Lisa Kristine: Fotografije, ki pričajo o modernem suženjstvu

Nahajam se 45 metrov pod zemljo v ilegalnem rudniku v Gani. V od vročine in prahu gostem zraku je težko dihati. Čutim, kako mimo mene v temi gredo prepotena telesa, kaj dosti drugega pa ne vidim. Slišim glasove, vendar jašek večinoma nudi le zmešnjavo kašljajočih mož in zvokov kamna, ki ga lomijo s primitivnim orodjem. Kot drugi, tudi jaz nosim utripajočo poceni svetilko, pritrjeno na glavo z elastičnim natrganim trakom, in komaj razpoznam tanka debla dreves, ki podpirajo stene te ozke, pol kvadratnega metra široke luknje, segajoče na stotine čevljev v zemljo. Ko mi roka zdrsne, se spomnim rudarja, ki sem ga spoznala pred dnevi in ki mu je zdrsnilo ter je padel globoko dol po rovu.

In medtem ko jaz danes tule govorim z vami, so ti možje še vedno globoko v jami in tvegajo svoja življenja brez plačila ali odškodnine ter pogosto izgubijo življenje.

Uspelo mi je splezati iz jaška in iti domov, njim pa verjetno ne bo nikoli, saj so ujeti v suženjstvu.

Zadnjih 28 let dokumentiram prvobitne kulture v več kot 70 državah na šestih celinah. Leta 2009 sem imela čast edina razstavljati na mirovnem vrhu v Vancouvru. Med neverjetnimi ljudmi, ki sem jih tam spoznala, je bil podpornik nevladne organizacije Free the Slaves, ki se zavzema za odpravo modernega suženjstva. Pogovarjala sva se o suženjstvu in dejansko sem se začela učiti o tem, saj sem vedela, da suženjstvo obstaja, ampak ne, da je tako razširjeno. Po pogovoru sem se počutila grozno in iskreno osramočeno zaradi pomanjkanja znanja o tej strahoti, ki se dogaja zdaj, in pomislila sem, če jaz ne vem, koliko drugih ljudi tudi ne ve? To me je začelo gristi in v nekaj tednih sem poletela v Los Angeles in se srečala z direktorjem organizacije Free the Slaves ter ponudila pomoč.

Tako se je začelo moje potovanje skozi moderno suženjstvo. Zanimivo je, da sem bila v mnogih od teh krajev že prej. Nekatere sem celo imela za svoj drugi dom. A tokrat sem videla okostnjake v omari.

Ocenjujejo, da je danes zasužnjenih več kot 27 milijonov ljudi. To je dvakrat toliko ljudi kot jih je bilo iz Afrike odpeljanih v času čezatlantske trgovine s sužnji. Pred 150 leti je suženj na kmetiji stal približno trikratno letno plačo ameriškega delavca. To bi danes pomenilo okoli 50.000 USD. Dandanes lahko zasužnijo cele generacije družin zaradi borih 18 USD dolga. Presenetljivo je, da suženjstvo po svetu prinaša preko 13 milijard USD dobička letno.

Veliko ljudi so speljale lažne obljube o dobri izobrazbi, boljši službi, znašli pa so se v delu brez plačila pod grožnjo nasilja in brez možnosti odhoda.

Današnje suženjstvo je trgovina, blago, ki ga sužnji proizvajajo, ima vrednost, vendar so ljudje kot taki brez vrednosti. Suženjstvo obstaja skoraj povsod po svetu, čeprav je povsod prepovedano.

V Indiji in Nepalu sem se seznanila z opekarnami. Ta čuden in nenavaden prizor me je spominjal na stari Egipt ali Dantejev Pekel. Pri temperaturah preko 50 stopinj Celzija so moški, ženske, otroci, celotne družine, stisnjeni v težak objem prahu mehanično nalagali opeke na glave, do 18 naenkrat, in jih nosili od vročih peči k tovornjakom stotine metrov stran. Omrtvičeni od enoličnosti in izčrpanosti so delali v tišini ter ponavljali vedno isto nalogo po 16 ali 17 ur na dan. Ni bilo odmorov za hrano, za vodo, zaradi hude dehidracije je opravljanje potrebe postalo precej nesmiselno. Vročina in prah sta bila tako vseprisotna, da je moj fotoaparat postal prevroč celo na dotik in je nehal delovati. Vsakih 20 minut sem se morala vrniti k avtomobilu, očistiti opremo in jo postaviti pod klimatsko napravo, da bi spet oživela. Ko sem sedela tam, sem pomislila, da se mojemu fotoaparatu godi bolje kot tem ljudem.

