eden izmed vsakih dveh ali treh ljudi, ki jih poznate. Tudi če ste sami odprt človek, govorim o vaših kolegih, vaših partnerjih in otrocih in o osebi, ki sedaj sedi poleg vas... vsi so žrtve tega predsodka, ki je precej realen in globoko zakoreninjen v našo družbo. Ponotranjimo ga že v otroštvu, ne da bi imeli jezik za to, kar počnemo.

Da bi ta predsodek jasno videli, je treba razumeti, kaj je introvertiranost. Ni enaka sramežljivosti. Sramežljivost je povezana s strahom pred mnenjem družbe. Zaprtost vase je bolj povezana s tem, kako se odzivate na stimulacije, vključno s socialnimi stimulacijami. Ekstravertirani ljudje iščejo veliko stimulacije, introvertirani pa so najbolj "živi" in najbolj dejavni ter sposobni, ko so v tihih, manj opaznih okoljih. Ne vedno - te stvari niso absolutne - ampak veliko časa. Bistvo je torej v tem, da bomo svoje talente maksimalno izrabili, če se postavimo v območje prave stimulacije.

Tu pa se pojavi predsodek. Naše najpomembnejše institucije, šole in delovna mesta, so narejene predvsem za ekstravertirane ljudi ter za njihovo potrebo po veliko stimulacije. Trenutno smo tudi pod vplivom prepričanja, ki ga imenujem novo skupinsko mišljenje, ki trdi, da vsa ustvarjalnost in produktivnost izhajata iz čudno družabnega okolja.

Predstavljajte si tipičen razred: Ko sem hodila v šolo, smo sedeli v vrstah. Sedeli smo v takih vrstah klopi in večino dela opravili precej samostojno. Dandanes pa ima tipična učilnica skupine klopi... štirje, pet, šest ali sedem otrok drug poleg drugega. In otroci se ukvarjajo z neštetimi skupinskimi nalogami. Celo pri matematiki in kreativnem pisanju, za katera bi človek dejal, da sta odvisna od samostojnega toka misli, naj bi otroci zdaj delovali kot člani odbora. Kar se pa tiče otrok, ki raje raziskujejo ali delajo sami, te pogosto smatramo za odpadnike ali še huje, težavne primere. In velika večina učiteljev pravi, da verjamejo, da je idealni učenec ekstravertiran, ne pa introvertiran, čeprav slednji dejansko dobijo boljše ocene in vedo več, vsaj če sledimo rezultatom raziskav. (smeh)

V redu, enako velja za delovna mesta. Večina nas dela v odprtih pisarnah, brez zidov, kjer smo stalno podvrženi pogledom in hrupu s strani sodelavcev. Ko govorimo o vodenju, se pri vodstvenih položajih vase zaprte ljudi rutinsko preskoči, čeprav so ponavadi zelo previdni, bodo manj verjetno pretirano tvegali... kar je nekaj, čemur smo dandanes morda vsi naklonjeni. Zanimiva raziskava, ki jo je opravil Adam Grant z Wharton School, je pokazala, da introvertirani ljudje na vodstvenih položajih pogosto pridejo do boljših rezultatov kot ekstravertirani ljudje, saj ko nadzirajo proaktivne uslužbence, tem veliko verjetneje pustijo, da uresničijo svoje zamisli, medtem ko se tisti bolj ekstravertirani lahko, ne da bi se zavedali, pri zadevah tako vznemirijo, da jim dajo svoj pečat, zaradi česar zamisli drugih ljudi težje pridejo do izraza.

Nekaj največjih vodij v zgodovini je dejansko bilo introvertiranih. Naj vam dam nekaj primerov. Eleanor Roosevelt, Rosa Parks, Gandi... vsi ti so sebe označevali za tihe, prijazne, celo sramežljive. A vseeno so prišli v ospredje, čeprav jim je vsaka celica v telesu govorila, naj tega ne napravijo. Izkaže se, da ima to smo po sebi neko posebno moč, saj so ljudje čutili, da so ti ljudje vodili, ne zato ker bi uživali v usmerjanju drugih, in ne zaradi užitka, ker so jih drugi gledali; tam so bili, ker niso imeli izbire, ker so morali narediti tisto, kar so mislili, da je prav.

