Sebastian Deterding: Kaj vaš dizajn pove o vas

Danes govorimo o moralnem prepričevanju. Kaj je moralno in kaj nemoralno pri spreminjanju vedenja posameznikov z uporabo tehnologije in dizajna?

Ne vem, kaj pričakujete, toda, ko sem sam razmišljal o tem problemu, sem kmalu spoznal, da vam ne morem ponuditi odgovorov na ta vprašanja. Ne morem vam reči, kaj je moralno in kaj ne, ker živimo v pluralistični družnbi. Moje vrednote so lahko popolnoma drugačne od vaših. To pomeni, da je tisto, kar je zame moralno in tisto, kar je zame nemoralno ni nujno enako kot tisto, kar vi vidite kot moralno ali nemoralno.

Ob tem razmišljanju pa sem ugotovil tudi, da vam kljub vsemu lahko dam nekaj. In to je tisto, kar je ta moški svetu dal že dolgo pred mano. Sokrat. To so vprašanja. Tisto, kar lahko naredim in, kar bi rad naredil za vas je, da vam ponudim prvo vprašanje, skupek vprašanj na katera si boste odgovarjali sami, plast za plastjo, kot da bi lupili čebulo, in se tako dokopali do jedra tistega, za kar menite, da je moralno ali nemoralno prepričevanje. Pri tem si bom pomagal z dvema primeroma tehnologij, v katerih so ljudje uporabljali elemente igre, s katerimi so pripravili ljudi do določenih dejanj.

Torej prvo zelo preprosto vprašanje, ki bi vam ga rad zastavil je: Kakšen je vaš namen, ko nekaj oblikujete? In očitno nameni niso edina stvar, zato je tu še en primer. Pred kratkim so izumili eko armaturne plošče. Gre za armaturne plošče v avtomobilih, ki z eko-indikatorjem spodbujajo voznike k varčni vožnji. Tukaj vidimo Nissanov Myleaf, ki vaše vedenje na cesti primerja z vedenjem drugih voznikov. Tako lahko tekmujete in preverjate kdo vozi najbolj varčno. Te zadeve so se izkazale za izredno učinkovite. Celo tako zelo, da so motivirale ljudi, da so vozili neodgovorno, na primer prevozili rdečo luč. To so počeli zato, ker je treba pri rdeči luči ustaviti in ponovno zagnati motor, to pa zagotovo porabi nekaj goriva, kajne? Torej kljub zelo dobrem namenu aplikacije, očitno naletimo tudi na stranske učinke.

Tu je še en primer takšnih stranskih učinkov. Commendable: Spletna stran, na kateri starši svojim otrokom podeljujejo značke za naloge, ki so jih njihovi otroci opravili. Na primer zavezali čevlje. Na prvi pogled je slišati zelo lepo, zelo neškodljivo, z lepim namenom. Toda, če si ogledamo raziskave človeške miselnosti, ugotovimo, da skrb glede rezultatov, skrb glede javne podobe, skrb glede takšnih vrst javnih priznanj dolgoročno ni najbolj koristna za vaše dobro psihično počutje. Bolje je, da nas zanima, kako bi se česa naučili. Bolje je, kadar nas bolj skrbi zase kot za to, kako nas vidijo drugi. Torej, takšno motivacijsko orodje, ki se ga uporablja dejansko v in na samem sebi ima dolgoročne stranske učinke vsakič, ko uporabljamo tehnologijo, ki uporablja javna priznanja ali izboljšanje statusa, dejansko promoviramo ravno to kot dobro stvar, za katero nas mora skrbeti. Na takšen način lahko dosežemo škodljiv učinek na dolgoročno psihično počutje nas kot pripadnikov določene kulture.

To je torej drugo, zelo očitno vprašanje: Kakšne bodo posledice naših dejanj? Učinki, ki bo imela naprava, kot je manj porabljenega goriva, pa tudi učinki orodij, ki jih uporabljamo, da pri ljudeh dosegamo določena dejanja. Javna priznanja.

Je to vse? Namen, učinek? No, tu so še tehnologije, ki seveda združujejo oboje. Tako dolgoročne kot tudi kratkoročne učinke in dober namen, kot ga je imel Freda Stutzman s Freedomom. Namen te aplikacije je, no, običajno nas tako bombardirajo s klici in prošnjami drugih ljudi, s pomočjo te naprave pa lahko izklopimo povezovanje s spletom na svojem osebnem računalniku za čas, ki ga določimo vnaprej in tako opravimo svoje delo. Večina bi se strinjala, da gre res za dober namen in dobre posledice. Kot pravi Michel Foucault, "Gre za tehnologijo na sebi" Gre za tehnologijo, s pomočjo katere posameznik določa potek njenega življenja, v katerem se oblikuje.

