Hawa Abdi in Deqo Mohamed: mati in hči, zdravnici-junakinji

V Somaliji se že 20 let številni ljudje vojskujejo. Zato ni bilo služb, ni bilo hrane. Večina otrok je podhranjenih, kot tale. Kakor veste, so v državljanski vojni najbolj prizadeti ženske in otroci. Zato so naši pacienti ženske in otroci. Prebivajo na našem dvorišču. To je naš dom, kjer so dobrodošli. V našem kampu imamo ta trenutek 90.000 ljudi, od katerih je 75 % žensk in otrok. To je vaša bolnišnica, njena notranjost. Delamo carske reze in druge operacije, kajti ljudje potrebujejo pomoč. Ni vlade, ki bi jih zaščitila. Vsako jutro pride okoli 400 bolnikov, morda več, morda manj. Včasih nas je le pet zdravnikov in 16 medicinskih sester, pregledi nas fizično izčrpajo. Sprejmemo resne primere, ostale prenaročimo na naslednji dan. Zelo je težko. Kot vidite, so ženske tiste, ki nosijo otroke, ženske pridejo v bolnišnico, ženske so zgradile hiše. To so njihove hiše. Imamo šolo. To so naše svetle ... V zadnjih dveh letih smo odprli osnovno šolo, kamor hodi 850 otrok, večinoma žensk in deklic. (Aplavz) Zdravniki so določili nekaj pravil o tem, kdo se lahko zdravi na kliniki. Nam razložite pravila za sprejem? Ljudje, ki pridejo k nam, so dobrodošli. Z njimi delimo to, kar imamo. Imamo le dve pravili. Prvo pravilo: v somalski družbi ni razlik med klani in ni politične delitve. Kdor to počne, ga vržemo ven. Drugo pravilo: noben moški ne sme pretepati žene. Če jo pretepa, ga zapremo in pokličemo naše staroste. Dokler ne razrešijo njegovega primera, ga ne izpustimo. To sta naši dve pravili. (Aplavz) Spoznala sem, da so ženske najmočnejše osebe po celem svetu. V zadnjih 20-ih letih se je somalska ženska dvignila. Bile so voditeljice; me smo voditeljice naše skupnosti in upanje za prihodnje generacije. Nismo nemočne in žrtve državljanske vojne. Lahko zgladimo spore. Vsega smo zmožne. (Aplavz) Kot je mati rekla, smo upanje za prihodnost. Moški so tisti, ki ubijajo v Somaliji. Zato smo določili ti dve pravili. V kampu z 90.000 ljudmi moraš imeti pravila, drugače pride do sporov. Ni klanske ureditve in noben moški ne sme pretepati svoje žene. Nekdanjo shrambo smo spremenili v zapor. Če pretepaš ženo, greš tja. (Aplavz) Dati moč ženskam, dati jim možnost - v podporo smo jim, niso same. Vodite kliniko, ki je prinesla prepotrebno medicinsko oskrbo ljudem, ki je drugače ne bi dobili. Vodite tudi civilno družbo. Imate svoja pravila, ki prinašajo ženskam in otrokom drugačen občutek varnosti. Povejta mi o vajini odločitvi, dr. Abdi in dr. Mohamed, da delata skupaj - o vaši odločitvi, da postanete zdravnica in delate z materjo v teh okoliščinah. Moja leta - kajti rojena sem leta 1947 - v tistem obdobju smo imeli vlado, zakon in red. Nekega dne sem šla v bolnišnico - moja mati je bila bolna - kjer sem videla, kako ravnajo z zdravniki, in kako so le-ti odločni, da bodo pomagali bolnim ljudem. Občudovala sem jih in se odločila, da postanem zdravnica. Moja mati je na žalost umrla, ko mi je bilo 12 let. Oče mi je nato dovolil, da sledim svojemu upanju. Mati je umrla zaradi zapleta pri ginekološkem posegu, zato sem se odločila, da postanem ginekolog. Zato sem postala zdravnica. Dr. Deqo bo razložila svojo odločitev. Že kot otroka me je mati pripravljala na poklic zdravnice, a tega v resnici nisem želela. Raje bi bila zgodovinarka ali novinarka. To sem imela rada, a se ni izšlo. Ko je izbruhnila državljanska vojna, sem videla mamo pomagati ljudem in kako resnično potrebuje pomoč, ker je oskrba nujna za ženske. Videla sem, kako je biti zdravnica v Somaliji ter pomagati ženskam in otrokom. Pomislila sem: morda sem lahko novinarka in ginekologinja. (Smeh) Šla sem v Rusijo, tako kot mati, v času Sovjetske Zveze. Del najinega karakterja morda izhaja iz stroge sovjetske šole. Tako sem se jaz odločila za isto pot. Moja sestra je drugačna. Danes je tukaj z nami. Tudi ona je zdravnica. Ravno tako je diplomirala v Rusiji. (Aplavz) Vrnili sva se, da bi delali z mamo zaradi tega, kar sva videli v državljanski vojni. Bilo mi je 16 let, moji sestri pa 11, ko je izbruhnila državljanska vojna. Potrebe ljudi, ki sva jih videli že v zgodnjih 90. letih, so naju pripravile do tega, da se vrneva in delava za ljudi. Kaj je torej največji izziv pri delu matere in hčere v teh nevarnih, včasih celo strašnih situacijah? Ja, delala sem v težkih situacijah, zelo nevarnih. Ko sem videla, da me ljudje potrebujejo, sem ostala, da bi jim pomagala, ker sem imela možnost nekaj narediti za njih. Večina ljudi je zbežala v tujino. Jaz pa sem ostala z ljudmi in skušala nekaj narediti, vsaj tisto malo, kar sem lahko. V mojem kraju mi je uspelo. V mojem kraju živi 90.000 ljudi, ki se spoštujejo, ki se ne vojskujejo. Poskušamo se postaviti na noge in nekaj narediti za naše ljudi. Hvaležna sem svojima hčerkama. Ko prideta k meni, mi pomagata zdraviti ljudi, v pomoč sta mi. Vse naredita za njih. Vse, kar sem želela od njiju, sta naredili. Kaj je najboljše pri delu z mamo in kaj je za vas najtežje? Zahtevna je, to je najtežje. Vedno pričakuje več od nas. Ko misliš, da ne moreš več, te porine - in vidim, da zmorem. To je najboljši del. Uči nas, kako naj delamo, kako naj bomo boljši ljudje in kako naj zdržimo dolge operacije. 300 pacientov na dan, 10, 20 operacij, poleg tega pa še upravljamo kamp. Tako nas uči. Nimamo lepih ordinacij kot vi tukaj, 20 pacientov in že ste utrujeni. Sprejmemo 300 ljudi, naredimo 20 operacij in še 90.000 ljudi nadziramo. Vendar to počnete iz dobrih razlogov. (Aplavz) Počakajta. Hvala. Hvala. (Aplavz) Najlepša hvala.