Mark Pagel: Kako je jezik spremenil človeštvo

Vsak od vas ima najmočnejšo, najnevarnejšo in najbolj subverzivno lastnost, ki jo je naravna selekcija kdajkoli razvila. Gre za del nevralne avdio tehnologije za vplivanje na misli drugih ljudi. Govorim seveda o jeziku, kajti ta omogoča, da misel iz svojih možganov posadite neposredno v možgane nekoga drugega; ta nekdo drug lahko enako naredi vam, ne da bi kdorkoli od vaju za to potreboval operacijo. Namesto tega, ko govorite, pravzaprav uporabljate obliko telemetrije, ki ni zelo drugačna od daljinskega upravljalca vaše televizije. Razlika je le v tem, da medtem ko se daljinec zanaša na impulze infrardeče luči, se jezik zanaša na impulze, diskretne impulze zvoka.

In prav tako kot lahko z daljincem spremenite notranje nastavitve svoje televizije, da odgovarjajo vašemu počutju, uporabljate jezik, da z njim spreminjate nastavitve v možganih nekoga drugega, da so v skladu z vašimi interesi. Jeziki so govoreči geni, ki dosežejo tisto, kar hočejo. Zamislite si, kako se dojenček čudi, ko odkrije, da lahko z uporabo določenega zvoka doseže, da se predmeti v sobi kot po čarovniji premaknejo, morda celo pristanejo v njegovih ustih.

Subverzivno moč jezika so skozi stoletja priznavali s cenzuro: knjigami, ki jih ne smete brati, frazami, ki jih ne smete uporabljati, in besedami, ki jih ne smete izreči. Pravzaprav je biblijska zgodba o babilonskem stolpu basen in opozorilo o moči jezika. Zgodba pravi, da so si prvi ljudje zamislili, da bi ob uporabi jezika za sodelovanje lahko zgradili stolp, ki bi vodil vse do nebes. Boga je ta poskus prevzema njegove moči razjezil in je unčil stolp. Da bi preprečil, da bi ga še kdaj zgradili, je ljudi razpršil tako, da jim je dal različne jezike -- zmedel jih je z različnimi jeziki. V tem je čudovita ironija, da jeziki obstajajo zato, da preprečujejo komunikacijo med nami. Celo dandanes vemo, da nekaterih besed ne smemo izreči, ne uporabljati določenih fraz, kajti če bi jih, bi nas lahko napadli, vrgli v ječo ali celo umorili. In vse to zaradi sapice, ki izhaja iz naših ust.

Vse to razburjenje zaradi ene same človeške lastnosti nam pove, da si tu nekaj zasluži razlago. In to je, kako in zakaj se je ta izjemna lastnost razvila ter zakaj se je razvila samo pri naši vrsti? Mogoče je malo presenetljivo, da bomo odgovor na to vprašanje dobili s pogledom na uporabo orodij pri šimpanzih. Tile šimpanzi uporabljajo orodja in to jemljemo kot znak njihove inteligence. Ampak če bi bili zares inteligentni, zakaj bi termite bezali iz zemlje s palico, namesto z lopato? In če bi bili res inteligentni, zakaj bi trli orehe s kamnom? Zakaj ne bi enostavno šli v trgovino in kupili vrečko orehov, ki jih je že strl nekdo drug? Zakaj ne? Saj mi to počnemo.

Razlog, da šimpanzi ne delujejo tako, je v tem, da nimajo tistega, čemur psihologi in antropologi pravijo socialno učenje. Kaže, da nimajo sposobnosti učiti se od drugih s kopiranjem ali imitiranjem ali enostavno z opazovanjem. Posledica tega je, da ne morejo izboljšati idej drugih ali se učiti na napakah drugih -- imeti koristi od modrosti drugih. Tako vedno znova in znova ponavljajo iste stvari. Pravzaprav bi lahko šli milijon let nazaj in se spet vrnili pa bi ti šimpanzi še vedno počeli isto stvar z isto palico za termite in istimi kamni za trenje orehov.

