Robert Thurman: Širimo krog naših občutkov

Rad bi začel z Einsteinovo čudovito izjavo, da si boste lahko oddahnili ob misli, da se tudi veliki znanstvenik dvajsetega stoletja strinja z nami, a nas hkrati tudi poziva k dejanjem. Dejal je: "Človeško bitje je del celote, ki jo imenujemo "univerzum", del, omejen v prostoru in času. Svoje misli in doživetja doživlja kot nekaj ločenega od ostalega, to pa je neke vrste optična iluzija njegove zavesti. Ta iluzija predstavlja za nas neke vrste zapor in nas omejuje na osebne odločitve in na občutke do samo malega števila oseb, ki so nam najbližje. Naša naloga mora biti, da se osvobodimo tega zapora in da širimo krog naših občutkov, tako da bodo objeli vsa živa bitja in vso naravo v vsej njeni lepoti."

Einsteinov pogled je neverjetno podoben tistemu iz budistične psihologije, kjer sočutje, ki ga imenujejo "karuna", definirajo kot "občutljivost na trpljenje drugega in volja, da drugega tega trpljenja odreši". Zelo je podobno ljubezni. Slednja je namreč volja, da bi bil nekdo srečen. Kar seveda zahteva, da sami čutimo srečo in jo želimo deliti z drugim. Tak vidik je popoln, saj očitno nasprotuje samoljubju in sebičnosti, medtem ko je sočutje skrb za druge, in oznanja, da tisti, ki so ujeti v krog samoljubja, nemočno trpijo, medtem ko so sočutni svobodnejši in nedvomno srečnejši.

Dalajlama pogosto pripomne, da je sočutje človeku najboljši prijatelj. Pomaga mu, ko ga žalost in trpljenje uničujeta. Sočutje mu pomaga odvrniti se od občutka, da je njegovo trpljenje najhujše in najbolj bridko trpljenje, kar ga je kdorkoli kdaj občutil, in mu zavest usmeri k trpljenju drugih, celo h krivcem za njegovo potrtost in mnogim drugim bitjem. Pravzaprav je trpljenje tako razširjeno, da se mu njegovo lastno zdi vse manj pomembno. Tako se začne razširjati preko skrbi zase v skrb za druge. To ga takoj razveseli in mu da pogum, da se dodatno potrudi. Tako uporablja lastno trpljenje kot vrata v širši krog občutkov. Moramo reči, da je Einsteinov somišljenik.

Zdaj pa želim povedati zgodbo, zelo slavno zgodbo iz indijske in budistične tradicije, o velikem svetniku Asangi, ki je živel v istem obdobju kot Avguštin na zahodu in je bil neke vrste budistični Avguštin. Asanga je živel 800 let po smrti Bude. Bil je nezadovoljen s takratnimi prepričanji budističnih Indijcev.

Tako je dejal: "Sit sem tega. Nihče tu zares ne živi po naukih. Govorijo o ljubezni in sočutju, o modrosti in razsvetljenju, toda obnašajo se sebično in bedno. Budin nauk je tako izgubil svoj vpliv. Vem, da bo naslednji Buda prišel čez neka tisoč let, vendar se trenutno nahaja v posebnih nebesih, imenujejo se Maitreja. Zato se bom umaknil in meditiral ter molil, dokler se mi ne razodene Maitreja Buda in mi preda nauk ali kaj podobnega, da bi v današnjem svetu oživil nauk o sočutju."

Tako se je umaknil. In meditiral je tri leta in ni videl bodočega Maitreje Bude. Zato je z gnusom odšel. In ko je odhajal, je videl moža, smešnega možička, ki je sedel na pobočju gore. Pri sebi je imel kepo železa. In jo je drgnil s krpo. To ga je pritegnilo. Vprašal je: "Kaj pa počneš?" In mož je rekel: "Delam šivanko." On pa je rekel: "To je smešno. Z drgnjenjem krpe ob železo ne moreš napraviti igle." In mož je rekel: "Kaj res?" In pokazal mu je skledo, polno igel. Zato je odgovoril: "Prav, že razumem." Vrnil se je nazaj v jamo in spet meditiral.