V opekarni mi je šlo na jok, a abolicionist poleg mene me je zgrabil in rekel: "Lisa, nikar. Ne tukaj." Pojasnil mi je, da je izkazovanje čustev na takih mestih zelo nevarno, ne le zame, pač pa zanje. Nisem jim mogla neposredno pomagati. Nisem jim mogla dati denarja, ničesar. Nisem bila državljanka tiste države. Lahko bi jih spravila v še slabši položaj od trenutnega. Zanesti sem se morala, da bodo Free the Slaves znotraj sistema delovali za njihovo osvoboditev, in verjela sem, da bodo. Sama sem morala do vrnitve domov počakati, da sem začutila pravo bolečino.

V Himalaji sem našla otroke, ki so nosili kamne milje daleč navzdol po gorskem terenu, vse do tovornjakov na cesti. Velike skale so bile težje od otrok, ki so jih nosili; nadeli so si jih preko glave s pomočjo ročno izdelanih vzvodov iz palic in vrvi ter strganega blaga. Težko je biti priča nečemu tako strašnemu. Kako lahko vplivamo na nekaj tako zahrbtnega, a hkrati tako prisotnega? Nekateri sploh ne vedo, da so zasužnjeni, delajo po 16, 17 ur na dan brez plačila, saj to počnejo že vse življenje. Z ničimer se ne morejo primerjati. Ko so ti vaščani zahtevali svobodo, so sužnjelastniki zažgali vse njihove domove. To ljudje že tako niso imeli ničesar in bilo jih je tako strah, da so se hoteli vdati, a ženska tule v sredini jih je nagovorila, naj vztrajajo, abolicionisti pa so jim pomagali najeti lasten kamnolom, tako da lahko sedaj opravljajo isto uničujoče delo, vendar to počnejo zase in so plačani ter svobodni.

Spolno suženjstvo je nekaj, na kar pogosto pomislimo, ko slišimo besedo suženjstvo in zaradi te splošne ozaveščenosti so me opozorili,da bom težko varno delala znotraj te industrije.

V Katmanduju so me spremljale ženske, ki so bile nekoč same spolne sužnje. Peljale so me navzdol po ozkih stopnicah v umazano, šibko fluorescenčno osvetljeno klet. Sam po sebi to ni bil bordel. Šlo je bolj za restavracijo. Kabinske restavracije, kot jim pravijo v branži, so kraji prisilne prostitucije. Vsaka ima majhne zasebne sobe, kjer so sužnji, ženske, mlada dekleta in fantje, nekateri stari le sedem let, prisiljeni zabavati stranke in jih spodbujati, da kupijo več hrane in alkohola. Vsaka kabina je temna in umazana, razlikujejo se le po številki na zidu in med seboj so ločene z vezanimi ploščami in zaveso. Delavci so tu pogosto žrtve tragičnih spolnih zlorab v rokah svojih strank. V skoraj popolni temi sem čutila ta hiter, vroč strah in v tistem trenutku sem si lahko samo predstavljala, kako mora biti, če si ujet v tem peklu. Sama sem imela en izhod: stopnice, po katerih sem se spustila noter. Ni bilo stranskih vrat. Ni bilo dovolj velikih oken, skozi katera bi se dalo splezati. Ti ljudje nimajo izhoda in ko govorimo o takih težkih temah, se je treba zavedati, da se suženjstvo, vključno s spolnimi sužnji, dogaja tudi za zidovi okoli nas.

Na tisoče ljudi je zasužnjenih v kmetijstvu, v restavracijah, v prisilnem gospodinjskem delu, seznam je brez konca. Pred kratkim je New York Times poročal, da vsako leto v spolno suženjstvo prodajo med 100.000 in 300.000 ameriških otrok. Vse okoli nas je. Samo ne vidimo ga.

Tekstilna industrija je še ena, na katero pogosto pomislimo, ko slišimo o suženjskem delu. Obiskala sem vasi v Indiji, kjer so celotne družine zasužnjene v trgovini s svilo. To je družinski portret. Črno obarvane roke so očetove, medtem ko so modre in rdeče roke sinov. Barvo mešajo v velikih sodih, v katere potem potopijo svilo do komolcev globoko, vendar je barva strupena.

Prevajalec mi je povedal njihove zgodbe.

"Nismo svobodni," so dejali. "A vseeno upamo, da bomo nekoč lahko zapustili to hišo in odšli kam drugam, kjer bomo plačani za barvanje."

Ocenjujejo, da je več kot 4.000 otrok sužnjev na jezeru Volta, največjem umetnem jezeru na svetu. Ko smo prispeli, sem si kraj na hitro ogledala. Kar sem videla, je izgledalo kot družina, ki ribari, dva starejša brata, nekaj mlajših otrok, logično, ne? Napaka. Vsi so bili sužnji. Otroke odvzamejo družinam in jih prodajo; otroci izginejo in so neskončne ure prisiljeni delati na teh čolnih na jezeru, čeprav ne znajo plavati.