No, na tej točki moram povedati, da imam zelo rada ekstravertirane ljudi. Vedno povem, da je med njimi nekaj mojih najboljših prijateljev, vključno z mojim ljubljenim možem. In seveda vsak od nas pristane na drugi točki med skrajno vase zaprtim in skrajno družabnim človekom. Celo Carl Jung, psiholog, ki je prvi populariziral te pojme, je dejal, da ne obstaja čisto vase zaprt človek niti čisto družaben človek. Dejal bi, da bi bil tak človek v norišnici, če bi sploh obstajal. In nekateri padejo točno v sredino spektra med introvertiranostjo in ekstrovertiranostjo, imenujemo jih ambivertirani ljudje. Pogosto mislim, da imajo najboljše iz obeh svetov. Veliko pa se nas prepozna kot eden ali drugi tip.

Kar pravim, je, da kulturno gledano potrebujemo boljše ravnotežje. Potrebujemo več jina in janga med tema dvema tipoma. To je posebej pomembno pri ustvarjalnosti in produktivnosti, kajti ko psihologi pogledajo življenja najbolj ustvarjalnih ljudi, ugotovijo, da obstajajo ljudje, ki so dobri pri izmenjavi zamisli in njihovem razvoju, v sebi pa nosijo tudi pomemben del introvertiranosti.

To je zato, ker je samost pogosto ključna za ustvarjalnost. Darwin je na primer hodil na dolge samotne sprehode po gozdu in je prijazno zavračal vabila na večerje. Theodor Geisel, bolj znan kot dr. Seuss, je veliko svojih čudovitih dosežkov dosanjal v samotnem stolpu - pisarni za svojo hišo v La Jolli v Kaliforniji. V resnici se je bal srečati majhne otroke, ki so brali njegove knjige, saj se je bal, da bodo pričakovali, da bo tudi sam vesel kot kak Božiček, in da bodo razočarani z njegovo zadržano osebnostjo. Steve Wozniak je izumil prvi Apple računalnik, ko je sam sedel v svojem delu pisarne v podjetju Hewlett-Packard, kjer je tedaj delal. Pravi, da nikoli ne bi postal tak strokovnjak, če ne bi bil tako vase zaprt, da sploh ni šel iz hiše, ko je odraščal.

Seveda to ne pomeni, da bi vsi morali nehati sodelovati... Steve Wozniak je dokaz, saj je stopil skupaj s Stevom Jobsom in sta ustvarila Apple Computer... pomeni pa, da je samota pomembna in da je za nekatere ljudi kot zrak, ki ga dihajo. In dejansko že stoletje poznamo transcendentalno moč samote. Šele nedavno smo jo nekako začeli pozabljati. Če pogledate večino največjih svetovnih verstev, boste našli iskalce... Mojzes, Jezus, Buda, Mohamed... iskalce, ki so sami odšli v divjino, kjer so našli globoka razkritja in razodetja ter jih prinesli v preostalo skupnost. Torej: brez divjine ni razodetja.

To sploh ni presenetljivo, če pomislite na odkritja sodobne psihologije. Izkaže se, da ne moremo niti biti v skupini ljudi, ne da bi instinktivno oponašali njihova mnenja. Celo o na videz osebnih in globokih stvareh, denimo o tem, kdo nam je všeč, začnemo oponašati prepričanja ljudi okoli nas, ne da bi se tega sploh zavedali.