Morda to zveni arogantno ali celo objestno. Kako to vemo? Ker je to točno tisto, kar je počel naš prednik homo erectus. Te pokončne opice so se razvile v afriški savani pred približno dvema milijonoma let in so izdelovale tele odlične ročne sekire, ki se lepo prilegajo v roko. A če si ogledamo fosilni zapis, vidimo, da so enake sekire delali vedno znova in znova celih milijon let. Temu lahko sledite skozi fosilni zapis. Lahko ugibamo, kako dolgo je homo erectus živel, kakšen je bil njegov generacijski čas, to je okoli 40.000 generacij od staršev do naraščaja in drugih posameznikov, v katerem se tista ročna sekira ni spremenila. Jasno ni niti, ali so naši bližnji genetski sorodniki, neandertalci, poznali socialno učenje. Seveda so bila njihova orodja bolj zapletena kot tista od homo erectusa, ampak tudi ta so se le malo spremenila, in to v približno 300.000 letih, kolikor je ta vrsta, neandertalec, živela v Evraziji.

V redu, to nam torej pove, da stari rek "Kar se Janezek nauči, to Janezek zna", zares velja samo za človeka in da druge živali tega v resnici ne zmorejo -- vsaj ne v veliki meri. Celo tale fotografija je sumljiva -- smrdi po ponaredku -- deluje precej cirkusantsko.

V primerjavi z živalmi pa se ljudje lahko učimo. Lahko se naučimo z opazovanjem drugih in kopiranjem ali imitiranjem tega, kar počnejo. Potem lahko med kopico možnosti izberemo najboljšo. Od idej drugih imamo lahko koristi. Lahko gradimo na njihovi modrosti. Rezultat tega je, da se ideje kopičijo in tehnologija napreduje. In ta kumulativna kulturna adaptacija, kakor antropologi poimenujejo tovrstno kopičenje idej, je odgovorna za vse okoli vas v vašem živahnem vsakdanu. Hočem reči, da se je svet spremenil preko vsake mere v primerjavi s tem, kar so poznali tisoč ali dva tisoč let nazaj. Vse to je zaradi kumulativne kulturne adaptacije. Stoli, na katerih sedite, luči v tej dvorani, moj mikrofon, iPadi in iPodi, ki jih nosite s seboj, vse to je rezultat kumulativne kulturne adaptacije.

Za marsikaterega komentatorja je kumulativna kulturna adaptacija, ali socialno učenje konec zgodbe. Naša vrsta lahko izdeluje stvari, zato smo napredovali na način, na kakršnega ni nobena druga vrsta. Pravzaprav lahko naredimo celo "življenjske stvari" -- kot sem rekel, stvari okoli nas. A pravzaprav se izkaže, da je bil okoli 200.000 let nazaj, ko se je naša vrsta pojavila in spoznala socialno učenje, to pravzaprav začetek naše zgodbe, ne pa njen konec. Zaradi socialnega učenja smo ustvarili socialno in evolucijsko dilemo, razrešitev katere bi, če smo pošteni, določila ne samo prihodnji tok naše psihologije, ampak tudi prihodnji tok celotnega sveta. Najpomembneje pa je, da nam razloži, zakaj imamo jezik.

Razlog za to dilemo pa je v tem, da se je izkazalo, da gre pri socialnem učenju za krajo videnega. Če se lahko učim tako, da vas gledam, lahko kradem vaše najboljše ideje in imam koristi od vaših naporov, ne da bi moral vlagati čas in energijo, ki ste ju vložili vi, da ste ideje razvili. Če vas lahko gledam, ko lovite ribe ali kako naostrite svojo sekiro, da bi bolje delovala, ali če vam skrivaj sledim do vaše grede gob, imam lahko korist od vašega znanja, modrosti in sposobnosti in mogoče bom tisto ribo ujel celo pred vami. Socialno učenje je res kraja videnega. In pri katerikoli vrsti, ki ga pozna, je pametno skriti najboljše zamisli, drugače jih bo nekdo ukradel.

