Michael Anti: Za velikim požarnim kitajskim zidom

V zadnjih dnevih sem slišal veliko pogovorov o Kitajski. S prijatelji smo se pogovarjali o Kitajski in kitajskem internetu. Velik izziv mi predstavlja sledeče: rad bi, da moji prijatelji razumejo, da je položaj Kitajske zapleten. Vedno to želim razložiti z upoštevanjem obeh strani zgodbe. Ne moremo razlagati le enostransko. Naj dam primer. Kitajska spada med države BRIC, kar predstavlja Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko. To cvetoče gospodarstvo osvežuje svetovne gospodarske razmere. Hkrati pa je Kitajska SICK (bolna) država, termin, ki se je pojavil v prvi izdaji Facebookovih delnic za javnost. SICK države so Sirija, Iran, Kitajska in Severna Koreja. Vse štiri države nimajo dostopa do Facebooka. Kitajska je torej SICK BRIC država.

(Smeh)

Nek projekt je preučeval Kitajsko in kitajski internet. Danes pa vam želim predstaviti osebno mnenje, rezultat nekajletnega opazovanja, izza tega zidu. Če ste ljubitelj Igre prestolov, gotovo veste, kako pomembno je za staro kraljestvo močno obzidje. Varuje pred čudnimi stvarmi s severa.

Enako je veljalo za Kitajsko. Na severu so zgradili Kitajski zid, Chang Cheng. Dve tisočletji je Kitajsko varoval pred osvajalci. Kitajska pa pozna tudi veliki požarni zid. Gre za največjo digitalno mejo na svetu. Ne le da ščiti ureditev Kitajske pred tujimi vplivi, pred splošnimi vrednotami, pač pa tudi preprečuje dostop Kitajcev do svetovnega brezplačnega interneta in jih celo razmejuje na nepovezane gradnike.

"Internet" ima torej dva interneta. En je Internet, drugi pa Chinanet. A če mislite, da je Chinanet opustošena pustinja, se motite. Z uporabo preproste prispodobe, igre mačke in miši, lahko opišemo dogajanje zadnjih 15 let, in sicer trajajoči boj med kitajsko oz. vladno cenzuro - mačko in kitajskimi uporabniki interneta, nami oz. mišjo. A včasih je taka prispodoba preveč enostavna.

Danes jo želim nadgraditi na različico 2.0. Na Kitajskem je 500 milijonov internetnih uporabnikov. Gre za največjo svetovno skupino "mrežanov" oz. uporabnikov interneta. Čeprav je internet na Kitajskem popolnoma cenzuriran, pa je družbeni vidik kitajskega interneta v razmahu. Kako deluje kitajski internet? Preprosto. Vi imate Google, mi imamo Baidu. Vi imate Twitter, mi imamo Weibo. Vi imate Facebook, mi Renren. Vi imate YouTube, mi pa Youku in Tudou. Kitajska vlada je blokirala sleherno mednarodno platformo na spletu 2.0 in jo posnemala.

(Smeh)

Temu torej pravim pametna cenzura. Njihov namen pa ni zgolj nadzor. Včasih je državna kitajska internetna politika zelo preprosta - blokiraj in kloniraj. Po eni strani želi zadovoljiti potrebo ljudi po družbenih omrežjih, ki so zelo pomembna za ohranjanje družbenih stikov. Po drugi strani pa hočejo ohraniti strežnik v Pekingu, da lahko kadarkoli dostopajo do podatkov. Zaradi tega je tudi Google prenehal delovati na Kitajskem, saj ne more sprejeti dejstva, da želi kitajska vlada nadzirati strežnik.

Nekateri arabski diktatorji niso razumeli teh dveh polov. Mubarak, na primer, je ukinil internet. Želel je preprečiti kritike ljudi na spletu. A ker ljudstvo ni moglo na splet, je šlo na ceste. Posledica je zelo jasna. Vsi vemo, da je Mubarak tehnično mrtev. Ben Ali, predsednik Tunizije, ni upošteval drugega pravila, namreč lastnega nadzora nad strežnikom. Dovolil je uporabo Facebooka, spletne storitve z bazo v ZDA znotraj Tunizije. Tako ni mogel državljanom preprečiti objave posnetkov s kritiko njegove korupcije. Zgodilo se je enako. Strmoglavili so ga med gibanjem Arabska pomlad.

Ti dve razdelani mednarodni cenzurni politiki pa nista preprečili kitajskim družbenim omrežjem, da postanejo resnično javne družbene sfere, poti javnega mnenja in nočna mora kitajskih uradnikov. Na Kitajskem je 300 milijonov mikroblogerjev. Toliko, kot je prebivalstva ZDA. A tudi pri teh 300 milijonih mikroblogerjev cenzura blokira tvite na naši nadzorovani platformi. A kitajski internet lahko sam predstavlja izjemno močno energijo, kar se še ni zgodilo v kitajski zgodovini.