In znano je, da skupine sledijo mnenju najbolj dominantne ali karizmatične osebe v prostoru, čeprav med tem, kdo je najboljši govorec in kdo ima najboljše ideje, ni nikakršne korelacije. Prav nikakršne. Torej... (smeh) Morda boste sledili osebi z najboljšimi zamislimi, morda pa ne. Ali to res hočete prepustiti naključju? Veliko bolje je. če gre vsak po svoje in razvija svoje zamisli brez motenj zaradi skupinske dinamike, potem pa zopet pridejo skupaj, se pogovorijo v dobro vodenem okolju ter nadaljujejo od tam naprej.

Če je vse to res, zakaj vedno delamo nekaj narobe? Zakaj šole in delovna mesta delujejo na tak način? Zakaj v introvertiranih ljudeh vzbujamo občutek krivde zaradi tega, ker hočejo del časa prebiti sami? Eden od odgovorov izhaja iz kulturne zgodovine. Zahodne družbe, posebej ameriška, so vedno spodbujale aktivnega bolj kot razmišljujočega, in to moškega. V zgodnjih dneh ZDA pa smo živeli v t.i. kulturi karakterja, ko smo še cenili ljudi zaradi njihove notranjosti in moralne vrednosti. Če si pogledate knjige za samopomoč iz tega obdobja, so vse nosile naslove, kot so "Karakter, najpomembnejša stvar na svetu". In vzorniki v njih so bili ljudje, kot je Abraham Lincoln, ki je bil cenjen kot skromen in nezahteven. Ralph Waldo Emerson ga je klical "človek, ki ne žali z večvrednostjo".

A potem smo prišli v 20. stoletje in vstopili v novo kulturo, ki jo zgodovinarji imenujejo kultura osebnosti. Razvili smo se iz agrarne ekonomije v svet velikih poslov. In kar naenkrat so se ljudje začeli seliti iz majhnih krajev v mesta. Namesto da bi delali poleg ljudi, ki so jih poznali vse življenje, so se po novem morali dokazovati v množici tujcev. Razumljivo je, da so lastnosti, kot sta privlačnost in karizma, naenkrat postale zelo pomembne. In seveda so se tudi knjige za samopomoč spremenile, da bi zadostile novim potrebam, in začele nositi naslove, kot je "Kako si pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi". Kot vzornike pa predstavljajo odlične prodajalce. V takem svetu živimo danes. To je naša kulturna dediščina.

To ne pomeni, da so socialne spretnosti nepomembne, niti ne pravim, da je treba odpraviti timsko delo. Ista verstva, ki svoje modrece pošiljajo na samotne vrhove gora, nas učijo tudi ljubiti in zaupati. Težave, s katerimi se soočamo dandanes na področju znanosti in ekonomije, so tako velike in kompleksne, da bomo potrebovali armade ljudi, ki bodo morali rešitve iskati skupaj. Vendar trdim, da bolj ko bomo vase zaprtim ljudem pustili biti to, kar so, bolj verjetno je, da bodo prišli do enkratnih rešitev za te težave.

Zdaj pa bi vam rada povedala, kaj imam danes v kovčku. Uganite! Knjige. Moj kovček je poln knjig. Tule je "Mačje oko" Margaret Atwood. Tule je roman Milana Kundere. Tule pa je Maimonidov "Vodnik za zbegane". To niso ravno moje knjige. S seboj sem jih prinesla, ker so jih napisali najljubši avtorji mojega dedka.

Moj dedek je bil rabin in vdovec, ki je sam živel v majhnem stanovanju v Brooklynu, ki je bilo med odraščanjem moj najljubši kraj na svetu, deloma zato, ker je bilo polno njegove blage, zelo vljudne osebnosti, in deloma zato, ker je bilo polno knjig. Dobesedno vsaka miza in vsak stol v tem stanovanju so svojo prvotno funkcijo spremenili v mesto za majave kupe knjig. Kot drugi v moji družini je dedek najraje od vsega na svetu bral.

Rad pa je imel tudi svoje vernike in to ljubezen je bilo čutiti v njegovih pridigah, ki jih je imel vsak teden, vseh 62 let delovanja kot rabin. Sadove vsakotedenskega branja je stkal skupaj, sestavil je zapletene tapiserije antične in humanistične misli. In ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi ga poslušali.

