Največja krivica tega stoletja

Svetovni izziv, o katerem želim govoriti danes, se redkokdaj pojavi na naslovnicah. Vendar je izjemno velik, tako po obsegu kot po pomembnosti. Vsi ste že veliko potovali; to je navsezadnje TEDGlobal. Vseeno upam, da vas odpeljem v kraje, ki jih niste še nikoli obiskali.

Tako, začnimo na Kitajskem. Ta fotografija je bila posneta pred dvema tednoma. V resnici je deček na ramenih mojega moža pravkar zaključil srednjo šolo. (smeh) Kakorkoli že, to je Trg nebeškega miru. Mnogi ste že bili tam. To ni resnična Kitajska. Naj vas popeljem do resnične Kitajske. To je v gorah Dabian, v odročnem delu province Hubei v osrednji Kitajski. Dai Manju je ob začetku zgodbe stara 13 let. Živi s svojimi starši, z bratoma in s staro teto. Živijo v kolibi brez elektrike, brez tekoče vode, brez ure, brez kolesa. In to sijajno razkošje si delijo z zelo velikim prašičem. Ko je bila v 6. razredu, so ji starši rekli: "Vzeli te bomo iz šole, ker je 13 dolarjev šolnine preveč za nas. Do konca življenja boš delala na riževih poljih. Zakaj bi zapravljali denar zate?" To se dogaja dekletom v odročnih predelih.

Izkazalo se je, da je bila Dai Manju najboljša učenka v svojem letniku. Še vedno je dve uri hodila do šole in lovila vsak košček informacije, ki je ušel izza vrat. O njej smo pisali v New York Timesu. Dobili smo poplavo prispevkov - - večinoma čeke v vrednosti 13 dolarjev - saj so bralci New York Timesa zelo radodarni z majhnimi zneski. (smeh) Nato smo dobili nakazilo za 10.000 dolarjev - zares prijazen možakar. Denar smo predali gospodu na sliki, ravnatelju šole. Bil je presrečen. Pomislil je: "O, lahko prenovim šolo. Vsem dekletom lahko dam štipendijo." Saj veste, če so pridne in ostanejo v šoli. Tako je Dai Manju v bistvu dokončala osnovno šolo. Vpisala se je v srednjo upravno administrativno šolo. Začela je iskati službo v provinci Guangdong na jugu. Našla je službo in začela iskati službe za sošolke in prijateljice. Svoji družini je poslala denar. Zgradili so novo hišo, tokrat z vodovodom, z elektriko, s kolesom, brez prašiča.

Kar smo videli, je bil naravni poskus. Redko se zgodi, da dobimo zunanjo investicijo za šolanje deklet. Ob večletnem spremljanju Dai Manju smo videli, da se je uspela premakniti iz začaranega kroga v uspešen krog. Ni spremenila samo svoje dinamike, spremenila je svoje gospodinjstvo, svojo družino, svojo vas. Vas je postala res nekaj izrednega. Seveda je večina Kitajske takrat napredovala, a njim je uspelo zgraditi cesto, ki jih je povezala s preostalo Kitajsko.

Prvo izmed dveh velikih načel v knjigi Polovica neba se glasi: Osrednji moralni izziv tega stoletja je neenakost med spoloma. V 19. stoletju je to bilo suženjstvo. V 20. stoletju totalitarizem. Današnji problem je krutost, ki jo tako veliko ljudi izkusi po vsem svetu zaradi svojega spola. Nekateri si morda mislite: ''Presneto, to je hiperbola. Pretirava." No, naj vas vprašam tole. Kaj mislite, je na svetu več moških ali žensk? Naredimo anketo. Koliko vas misli, da je več moških? Dvignite roke, prosim. Nekaj. Koliko vas misli, da je več žensk? V redu, večina. No, vi v zadnji skupini se motite. Več žensk je, to je res, v Evropi in na Zahodu, kjer imajo ženske in moški enak dostop do hrane in zdravstvene oskrbe, tu je več žensk, živimo dlje. Toda v večini preostalega sveta ni tako. Pravzaprav so demografi pokazali, da manjka med 60 in 100 milijonov žensk v trenutni populaciji.