Nekoč pred približno 200.000 leti se je naša vrsta soočila s to krizo. In dejansko imamo samo dve možnosti za reševanje konfliktov, ki jih prinaša kraja videnega. Ena od teh možnosti je umik v majhne družinske skupnosti. Kajti v tem primeru se koristi od idej in znanja delijo samo s sorodniki. Ko bi bili izbrali to možnost, pred kakšnimi 200.000 leti, bi verjetno še vedno živeli kot neandertalci ob prvem prihodu v Evropo pred 40.000 leti. To pa zato, ker v majhnih skupnostih obstaja manj idej, manj inovacij. Majhne skupnosti so tudi bolj nagnjene k nezgodam in nesreči. Torej, če bi bili izbrali to pot, bi naša evolucijska pot vodila v gozd -- in bi bila dokaj kratka.

Druga možnost je bila, da razvijemo sisteme komunikacije, ki bi nam omogočili in sodelovanje z drugimi. Izbrati to pot bi pomenilo, da bi bil vsakemu posamezniku na voljo mnogo večji izbor nakopičenega znanja in modrosti, kot bi ju kdajkoli lahko proizvedla posamezna družina, kaj šele vsak posameznik. No, izbrali smo drugo možnost in rezultat tega je jezik.

Jezik se je razvil, da bi rešil krizo kraje videnega. Jezik je del socialne tehnologije za krepitev koristi sodelovanja -- za doseganje dogovorov, za sklepanje sporazumov in za usklajevanje naših dejavnosti. Tako lahko vidite, da bi družba v razvoju, ki je začela razvijati jezik, brez njega bila kot ptica brez kril. Kot krila odprejo pot v zračne sfere, da jih ptice lahko izkoriščajo, je jezik odprl sfere sodelovanja, ki jih lahko izkoriščajo ljudje. In to jemljemo kot samoumevno, ker smo vrsta, ki ji je jezik nekaj tako domačega.

A vedeti morate, da so celo naša najbolj enostavna dejanja izmenjave popolnoma odvisna od jezika. Da bi videli, zakaj, poglejmo dva scenarija iz zgodnjega obdobja evolucije. Predstavljajte si, da ste odličen izdelovalec konic za puščice, ste pa brezupni pri izdelovanju lesenega dela puščice, na katerega so pritrjena krilca. Dve drugi osebi, ki ju poznate, sta zelo dobri pri izdelavi lesenih delov, izdelava konic jima pa ne gre od rok. Torej, kaj storite... ena od teh oseb še ne pozna jezika. Predstavljajmo si, da ga druga pozna.

Nekega dne torej vzamete kup konic in greste do osebe, ki ne govori prav dobro, ter postavite konice prednjo, v upanju, da bo razumela, da jih hočete zamenjati za dokončane puščice. Ta človek pa pogleda na kup pred njim, misli, da gre za darilo, pobere konice, se nasmehne in odide. Stečete za njim in mahate z rokami. Pride do prepira in ta človek vas zabode z eno vaših lastnih konic. Prav. Zdaj pa znova odigrajmo to sceno; tokrat se približate tisti osebi, ki pozna jezik. Prednjo položite svoje konice in rečete: "Tele konice bi rad zamenjal za dokončane puščice. Dam vam jih polovico". Druga oseba odgovori: "Prav, sliši se v redu. Pa dajva". Tokrat ste namero uresničili.