Toda težava je, kot pravi Foucault, da ima vsaka tehnologija na sebi na drugi strani tudi tehnologijo dominacije. Kot danes vidimo v moralnih liberalnih demokracijah, družba, država, ne le omogočata, da določamo in oblikujemo sami sebe ampak to od nas celo zahtevata. Zahtevata, da se optimiziramo, se nadzorujemo, se nenehno usmerjamo, saj je to edini način, na katerega lahko deluje takšna liberalna družba. Te tehnologije od nas zahtevajo, da ostanemo v igri, ki jo je za nas ustvarila družba. Hočejo, da se še bolje vklopimo. Hočejo, da se optimiziramo, da se bomo bolje vklopili vanjo.

Ne pravim, da je to nujno slaba stvar. Mislim le, da nas ta primer usmerja k splošnemu spoznanju: Ne glede na to, katero tehnologijo ali dizajn si ogledamo, celo kaj, za kar mislimo, da ima dober namen in pozitivne učinke, kot je bil Stutzmanov Freedom, vsaka ima vgrajene določene vrednote. O teh vrednotah pa se lahko sprašujemo. Lahko se vprašamo: Ali je dobro, da se vsi nenehno izboljšujemo, da bi se bolje vklopili v družbo?

Naj navedem še en primer. Kaj pa prepričevalna tehnologija, ki muslimanke prepričuje, da si obraze prekrijejo z rutami? Je to dobra ali slaba tehnologija glede na namen in učinek? V bistvu je pomembno, kakšen je vaš sistem vrednot, saj je od tega odvisna naša razsodba.

To je torej tretje vprašanje: S katerimi vrednotami sodimo? Ko smo že pri vrednotah, naj povem, da sem tako v spletnih razpravah o moralnem prepričevanju kot tudi v pogovorih z ostalimi opazil, da na tem mestu pogosto postanemo pristranski. Ta pristranskost se pokaže, ko se vprašamo, ali je to ali ono "še vedno" etično? Je to "še vedno" dovoljeno? Sprašujemo se na primer, ali je ta Oxfamov obrazec za donacije, s prednastavljenimi mesečnimi donacijami, ki ljudi, morda celo nenamerno, spodbuja ali nagovarja v redne namesto enkratnih donacij še vedno sprejemljiv? Je to še vedno etično? V tem primeru hodimo po tankem ledu.

Toda v bistvu vprašanje "Je to še vedno etično" predstavlja le enega izmed načinov, kako gledamo na etiko. Če se vrnemo na začetke etike v zahodni kulturi bomo videli zelo drugačne poglede na to, kaj naj bi bila etika. Aristotel etike ni videl kot vprašanje ali je nekaj še vedno dobro ali slabo. Pri etiki je šlo za vprašanje, kako živeti dobro življenje. Ta pojem je združil v besedo "arete", ki jo iz latinščine prevedemo kot "vrlina", dejansko pa pomeni odličnost. Pomeni, da dosežemo svoj potencial kot človeška bitja.

To je tisto, kar je po mojem mnenju lepo pojasnil Paul Richard Buchanan v svojem eseju, v katerem pravi: "Izdelki so slikoviti argumenti v razpravi o tem, kako naj živimo svoja življenja." Naši dizajni niso etični ali neetični v smislu da uporabljajo etična ali neetična sredstva za prepričevanje. Moralno komponento imajo že v sami viziji in težnji po dobrem življenju, ki nam ju predstavljajo.

Če si ogledamo okolico, ki nas obkroža s tega vidika in se vprašamo: "Kakšna je vizija dobrega življenja, ki nam jo predstavljajo naši izdelki, naš dizajn," nas pogosto spreleti srh, saj drug od drugega pričakujemo veliko manj, kot se pravzaprav zdi, da pričakujemo od svojega življenja in kakšno naj bi bilo dobro življenje.

To je torej četrto vprašanje, ki vam ga zastavljam: Kakšno vizijo dobrega življenja izražajo vaši dizajni? Ko smo že pri dizajnu, opazili ste, da sem že razširil razpravo. Tu namreč ne govorimo o prepričevalni tehnologiji, govorimo o vseh dizajnih, kar jih na svetu obstaja.