To, veste, se zgodi iz več razlogov. Na primer, v zadnji polovici stoletja je bilo več deklet diskriminiranih do smrti, kot je bilo ubitih ljudi na vseh bojiščih v 20. stoletju. Včasih je vzrok ultrazvok. Tam, kjer je malo virov, dekleta splavijo, preden se sploh rodijo. Dekle na sliki je v centru za oskrbo s hrano v Etiopiji. Cel center je bil poln takih deklet. Presenetljivo je, da so bili njeni bratje popolnoma v redu. V Indiji v prvem letu življenja, od rojstva do prvega leta, fantki in punčke preživijo v približno enakem razmerju, saj so odvisni od dojenja in prsi ne dajejo prednosti sinovom. Od prvega do petega leta pa je delež smrtnosti deklet za 50 odstotkov višji od fantov.

Drugo načelo knjige Polovica neba je: Pustimo ob strani moralo in pravičnost. Čisto na praktičnem nivoju menimo, da je en najboljših načinov za boj proti revščini in terorizmu izobraževanje deklet in njihova vključitev v formalno delovno silo. Revščina, na primer. Obstajajo trije razlogi, zakaj je tako. Kot primer, prenaseljenost je eden od nenehnih vzrokov revščine. Ko izobraziš dečka, ima njegova družina običajno manj otrok, a le neznatno manj. Ko izobraziš deklico, ima običajno občutno manj otrok. Drugi razlog je povezan z zapravljanjem. To je majhna, umazana skrivnost revščine. Ne samo, da imajo revni ljudje zelo malo dohodkov, tudi tistih dohodkov, ki jih prejmejo, ne zapravijo preveč modro. In na žalost večino denarja zapravijo moški. Raziskava je pokazala, da ljudje, ki imajo manj kot 2 dolarja na dan - - kar je eno merilo revščine - dajo 2 odstotka dohodka v košaro za izobraževanje. 20 odstotkov gre v košaro, ki je kombinacija alkohola, tobaka, sladkih pijač, prostitucije in zabav. Če bi vzeli samo 4 odstotke in jih položili v to košaro, bi se veliko spremenilo.

Ta zadnji razlog je povezan s tem, da so ženske del rešitve, ne problema. Moramo uporabiti omejene vire. Škoda je, če ne uporabiš nekoga, kot je Dai Manju. Bill Gates je to lepo povedal, ko je potoval skozi Saudovo Arabijo. Govoril je pred občinstvom, podobnim vam. Vendar je prostor delila pregrada. Na eni strani so bili moški, nato pregrada in na drugi strani ženske. Nekdo s te strani je vstal in vprašal: "G. Gates, naš cilj je, da bi bili ena izmed 10 top držav, kar zadeva tehnologijo. Mislite, da nam bo uspelo?" Bill Gates je, medtem ko je opazoval občinstvo, rekel: "Če ne boste povsem izkoristili polovice virov v državi, nimate možnosti, da bi prišli med najboljših 10." Tukaj je Bil Arabski.

(smeh)

Kako torej izgledajo nekateri specifični izzivi? Rekla bi, da je po pomembnosti na vrhu trgovanje z belim blagom. O tem bom povedala samo dve stvari. Suženjstvo na vrhuncu trgovine s sužnji okrog leta 1780: Okrog 80.000 sužnjev je bilo prepeljanih iz Afrike v Novi svet. Zdaj, moderno suženjstvo: Po okvirni statistiki notranjega ministrstva je okrog 800.000 ljudi - 10-krat več - prepeljanih preko mednarodnih meja. To niti ne vključuje tistih, s katerimi trgujejo znotraj meja, kar predstavlja znaten delež. Poglejmo še en dejavnik, še eno nasprotje: Suženj je bil v tistih časih vreden okrog 40.000 dolarjev v današnjem denarju. Danes lahko kupiš dekle za nekaj sto dolarjev, kar pomeni, da jo je manj škoda. Ampak napredek je opazen v državah, kot sta Kambodža in Tajska. Ni nam treba sprejemati sveta, v katerem so dekleta kupljena, prodana ali ubita.

Druga pomembna stvar je umrljivost žensk med porodom. Rojstvo otroka je v tem delu sveta čudovit dogodek. V Nigru lahko ena od sedmih žensk pričakuje, da bo umrla med porodom. Po vsem svetu vsako minuto in pol ena ženska umre med porodom. Veste, ne gre za to, da ne bi imeli tehnološke rešitve, a te ženske zadanejo trije udarci: so revne, živijo na podeželju in so ženske. Veste, za vsako žensko, ki umre, je 20 takih, ki preživijo, a so poškodovane. In najhujša poškodba je poporodna fistula. To je raztrganina med oviranim porodom, zaradi katere so ženske inkontinentne.