Julija leta 2011 sta dva vlaka trčila v južnem mestu Wenzhou. Takoj po nesreči so oblasti želele dobesedno zakriti vlak, ga zakopati. Uporabniki interneta so pobesneli. V prvih petih dnevih po nesreči je bilo na družbenih omrežjih objavljenih 10 milijonov kritik, kar se na Kitajskem še ni zgodilo. Kasneje tistega leta so odpustili ministra za železnice in ga obsodili na zaporno kazen 10 let.

Pred kratkim je potekala zabavna debata med Pekinškim Ministrstvom za okolje in Ameriškim veleposlaništvom v Pekingu, ko je ministrstvo obtožilo veleposlaništvo vmešavanja v kitajske notranje zadeve preko objavljanja podatkov o kakovosti zraka v Pekingu. Zgoraj so podatki Veleposlaništva o trdih delcih PM 2,5. Vrednost je 148, torej nevarna za občutljive ljudi. Gre za opozorilo, naj po možnosti ne hodimo ven. Spodaj pa so podatki ministrstva, ki kažejo vrednost 50. Nobene nevarnosti torej ni in lahko se zadržujemo zunaj. A 99 odstotkov kitajskih mikroblogerjev se je jasno postavilo na stran veleposlaništva. Živim v Pekingu. Vsak dan preverim podatke Ameriškega veleposlaništva in se odločim, ali naj odprem okno.

Kako to, da je družbeno mreženje, kljub cenzuri, v takem razmahu? Del razloga tiči v kitajskem jeziku. Twitter in njegovi kloni imajo omejitev okrog 140 znakov. To v angleščini predstavlja okrog 20 besed ali stavek s kratko povezavo. Morda teh 140 znakov v nemščini pove le "Aha!"

(Smeh)

V kitajščini pa gre za 140 pismenk, ki tvorijo cel odstavek, zgodbo. Lahko vključite vse novinarske elemente. Tu je, na primer, Shakespearov Hamlet. Vsebina je enaka. Kot lahko vidite, je en kitajski tvit enakovreden 3,5 angleškim tvitom. Kitajščina vedno goljufa, kajne? Zato so za nas mikroblogi samostojen medij in ne le naslovi v medijih.

Pri podjetju Sina so klonirali Twitter. Ima svoje ime, Weibo. "Weibo" je kitajski prevod za "mikroblog". Ima pa tudi novost. V območju za komentiranje postane kitajski Weibo podoben Facebooku in se razlikuje od izvirnega Twitterja. Te novosti in kloni, tako kot Weibo in mikrobloganje, so prišli na Kitajsko leta 2009 in v trenutku postali samostojna medijska platforma, ki združuje 300 milijonov uporabnikov. Postali so medij. Kar ni bilo omenjeno na straneh Weibo, ni obstajalo za kitajsko javnost.

Poleg tega kitajski družbeni mediji dejansko spreminjajo miselnost in življenje na Kitajskem. Ljudem brez glasu dajo način, da izrazijo svoje mnenje. Imeli smo sistem za prošnje, sredstvo zunaj sodnega sistema, s katerim je osrednja kitajska vlada želela ohranjati mit: Cesar je dober, stari lokalni uradniki so slabi. Prosilci, žrtve, kmetovalci so torej raje sedli na vlak do Pekinga in vložili prošnjo na osrednjo vlado, saj so želeli, da težavo reši cesar. A vedno pogostejše zbiranje nezadovoljnih v Pekingu lahko obeta revolucijo. V zadnjih letih so jih tako pošiljali nazaj. Nekaj so jih celo zaprli. Zdaj pa imamo Weibo, čemur pravim Weibo prošnje. Ljudje tvitajo prek svojih mobilnikov.

Vaše žalostne zgodbe tako lahko pridejo v roke poročevalcem, profesorjem ali znanim osebam. Ena od njih je Yao Chen, najbolj priljubljena mikroblogerka na Kitajskem z okoli 21 milijoni sledilcev. Mikroblogerji so torej kot državne TV postaje. Oni lahko izpostavijo vašo žalostno zgodbo. Ta Weibo družbeni medij kljub cenzuri omogoča 300 milijonom Kitajcev vsakodnevne pogovore in debate. Je kot velik TED, kajne? Poleg tega pa gre za prvi pojav javne sfere na Kitajskem. Kitajci se učijo, kako se pogajati in kako se pogovarjati z drugimi.

A maček, cenzura, ne spi. Težko je namreč objavljati občutljive besede ali teme. Ne sme se, na primer, objaviti imena predsednika, Hu Jintao, prav tako mesta Chongqing, in do nedavnega ni bilo dovoljeno iskanje po priimkih glavnih vodij. Kitajci so tako domiselno iznašli besedne igre, načine drugačnega izražanja in celo imitacije. Tako so tudi poimenovali sebe, in sicer preko boja med podvrsto alpake in rečno rakovico. Kitajsko ime za alpako je caoníma, kar je fonogram za "jebem ti mater", s čimer uporabniki interneta izražajo svoj odnos do rečne rakovice, po kitajsko héxiè, kar posnema izraz za harmonizacijo družbe oz. cenzuro. Konflikten odnos med caoníma in héxiè je torej zelo domiseln. Ob zelo burnih političnih dogodkih se je na Weibo objavila cela vrsta bizarnih zgodbic. Čudnih stavkov in besed ne bi razumeli niti, če bi imeli doktorat iz kitajskega jezika.