Po nadaljnjih treh letih ni bilo videnja. Spet je odšel. Tokrat pride dol. Ko odhaja, vidi ptico, ki dela gnezdo na polici pečine. In kjer ptica pristane, da prinese vejice k pečini, njeno perje podrgne ob kamen, in v njem je nastala zareza, globoka 15 do 20 cenitmetrov. Nastala je z drgnjenjem peres več generacij ptic. Tako je rekel: "Že prav, saj razumem." Vrnil se je.

Spet minejo tri leta. In po devetih letih nobenega videnja Maitreje. Spet odide in tokrat vidi vodo, ki s kapljanjem v kamen pod seboj in naprej v potok dolbe ogromno skledo. Tako se spet vrne. In po 12 letih še vedno ni videnja. In je že čisto nor. Zato sploh noče pogledati ne na levo ne na desno, da bi zagledal kakšno vizijo, ki bi mu spet vlila upanje.

Tako pride v mesto. Popolnoma je izgubljen. Tam, v mestu, se mu približa pes, v takem stanju kot tisti grozljivi psi, ki jih lahko vidite v nekaterih revnih državah, celo v Ameriki, se mi zdi, na nekaterih območjih, in tisti pes zgleda naravnost grozljivo. In se začne zanimati za psa, ker zgleda tako pomilovanja vreden, in skuša pridobiti njegovo pozornost. Zato se usede na tla in ga gleda. In zadnjica tistega psa se zdi kot sama odprta rana. Na nekaterih delih je bila že gangrenozna. V mesu so že črvi. Grozljiv pogled je. Misli si: "Kaj lahko naredim, da bi tega psa pozdravil? Vsaj njegovo rano lahko očistim in razkužim."

Tako psa odnese k vodi in ga hoče umiti, nato pa pozornost usmeri k črvom. In ko jih vidi, sem mu zdijo malce srčkani. Veselo črvičijo po pasji zadnji plati. "Če bom očistil psa, bom ubil črve. Kaj lahko potem naredim? Že vem. Sem nekoristno bitje, Buda in Maitreja ne obstajata, vse skupaj je brezupno. In zdaj naj ubijem črve?"

Tako se je spomnil odlične ideje. Tako je vzel črepinjo in psu iz stegna izrezal kos mesa in ga položil na tla. S kakšnim društvom proti mučenju živali se ni preveč obremenjeval. Situacija ga je popolnoma prevzela. Tako si je mislil: "Črve bom vzel in jih položil na ta kos mesa, potem bom psu očistil rano in razmislil, kaj bom naredil s črvi."

Tako začne z delom. Črvov ne more zgrabiti. Očitno se zvijajo. Te črve je težko zagrabiti. Zato si reče: "Potem pa bom položil svoj jezik na meso. Potem bodo črvi skočili na moj topli jezik. Pes je že izčrpan. In potem jih bom posamično pljuval na odrezani kos." In tako se skloni in takole iztegne jezik. Moral je zatisniti oči, vonj je bil naravnost ogaben.

In potem se zasliši "puf". Odskoči in pred njim, seveda, stoji bodoči Maitreja Buda. Njegova podoba je obdana z zlato-mavričnim, bleščeče pisanim sijem, edinstven mističen pogled je bil. In si reče: "Oh," in se prikloni. Ker pa je še vedno človek, takoj začne razmišljati o naslednji pritožbi.

Tako vstane in reče: "Moj gospod, s takim veseljem Vas vidim, toda kje Ste bili 12 let? Kaj to pomeni?"

In Maitreja reče: "S teboj sem bil. Kdo drug, pa misliš, je izdeloval šivanke in gnezda in kapljal po kamnu zate, tepček?" (smeh) "Osebno sem želel videt Budo," reče. In on je rekel: "Doslej nisi imel pravega sočutja." In dokler nimaš pravega sočutja, ne moreš prepoznati ljubezni." Maitreja tu misli ljubezen, "ljubeči" v sanskrtu.