Ko enkrat imamo jezik, lahko združimo ideje in sodelujemo, da dosežemo blaginjo, ki je brez jezika ne bi mogli. Zato je naša vrsta napredovala po vsem svetu, medtem ko ostale živali životarijo v kletkah v živalskih vrtovih. Zato gradimo vesoljske ladje in katedrale, medtem ko ostali svet beza s palicami v tla, da pride do termitov. Prav, če ta pogled na jezik in njegovo vrednost pri reševanju krize kraje videnega drži, potem bi vsaka vrsta, ki ga uporablja, morala eksplodirati od kreativnosti in razvoja. In prav to kažejo arheološke najdbe.

Če se ozremo k našima prednikoma, neandertalcu in homo erectusu, našima neposrednima prednikoma, sta bila oba omejena na majhne regije. Ko pa se je naša vrsta pred okoli 200.000 leti pojavila, je kmalu potem odkorakala iz Afrike in se razširila po vsem svetu ter zavzela skoraj vse habitate na Zemlji. Medtem ko so druge vrste omejene na kraje, na katere so prilagojeni njihovi geni, smo mi lahko s pomočjo socialnega učenja in jezika spremenili okolje tako, da ustreza našim potrebam. Tako smo napredovali na način, na kakršnega ni nobena druga žival. Jezik je res najmočnejša lastnost, ki se je kdajkoli razvila. Je najpomembnejša pomoč za spreminjanje novih krajev in virov v več ljudi in njihovih genov, kot si je naravni izbor kadarkoli zamislil.

Jezik je res glas naših genov. Z razvojem jezika pa smo napravili nekaj nenavadnega, celo bizarnega. Ko smo se razširili po svetu, smo razvili na tisoče različnih jezikov. Trenutno na Zemlji govorimo okoli sedem ali osem tisoč različnih jezikov. Rekli boste, ja, to je naravno. Kot se razlikujemo mi, se bodo razlikovali tudi jeziki. Uganka in ironija pa je, da je največ različnih jezikov na Zemlji tam, kjer so ljudje naseljeni tesno skupaj.

Pojdimo na otok Papua Nova Gvineja in našli bomo med 800 in 1.000 različnih jezikov, različnih jezikov, in to na enem samem otoku. Obstajajo kraji na tem otoku, kjer na novi jezik naletite vsaki dve ali tri milje. Naj se to sliši še tako neverjetno, nekoč sem srečal Papuanca in ga vprašal, če je to res. Odgovoril je: "O, ne. Celo veliko bližje so si". In res: na otoku obstajajo kraji, kjer nov jezik srečate manj kot na vsako miljo. To velja tudi za nekatere oddaljene oceanske otoke.

In tako kaže, da jezika ne uporabljamo samo za sodelovanje, ampak tudi za sklepanje obročev okoli svojih skupin sodelovanja, in da ustvarjamo identitete ter morda ščitimo svoje znanje, modrost in sposobnosti pred prisluškovanjem od zunaj. To vemo, ker pri raziskovanju različnih jezikovnih skupin in povezovanju z njihovimi kulturami vidimo, da različni jeziki upočasnijo tok idej med skupinami. Upočasnijo pretok tehnologij. Upočasnijo celo pretok genov. Lahko govorim samo zase, a zdi se, da ne spimo z ljudmi, s katerimi ne moremo govoriti. (Smeh) Temu seveda oporeka dejstvo, da se je izkazalo, da smo bili vpleteni v določeno dokaj neokusno genetsko flirtanje z neandertalci in denisovanci.

(Smeh)

No, to naše nagnjenje, to nekako naravno nagnjenje k izolaciji, k zaprtosti vase, čelno trči v naš moderni svet. Tale zanimiva podoba ni zemljevid sveta. Gre za zemljevid prijateljskih povezav na Facebooku. Ko sestavite te povezave po zemljepisni širini in dolžini, dobesedno nastane zemljevid sveta. V našem modernem svetu komuniciramo sami s seboj in drug z drugim bolj kot kdajkoli v preteklosti. In ta komunikacija, ta globalna povezanost, ta globalizacija, sedaj postaja breme. Zaradi različnih jezikov, ki postavljajo ovire, kot smo ravno videli, prenosu blaga in idej ter tehnologij in modrosti. Postavljajo ovire sodelovanju.