Ampak pri mojem dedku gre za to: pod plaščem svoje ceremonialne vloge je bil res skromen in zelo zaprt vase... tako zelo, da je med pridiganjem imel težave vzpostavljati stik z očmi s svojimi farani, katerim je pridigal 62 let. In celo stran od prižnice, ko ga je kdo pozdravil, je pogosto prehitro končal pogovor, saj se je bal, da mu jemlje preveč časa. Ko je pri 94 letih umrl, je policija morala ceste v soseščini zapreti za promet, da bi lahko blizu prišli vsi ljudje, ki so prišli žalovat. V teh dneh se skušam na svoj način učiti od dedkovega zgleda.

Pravkar sem objavila knjigo o zaprtosti vase, pisala sem jo sedem let. In zame je bilo teh sedem let popoln užitek, saj sem brala, pisala, razmišljala, raziskovala. To je bila moja verzija dedkovih samotnih ur v knjižnici. Ampak sedaj je moja služba naenkrat zelo drugačna, saj moram biti tu in govoriti o tem, o svoji zaprtosti vase. (smeh) To je zame veliko težje, saj kljub časti, da sem lahko zdaj tu med vami, to ni moje naravno okolje.

Zato sem se na take trenutke pripravila, kolikor sem se pač lahko. Zadnje leto sem ob vsaki priložnosti vadila javno nastopanje. In temu pravim moje "leto nevarnega govorjenja". (smeh) In pravzaprav je veliko pomagalo. Povem pa vam, še bolj pomaga moj občutek, moje prepričanje in upanje, da smo pri našem odnosu do zaprtosti vase, do tišine in samote na robu dramatičnih sprememb. Res smo. Zato vas zdaj zapuščam s tremi pozivi k delovanju za vse, ki delite mojo vizijo.

Prvič: nehajte z norostjo stalnega skupinskega dela. Enostavno nehajte. (smeh) Hvala. (aplavz) O tem, kar govorim, hočem biti jasna, saj globoko verjamem, da bi naše pisarne morale spodbujati neformalne, pogovorne, kavarniške interakcije, saj veste, take ko ljudje pridejo skupaj in po srečnem naključju izmenjajo ideje. To je odlično. Odlično tako za introvertirane kot za ekstravertirane ljudi. A potrebujemo veliko več zasebnosti in svobode ter več avtonomnosti pri delu. Šola je enaka stvar. Otroke je treba učiti, naj sodelujejo, seveda, ampak učiti jih je treba tudi, kako delati samostojno. To je posebej pomembno tudi za ekstravertirane otroke. Morajo delati samostojno, saj od tam deloma prihaja globoko razmišljanje.

V redu, drugič: pojdite v divjino. Bodite kot Buda, imejte svoja razodetja. Ne pravim, naj gremo zdaj vsi v gozdove in tam zgradimo svoje koče ter se nikoli več z nikomer pogovarjamo, pravim samo, da bi vsi lahko odklopili ter se malo večkrat obrnili vase.

Tretjič: Dobro poglejte, kaj je v vašem kovčku ter zakaj je tam. Družabneži, morda so vaši kovčki tudi polni knjig. Morda pa so polni kozarcev za šampanjec ali padalske opreme. Karkoli že je, upam, da stvari jemljete ven, kadar le morete, in nas počastite s svojo energijo in veseljem. Tisti, ki ste zaprti vase, taki kakršni ste, verjetno želite previdno varovati vsebino svojega kovčka. In to je v redu. Ampak upam, da včasih, le včasih, odprete svoje kovčke in jih pokažete drugim, saj vas in stvari, ki jih nosite, svet potrebuje.

Zato vam želim najboljše možno potovanje in pogum, da govorite s tihim glasom.

Hvala lepa.

(aplavz)

Hvala vam. Hvala vam.

(aplavz)