Asanga ga je pogledal precej dvomeče. In mu je Buda rekel: "Če mi ne verjameš, me vzemi s seboj." Tako se je Maitreja skrčil v majhno oblo in ga je Asanga nosil na rami. Stekel je na mestni trg in govoril: "Veselite se. Veselite se. Prihodnji Buda je prehitel prerokbo. Tu je. Kar hitro so vanj začeli metati kamne -- to se ni dogajalo v Chautauqui, bilo je v drugem mestu -- ker so videli koščenega asketa, ki se je zdel malo prismojen, ki je, kot kakšen hipi, z zlomljeno nogo in gnilim psom na rami naokoli kričal, da je prišel prihodnji Buda.

Razumljivo je, da so ga pregnali iz mesta. Toda na obrobju mesta je stara dama, ki je delala kot čistilka na odprtem grobišču, in na njegovi in pasji rami opazila draguljasto nogo in lotos, Maitrejino draguljasto nogo, in mu ponudila rožo. To ga je spodbudilo in je z Maitrejo odšel.

Maitreja ga je ponesel v posebna nebesa, kakor se tipično budistične legende odvijajo. Maitreja ga je v nebesih zadržal pet let, kjer mu je narekoval pet zapletenih zvezkov o metodologiji, kako gojimo sočutje.

Spomnil sem se, da bi vam eno od teh metod razkril. Ta je slavna, imenuje se "sedemkratna kavzalna metoda razvijanja sočutja". Začnemo z meditiranjem in predstavo, da so vsa bitja združena v eno, in vsa, tudi živali, toda vsi so v človeški podobi. Živali so eno v človeški podobi. Ljudje so v človeški podobi. In potem si med njimi v krogu za mizo predstavljate svoje prijatelje in druge bližnje. Potem si predstavljate svoje sovražnike in nevtralne ljudi. Potem pa poskušate reči: "Bližnje imam rad. Navsezadnje so prijazni do mene. Z njimi sem se tudi prepiral. Včasih so bili neprijazni. Sam se se že razjezil. Tudi bratje se sprejo. Starši in otroci se prepirajo. Na svoj način jih imam tako rad, ker so do mene prijazni. Nevtralnih ne poznam. Lahko da so dobri ljudje. Sovražnikov me maram, ker so do mene neprijazni. So pa dobri do drugih. Tudi jaz bi lahko bil med njimi.

Budisti seveda verjamejo, da smo vsi imeli nešteto prejšnjih življenj, zato smo bili v bistvu drug drugemu kdaj sorodniki. Zatorej so vsi -- torej tudi vi -- z vidika budizma meni v enem prejšnjih življenj bili mati, čeprav se tega nihče od nas ne spomni, zato se vam opravičujem za vse težave, ki sem vam jih povzročil. Pravzaprav sem bil tudi jaz vam mati. Bil sem ženska, bil sem v vsakem od vas, vaša mati v prejšnjem življenju. Tako razmišljajo budisti. Moja mati je torej moje življenje, to je super. Vendar ste vsi na neki način del večne matere. Rečete si, da je ideja "večne mame" odlična. Tako to počnejo budisti. Kristjan kot vernik si misli, da so vsa bitja skupaj z njegovimi sovražniki božji otroci. V tej predstavi se ujemamo.

Naprej torej ustvarijo osnovo enakosti. Zato se manj oklepamo tistih, ki jih ljubimo -- samo med meditacijo -- in se odpremo tistim, ki jih ne poznamo. Vsekakor zmanjšamo sovražnost in predstavo, da do nekoga ne želimo biti sočutni. Do tistih, ki si jih predstavljamo kot "slabe", ki jih ne maramo in sovražimo. Torej ne sovražimo nikogar. Enačimo se med seboj. To je zelo pomembno.