In to ni nikjer bolj očitno kot v Evropski uniji, katere 27 držav članic govori 23 uradnih jezikov. Evropska unija letno porabi preko milijardo evrov za prevode med 23 uradnimi jeziki. To je okoli 1,45 milijarde dolarjev, samo za stroške prevajanja. Pomislite na absurdnost te situacije. Če bi 27 posameznikov iz teh 27 držav članic sedelo okoli mize in govorilo v svojih 23 jezikih, vam bo preprost izračun povedal, da bi potrebovali vojsko 253 prevajalcev, da bi bili pripravljeni na vse možne jezikovne pare. Evropska unija stalno zaposluje okoli 2.500 prevajalcev. In samo leta 2007 -- prepričan sem, da obstajajo novejši podatki -- so samo v angleščino prevedli okoli 1,3 milijona strani.

Če je torej jezik resnično pot do rešitve krize kraje videnega, če je jezik dejansko vodilo našega sodelovanja, če je tehnologija, ki jo je naša vrsta razvila, da bi spodbudila prost pretok in izmenjavo idej v tem modernem svetu, potem se moramo soočiti z vprašanjem. In to je, ali si v tem modernem globaliziranem svetu res lahko privoščimo imeti vse te raznolike jezike.

Naj pojasnim takole: narava ne pozna nobenega drugega primera, kjer bi sobivale funkcionalno enakovredne lastnosti. Ena bo vedno pognala druge v izumrtje. In to vidimo v neusmiljenem pohodu v smeri standardizacije. Obstaja ogromno načinov za merjenje stvari -- za tehtanje in merjenje dolžine -- ampak metrični sistem prevladuje. Obstaja veliko načinov merjenja časa, ampak zelo bizarni sistem z osnovo 60, znan kot ure, minute in sekunde, je skoraj univerzalen. Obstaja mnogo načinov snemanja CD-jev in DVD-jev, ampak tudi ti postajajo standardizirani. Verjetno lahko pomislite še na številne take primere iz svojega vsakdana.

In tako se v našem modernem svetu soočamo z dilemo. To je dilema tegale Kitajca, čigar jezik govori več ljudi kot katerikoli drugi jezik, a vseeno sedi pred svojo tablo in pretvarja kitajske fraze v angleške fraze. In to nam povečuje možnosti, da v svetu, v katerem hočemo spodbujati sodelovanje in izmenjavo, v svetu, ki je morda bolj kot kdajkoli prej odvisen od sodelovanja, da bi ohranil in okrepil blaginjo, njegova dejanja nam pravijo, da je mogoče neizogibno, da se moramo soočiti z idejo, da nas čaka usoda enega sveta z enim jezikom.

Hvala.

(Aplavz)

Matt Ridley: Mark, eno vprašanje. Svante je ugotovil, da so gen FOXP2, ki naj bi bil povezan z jezikom, v isti obliki kot mi imeli tudi neandertalci. Ali morda vemo, kako bi bili lahko premagali neandertalce, če bi tudi oni imeli jezik?

Mark Pagel: To je dobro vprašanje. Mnogi med vami poznate idejo o genu FOXP2, ki naj bi bil na nek način povezan z nadzorom fine motorike, potrebne za jezik. Ne verjamem, da nam to pove, da so neandertalci imeli jezik, in sicer zaradi enostavne analogije: Ferrari je avto, ki ima motor. Moj avto ima motor, ampak ni Ferrari. Enostaven odgovor na to je, da geni sami po sebi ne določajo rezultata tako zapletene stvari, kot je jezik. Kar vemo o FOXP2 in neandertalcih, je, da so morda imeli fino motoriko ust -- kdo ve. A to nam ne pove nujno, da so imeli jezik.

MR: Najlepša hvala.

(Aplavz)