Niso pa se mogle širiti, saj je kitajski Sina Weibo nastal točno en mesec po uradnem blokiranju strani Twitter.com. Od samega začetka je torej Weibo zagotovil kitajski vladi, da ne bo postal medij za kakršnekoli grožnje državni ureditvi. Tako se vse, kar želite objaviti, kot "srečanje", "dobiti se" ali "hoditi", samodejno shrani, poišče med podatki in prijavi raziskovalcem, da analizirajo morebitno politično vsebino. Čeprav gre v resnici za srečanje, vas bo na kraju čakala policija, še preden tja pridete. Zakaj? Ker imajo podatke. Vse, kar potrebujejo, držijo v rokah. Za odkrivanje nasprotnikov lahko uporabijo metode iskanja podatkov kot v romanu 1984. Ukrepi so torej zelo resni.

A rad bi, da vidite tudi zabavno plat boja med mačko in mišjo. Mačka predstavlja cenzuro, a kitajska mačka ni edina, pač pa so tu še lokalne mačke.

(Smeh)

Strežnik je v rokah vrhovne mačke, ko torej uporabniki spleta grajajo lokalno vlado, pa ta nima dostopa do podatkov v Pekingu. Brez podkupnine za vrhovne mačke torej nimajo moči, lahko se le pokesajo.

V zadnjih treh letih so družbena gibanja prek mikrobloganja resnično spremenila lokalne oblasti in jih prisilila k večji preglednosti, saj nimajo dostopa do podatkov o kritikih. Strežnik je v Pekingu. Pri železniški nesreči ni bistveno vprašanje, zakaj je bilo objavljenih 10 milijonov kritik v petih dnevih, pač pa zakaj je kitajska centralna vlada dovolila teh pet dni svobode govora na spletu. Kaj takega se še ni zgodilo. Razlog pa je zelo preprost, namreč tudi najvišji vodje so se želeli rešiti tega ministra in končati z neodvisnostjo njegove uprave. Zato so potrebovali izgovor za njegovo kaznovanje in javno mnenje je bilo izjemno prikladno.

Tu je še nedaven primer Bo Xilaia, odmeven primer potomca privilegiranih članov Partije. Od februarja do aprila letos je Weibo postal pravo tržišče govoric. Ljudje so lahko po mili volji zasmehovali te politične privilegirance. Bilo je, kot bi živeli v ZDA. Kdor pa si je dovolil kopirati tvite ali omenjati zaigran udar v Pekingu, je bil gotovo aretiran. Ta vrsta svobode je usmerjeno in natačno določeno okno.

Za Kitajce in Kitajsko je torej cenzura nekaj normalnega. Človek spozna, da je svoboda nenavadna. Nekaj se dogaja v njenem ozadju. Ker je šlo za zelo priljubljenega levičarskega voditelja, se ga je centralna oblast želela znebiti, on pa je prebrisano pozval Kitajce, naj premislijo, zakaj je tako slab. Weibo, 300 milijonsko javno omrežje, je tako postalo zelo prikladno sredstvo za politični boj.

Ta tehnologija je zelo nova, pravzaprav pa gre za staro metodo. Znana je postala v času voditelja Mao Zedonga, ko je zbral milijone Kitajcev in preko njih v Kulturni revoluciji poteptal vse lokalne vlade. Bilo je preprosto, saj kitajski osrednji vladi ni treba niti usmerjati javnega mnenja. Le omogočijo jim ciljno okno brez cenzure. Necenzura je na Kitajskem postala politično sredstvo.

To je torej nadgradnja igre mačke in miši. Družbeni mediji so spremenili kitajsko razmišljanje. Vse več Kitajcev dojema svobodo govora in človekove pravice kot njihovo rojstno pravico in ne kot nek uvožen ameriški koncept privilegiranih. Poleg tega so Kitajski dali nacionalno javno omrežje, preko katerega, kot bi šlo za utrjevanje njihovega državljanstva, se pripravljajo na prihajajočo demokracijo. Niso pa še spremenili kitajskega političnega sistema in kitajska centralna vlada se je posluževala koncepta centraliziranega strežnika za utrjevanje svoje premoči ter nasprotovati lokalnim oblastem in drugačnim skupinam.

Kaj nas torej čaka? Konec koncev smo zgolj miš. V vsakem primeru se moramo boriti z mačko. Ne samo na Kitajskem, pač pa tudi v ZDA, je nekaj majcenih, srčkanih a hudobnih mačk.

(Smeh)

SOPA, PIPA, ACTA, TPP in ITU. Prav tako kot Facebook in Google trdijo, da so mišini prijatelji, a včasih jih zalotimo v mačkini družbi. Moj zaključek je povsem preprost. Mi, Kitajci, se bomo borili za svobodo, vi pa pazite na svoje pokvarjene mačke in držite jih stran od kitajskih. Le tako bomo v prihodnosti dosegli mišine sanje, da lahko brezskrbno tvitamo kadarkoli in kjerkoli.

(Aplavz)

Hvala lepa.

(Aplavz)