Naj vam povem o Mahabubi. Živi v Etiopiji. Proti svoji volji se je morala poročiti pri trinajstih. Zanosila je, se skrila za grm, da je rodila, a njeno telo je bilo zelo nezrelo in porod je bil zelo težek. Otrok je umrl, ona pa je dobila fistulo. To je pomenilo, da je bila inkontinentna in ni mogla zadržati blata in vode. Preprosto, smrdela je. Vaščani so mislili, da je prekleta; niso vedeli, kaj naj z njo. Na koncu so jo poslali v barako ob robu vasi. Odtrgali so vrata, da bi jo ponoči napadle hijene. Tisto noč je bila v koči palica. Z njo je Mahabuba odgnala hijene. Naslednje jutro je vedela, da bo rešena, če ji uspe priti do bližnje vasi, kjer je živel tuji misijonar. Ker je imela poškodovane živce, se je celo pot - 48 km - plazila do tistega praga, napol mrtva. Tuji misijonar je odprl vrata in takoj vedel, kaj se je zgodilo. Odpeljal jo je v bližnjo bolnišnico v Adis Abebo, kjer so jo pozdravili z operacijo, vredno 350 dolarjev. Zdravniki in sestre so opazili, da ni le preživela, ampak je bila zelo bistra. Usposobili so jo za medicinsko sestro. Tako zdaj Mahabuba rešuje življenja stotin, tisočih žensk. Postala je del rešitve, ne problema. Premaknila se je iz začaranega kroga v uspešen krog.

Govorila sem o nekaterih izzivih, naj vam povem še o nekaterih rešitvah, saj obstajajo predvidljive rešitve. Kot sem že namignila: izobrazba in tudi gospodarske priložnosti. Seveda, če izobraziš dekle, se običajno poroči kasneje v življenju, ima kasneje otroke, ima manj otrok in tiste otroke, ki jih ima, izobrazi na bolj razsvetljen način. Z gospodarsko priložnostjo to lahko povzroči spremembe.

Naj vam povem o Saimi. Živi v vasici blizu Lahoreja v Pakistanu. Nekoč je bila obupana. Njen mož, ki je bil brez zaposlitve, jo je vsak dan pretepel. Bil je hazarder - zato ni dobil zaposlitve - in svoje frustracije je znašal nad njo. No, ko se je rodila njuna druga hči, je njena tašča rekla svojemu sinu: ''Mislim, da bo bolje, če si najdeš drugo ženo. Saima ti ne bo dala sina.'' To je bilo, ko se je rodila druga hči. Takrat je bila v vasi skupina, ki je posojala majhne zneske in ji dala 65 dolarjev vredno posojilo. Saima je vzela denar in se lotila posla z vezenjem. Vezenine so se dobro prodajale in trgovci so jih želeli vedno več. Ko jih sama ni zmogla izdelati dovolj, je zaposlila druge ženske iz vasi. Kaj kmalu je 30 žensk iz vasi delalo zanjo. Potem ko je bilo treba prepeljati vezenine iz vasi do tržnice, je potrebovala nekoga, ki ji bo pomagal, zato je zaposlila moža. Zdaj sta torej skupaj v tem. On skrbi za prevoz in prodajo, ona za proizvodnjo in vire. Rodila se jima je še tretja hči in vse tri se izobražujejo, saj Saima ve, kaj je zares pomembno.