Druga stvar. ki jo storimo, je "prepoznavanje matere". To pomeni, da si vsako bitje predstavljamo kot bližnjega, kot družinskega člana. Širimo se. Prevzamemo razmišljanje o mami, in tak odnos ohranjamo do vseh bitij iz te meditacije. V vsakem bitju vidimo mater. Vidimo izraz na materinem obrazu, ki gleda na otroka, kot bi bil čudež, ki je, kot pri vseh sesalcih, prišel iz njenega telesa. Ona čuti pravo sočutje, je eno z otrokom in se z njim enači. Pogosto ji bo življenje otroka pomenilo več kot lastno. Zato je materinstvo najmočnejša oblika nesebičnosti. Matere v duhovnih tradicijah vsem človeškim bitjem veljajo kot vzor nesebičnosti. Tako moramo razmišljati, dokler ne vidimo tistega materinskega izraza na vseh bitjih.

Veste, ljudje se mi smejijo, ker sem govoril, da sem si nekoč gospo Cheney predstavljal kot svojo mamo, medtem ko so mi zla dejanja njenega moža v Iraku šla na živce. Razmišljal sem o Georgeu Bushu. V ženski obliki je prav ljubka mama. Ima majhna ušesa, smehlja se in te ziba na rokah. In si predstavljate, kako vas neguje. Resni brki Saddama Husseina so težava, vendar si ga vseeno predstavljajte kot mamo.

Tako se to počne. Za primer vzamete vsako bitje, ki se vam zdi čudno, in skušajte ugotoviti, kako bi se lahko nanj čustveno navezali. To počnite nekaj časa, dokler tega resnično ne začutite. Čutili boste bližino vseh bitij. Nihče se vam ne bo zdel tuj. Oni niso "drugi". Občutek do bitij kot "drugih" morate zmanjšati. Potem se premaknete k razmišljanju, kako prijazne so matere nasploh. Če še lahko spomnite prijaznosti lastne matere, če se lahko spomnite prijaznosti vašega zakonca, ali če ste sami matere, kakšni ste bili do svojih otrok. In postanete zelo sočutni, v vas se razvijejo močna čustva. Morda celo jokate iz hvaležnosti in veselja. In se povežete s tem občutkom, da je lahko vsakdo mati. Vsako bitje, tudi tista najbolj grozljiva, je lahko materinsko.

Tretjič, s s tistega načina razmišljanja razvijete občutek hvaležnosti. Želite si povrniti hvaležnost, ki so vam jo vsa bitja izkazala. Kot četrti korak, preidete k "ljubki ljubezni". Za vsak korak si lahko vzamete nekaj dni, tednov ali mesecev, odvisno, kako dobro vam gre, ali pa meditacijo opravite na hitro. Potem si predstavljate, kako so bitja ljubka, ko so srečna, ko so zadovoljna. Vsako bitje je lepo, ko v svoji notranjosti čuti srečo. Njihov obraz ne zgleda takole. Ko so jezna, so vsa bitja grda, ko pa so srečna, so lepa. Tako vidite bitja v možnem stanju blaženosti. Do njih gojite čustva, da jim želite srečo, celo do sovražnikov.

Pravzaprav je taka želja zelo samoumevna. Mislimo si, da je Jezus nerealen, ko nam pravi, naj ljubimo svojega sovražnika. Resnično tako misli, toda mi mislimo, da je nerealen, da je to preveč duhovno napihnjeno, mislimo si: "Lepo, da tako misli, a jaz tega ne zmorem." V resnici pa je nauk zelo priročen. Če ljubite svojega sovražnika, potem mu želite srečo. Če bi bil on resnično srečen, zakaj bi hotel biti vaš sovražnik? Vas naokoli loviti je tako dolgočasno. Raje bi se nekje sproščal in zabaval. Zato je smiselno, da svojemu sovražniku želite srečo, ker bi jim sicer vzelo preveč truda, da bi vas sovražili.