Ne vem, če že veste, da je veliki raziskovalec komunikacije Paul Watzlawick, v 60-ih letih postavil argument, da ne moremo ne-komunicirati. Tudi, če se odločimo za molk, smo se odločili, da bomo tiho. Tudi z izbiro molka nekaj povemo. Enako kot ne moremo ne-komunicirati ne moremo ne-prepričevati. Karkoli storimo ali ne storimo, karkoli kot neko obliko dizajna spravimo na svet, vsebuje komponento prepričevanja. Ta skuša vplivati na ljudi. V dobro življenje vnese določeno vizijo in jo postavi pred nas.

To je tisto, kar pravi Peter-Paul Verbeek, nizozemski filozof in tehnolog. Ne glede na to, ali kot dizajnerji to nameravamo ali ne, pri svojem delu materializiramo moralnost. S svojim delom olajšamo ali otežimo določene stvari. Organiziramo obstoj ljudi. Ustvarjamo določeno vizijo o tem, kaj med nami je dobro ali slabo, normalno ali običajno. To počnemo z vsem, kar doprinesemo na svet.

Še kaj tako vsakdanjega, kot so šolski stoli, je pravzaprav prepričevalna tehnologija. Predstavlja in materializira namreč določeno vizijo o dobrem življenju, dobrem življenju, v katerem je poučevanje, učenje in poslušanje odvisno od osebe, ki poučuje, tistih, ki poslušajo, v katerem se ljudje učimo medtem ko sedimo, v katerem se učimo zase, v katerem se naj ne bi spreminjalo teh pravil, saj so stoli pritrjeni na tla.

In celo nekaj tako običajnega, kot je dizajnerski stol, kot tisti, ki ga je naredil Arne Jacobsen, je prepričevalna tehnologija. Zato namreč, ker spet posreduje zamisel o tem, kakšno je dobro življenje. Dobro življenje, življenje, v katerega bi kot dizajnerji privolili tako, da bi rekli: "V dobrem življenju" se dobrine proizvaja trajnostno ali netrajnostno kot ta stol. Z delavci se dela dobro ali slabo, tako, kot se je delalo s tistimi, ki so ustvarili ta stol." Dobro življenje je življenje, v katerem je dizajn pomemben, ker si je nekdo očitno vzel čas in zapravil denar za takšen dobro oblikovan stol, kjer je pomembna tradicija, saj je to tradicionalna klasika in nekomu je bilo mar zanjo in ko imamo opravka z nečim tako izstopajočim, kot je potrošnja, kjer je O.K. in normalno zapraviti gromozanske količine denarja za takšen stol, da bi ostalim pokazali svoj socialni status.

To so torej naše plasti, vrste vprašanj, ki sem vam jih danes želel približati. Vprašanje "Kakšen je namen, ki ga bomo določili svojemu dizajnu?" "Kakšne učinke, namerne in nenamerne bo imel?" "Kakšne vrednote bomo uporabljali, ko bomo presojali glede tega?" Kakšne so odlike, težnje, ki jih s svojim delom izražamo? Kako to sovpada ne le s prepričevalno tehnologijo temveč z vsem, kar oblikujemo?

Se tu ustavimo? Ne bi rekel. Mislim, da vse te zadeve prej ali slej pridobijo informacije iz jedra vsega tega in to ni nič drugega kot življenje samo. Zakaj, ko pa vprašanje, kaj je dobro življenje, osmisli vse, kar oblikujemo, bi se morali ustaviti pri svojem dizajnu in se ne vprašati, kako se to navezuje na naša življenja? "Zakaj bi morala biti svetilka ali hiša umetniški objekt, naše življenje pa ne," kot pravi Michel Foucault.

Naj navedem še praktični primer Busterja Bensona. Tu je Buster, ki sestavlja napravo za dvigovanje v pisarni svojega start-up podjetja Habit Labs, kjer delajo na izboljšavi ostalih aplikacij, kot je Health Month. Zakaj torej izdeluje nekaj takšnega? No, tu je skupek aksiomov ki so jih v Habit Labs, Busterjevem start-upu ustvarili zase, glede svojega dela kot skupine ko delajo na teh aplikacijah. Gre za skupek moralnih načel, ki so jih postavili sami in veljajo za njihovo skupno delo. Eno izmed načel je: "Sami skrbimo za svoje zdravje in pazimo, da nas ne doleti izgorelost"

Kako se konec koncev namreč lahko vprašamo in najdemo odgovor na to, kakšno vizijo dobrega življenja želimo izraziti in ustvariti s svojimi dizajni ne da bi se vprašali, kakšno vizijo dobrega življenja bi želeli živeti sami?

Za konec se vam zahvaljujem.

(Aplavz)