S tem pridemo do zadnjega elementa - izobrazbe. Ko je bil glavni ekonomist pri Svetovni banki, je Larry Summers enkrat rekel: ''Možno je, da se največji donos pri vlaganju v države v razvoju skriva v izobraževanju deklet.'' Naj vam povem o Beatrice Biira. Beatrice je živela v Ugandi, blizu meje s Kongom in tako kot Dai Manju ni hodila v šolo. Pravzaprav ni bila nikoli v šoli, niti en sam dan. Tudi njeni starši so rekli: ''Zakaj bi zapravljali denar zanjo? Večino življenja bo nosila vodo sem in tja.'' No, slučajno je prav takrat v Connecticutu obstajala skupina, ki se je imenovala Niantic Community Church Group. Dali so donacijo organizaciji Heifer International, ki ima sedež v Arkansasu . Heifer je v Afriko poslal dve kozi. Eno so dobili Beatricini starši. Koza je imela dvojčke. Dvojčici sta začeli proizvajati mleko. Mleko so prodali. Denar se je začel nabirati in kmalu so starši rekli: ''Denarja je dovolj. Pošljimo Beatrice v šolo.'' Tako je šla Beatrice pri devetih letih v prvi razred - konec koncev, prej ni bila nikoli v šoli - skupaj s šestletniki. A vseeno je bila presrečna, da je bila v šoli. Hitro je postala najboljša v razredu. Ostala je najboljša v razredu skozi celo osnovno šolo in kasneje v srednji šoli. Dosegla je izvrstne rezultate na državnih izpitih in postala prva oseba iz svoje vasi, ki je kadarkoli dobila štipendijo za študij v ZDA. Dve leti nazaj je diplomirala na Connecticut kolidžu. Na dan, ko je prejela diplomo, je rekla: ''Sem najsrečnejše dekle na svetu zaradi koze.'' (smeh) In tista koza je stala 120 dolarjev.

Tako vidite, kakšno spremembo lahko povzročijo majhni delčki pomoči. A vrnimo se k realnosti. USAID je Agencija za mednarodno pomoč, a pomagati ni enostavno. Obstajajo knjige, ki kritizirajo USAID. Bill Easterly je napisal eno. Obstaja knjiga ''Dead Aid'' (Mrtva pomoč). Veste, kritike so poštene, ni enostavno. Veste, ljudje rečejo, kako je polovica projektov gradnje vodnjakov propadla. Ko sem bila v Zimbabveju, smo si ogledovali vas z lokalnim poglavarjem, ki je hotel zbrati denar za srednjo šolo. V bližini smo opazili gradbišče. Vprašala sem: ''Kaj je to?'' V odgovor je nekaj zamomljal. Izkazalo se je, da gre za propadel projekt za namakanje. Nekaj metrov stran je bil propadel kurnik. Eno leto so kokoši pomrle in nihče jih ni hotel več naseliti tja. Menimo, da zaradi tega ne smemo zavreči vseh projektov, ampak se moramo izboljšati. Učimo se na napakah in se nenehno izboljšujemo.

Mislimo tudi, da lahko posamezniki veliko spremenijo, in morali bi, saj lahko posamezniki ustvarimo gibanje. Gibanje moških in žensk je potrebno za družbene spremembe, ki se bodo lotile tega velikega moralnega izziva. Tako, vprašanje je, kaj to prinaša vam? Verjetno se sprašujete, zakaj bi vas brigalo. Povedala bom samo dve stvari. Prva je ta, da so raziskave pokazale, da ko poskrbimo za vse svoje materialne potrebe - kar velja za vse nas v tej sobi - raziskave so torej pokazale, da je zelo malo reči v življenju, ki lahko dejansko dvignejo naš nivo sreče. Ena teh reči je prispevanje k cilju, večjemu od sebe.

Druga stvar je anekdota, s katero bom zaključila. To je zgodba humanitarne delavke v Darfurju. Ta ženska je delala v Darfurju in videla stvari, ki jih nobeno človeško bitje ne bi smelo videti. Med tamkajšnjim bivanjem je bila močna, neomajna. Ni se zlomila. Nato se je vrnila v ZDA. Bilo je v času božičnih počitnic. Stala je na dvorišču svoje babice in videla nekaj, kar jo je spravilo v jok. Videla je ptičjo hranilnico. Spoznala je, da ima veliko srečo, da se je rodila v državi, kjer je varnost samoumevna, kjer lahko prehranjujemo, oblačimo in nastanimo ne samo sebe, ampak poskrbimo tudi za divje ptice, da niso lačne med hudo zimo. In spoznala je, da velika sreča prinaša tudi veliko odgovornost. Tako kot ona, smo tudi vi in jaz zadeli na loteriji življenja. In tako se postavi vprašanje: Kako naj prevzamemo odgovornost?

Tako, to je naš namen. Pridružite se gibanju. Bodite srečnejši in pomagajte rešiti svet.

Najlepša hvala.

(aplavz)