Kakorkoli že, to pomeni "ljubka ljubezen". Končno smo pri petem koraku, univerzalnem sočutju. Tu si predstavljate realnost vseh bitij, kar se jih lahko spomnite. Gledate jih in vidite, kako jim gre. In pravzaprav opazite, kako so večino časa nesrečna. Pri ljudeh opazite nagubano čelo. In se zaveste, da sploh ne čutijo sočutja. Ženejo jih obveznosti. "To moram dobiti. Več potrebujem. Tega nisem vreden. Nekaj moram glede tega storiti." In potem napeti hitijo naokoli. To si sami predstavljajo kot trdo, "mačo" samodisciplino. V resnici pa so do sebe zelo kuti. Seveda so potem tudi kruti do drugih. Zato tudi nikoli niso deležni odobravanja. Bolj ko so uspešni, tem več moči imajo, in bolj so nesrečni. Na tem mestu do njih čutite pravo sočutje.

Čutite, da morate nekaj storiti. To je vaša motivacija in izbira, kako boste ukrepali, bo po možnosti bolj praktična kot tista od ubogega Asange, ki je s psa pobiral črve, ker je za to imel motivacijo; kdor je pred njim stal, temu je hotel pomagati. To je seveda nepraktično. Moral bi v mestu osnovati kakšno društvo za pomoč živalim in psom ter črvom priskrbeti strokovno pomoč. Prepričan sem, da je to kasneje tudi storil. To samo dokazuje, kako se je v tistem trenutku počutil.

Naslednji, šesti korak, sega preko vsesplošnega sočutja -- takrat ste resnično povezani s potrebami drugih in ste tudi do sebe sočutni, istočasno spet niste -- ni vse sentimentalnost. Lahko da se nečesa bojite. Neki zlobnež samega sebe vse bolj spravlja v nesrečo, ker je bolj neprijazen do drugih in je potem na različne načine za to kaznovan. V budizmu jih tak odnos kaznuje v naslednjem življenju. V teističnih religijah jih kaznuje Bog ali kdo drug. V materializmu si misijo, da se temu izognejo, ko umrejo, toda v resnici se ne. In se ponovno rodijo v drugi obliki.

Pustimo to. V to se ne bomo spuščali. Naslednji korak se imenuje univerzalna odgovornost. To je zelo pomembno -- listina sočutja Karen Armstrong nam mora pomagati, da s principom pravega sočutja dosežemo raven vsesplošne odgovornosti. Enako učijo tudi modri nauki svetega dalajlame, da deli svoje nauke povsod in pravi, da je prijaznost vera, skupna celemu človeštvu. Toda prijaznost pomeni vsesplošno odgovornost. To pomeni, da karkoli se zgodi drugim bitjem, se zgodi tudi nam, tudi mi smo za to odgovorni, in moramo nalogo prevzeti ter storiti, karkoli lahko, tudi če je možnost za našo pomoč še tako omejena. To enostavno moramo storiti. Vedno obstaja možnost, da kaj storimo.

Končno nas to vodi v novo vodilo v našem življenju, kjer enakovredno živimo zase in za druge in se zavemo veselja drugih za nas -- potem smo veseli in srečni. Nikakor ne smemo misliti, da nas sočutje spravlja v obup. Sočutje osrečuje. Ko začutite sočutje do nekoga, ste najprej srečni vi sami, tudi ko za nekoga doslej niste še ničesar storili. Že sprememba vašega načina razmišljanja stori nekaj dobrega za druga bitja. Ona lahko to lastnost v vas začutijo. Že to jim pomaga in jim je za zgled.

Tista nesočutna ura pa mi je pokazala, da je vsega konec.

Torej -- vadite sočutje, berite listino, širite njeno sporočilo in ga sprejmite kot vaše. Ne mislite si, da ste tako in tako omejeni, če ste sočutni ali ne. Sočutje lahko razvijete. Brezčutnost, krutost, zanemarjanje in brezbrižnost lahko zmanjšate. Prevzemite univerzalno odgovornost zanje in se ne bosta smehljala le Bog in večna mama, tudi Karen Armstrong se bo smehljala.

Najlepša hvala.