Tale otrok je star osem let. Trepetal je, ko se je približal naš čoln, od strahu, da bomo povozili njegov mali kanu. Bal se je, da bo padel v vodo. Koščene veje dreves pod gladino jezera Volta pogosto ujamejo ribiške mreže in preplašene otroke vržejo v vodo, da bi jih odvozlali. Veliko jih utone.

Kolikor daleč nazaj mu sega spomin, je moral delati na jezeru. V hudem strahu pred gospodarjem ne pobegne in ker so bili z njim vedno kruti, to prenaša na mlajše sužnje, ki jih nadzoruje.

Te fante sem srečala ob petih zjutraj, ko so iz mrež pobirali zadnje kose, a delali so že od enih naprej, v mrzli, vetrovni noči. Treba je vedeti, da te mreže tehtajo več kot petsto kilogramov, če so polne rib.

Rada bi vam predstavila Kofija. Kofija so rešili iz ribiške vasi. Spoznala sem ga v zavetišču, v katerem Free the Slaves rehabilitira žrtve suženjstva. Tu ga vidimo, ko se kopa pri vodnjaku, zlivajoč velika vedra vode preko glave, in dobra vest je, da je, medtem ko sedimo tukaj in govorimo, Kofi spet pri svoji družini, in kar je še bolje, družina je dobila orodje, ki jim omogoča, da preživijo in da so njihovi otroci varni. Kofi uteleša možnosti. Kaj bo postal, ker se je nekdo zavzel in mu spremenil življenje?

Med vožnjo po Gani s partnerji iz Free the Slaves je eden od sodelavcev na motorju nenadoma pospešil do našega avtomobila in potrkal na okno. Naročil nam je, naj mu sledimo po gozdni poti v džunglo. Na koncu poti smo morali izstopiti, vozniku pa je naročil, naj odpelje stran. Potem je pokazal na komaj vidno stezo in dejal: "To je pot, to je pot. Pojdite." Sprva smo med potjo morali odrivati veje, ki so nas ovirale, in po približno uri hoje smo prišli do nedavno poplavljenega dela, zato sem fotografsko opremo dvignila nad glavo, preden sem se spustila v vodo, segajočo do prsi. Po še dveh urah hoje se je zavita pot nenadoma končala na čistini in pred nami je bila množica lukenj, ki bi napolnile nogometno igrišče; vse so bile polne zasužnjenih delavcev. Veliko žensk je imelo na hrbtih privezane otroke, medtem ko so iskale zlato, hodeč po vodi, zastrupljeni s svincem. Svinec uporabljajo v postopku pridobivanja zlata.

Ti rudarji so sužnji v rudniškem jašku v nekem drugem delu Gane. Ko so prišli iz jaška, so bili premočeni do kože od lastnega znoja. Spomnim se njihovih utrujenih, krvavih oči, saj so bili mnogi pod zemljo 72 ur. Jaški so globoki do 100 metrov, iz njih pa prinašajo težke vreče kamenja, ki ga transportirajo na drugo območje, kjer ga razdrobijo in iz njega pridobivajo zlato.

Na prvi pogled nahajališče izgleda polno močnih moških, a ko pogledamo od blizu, vidimo, da ob strani delajo tisti z manj sreče ter otroci. Vsi so žrtve poškodb, bolezni in nasilja. Pravzaprav je zelo verjetno, da bo ta mišičnjak končal kot eden od teh, s tuberkulozo in zastrupitvijo s svincem, in to v le nekaj letih.

To je Manuru. Ko je njegov oče umrl, ga je stric prodal za delo v rudnikih. Ko je umrl še stric, je Manuru podedoval njegov dolg, kar ga je prisililo v suženjstvo v rudnikih. Ko sem ga spoznala, je v rudnikih delal že 14 let in poškodba noge, ki jo vidite, je posledica rudarske nesreče. Tako huda je, da zdravniki menijo, da je potrebna amputacija. Poleg tega ima Manuru tuberkulozo, vendar mora še vedno vse dni delati v tem rudniškem jašku.

Kljub vsemu sanja, da bo postal svoboden in se bo izobrazil s pomočjo lokalnih aktivistov, kakršni so Free the Slaves. Prav ta odločnost navkljub zelo majhni verjetnosti, me navdaja s popolnim občudovanjem.

Luč želim usmeriti na suženjstvo. Ko sem delala na terenu, sem s seboj jemala veliko sveč in s pomočjo prevajalca sem ljudem, ki sem jih fotografirala, razložila, da hočem osvetliti njihove zgodbe in njihov boj. Ko je bilo varno tako zanje kot zame, sem posnela te fotografije. Vedeli so, da jih boste videli vi tukaj v tem svetu. Želela sem, da vedo, da bomo njihove priče in da bomo naredili, karkoli je v naši moči, da pomagamo spremeniti njihova življenja. Iskreno verjamem, da če lahko drug drugega vidimo kot človeška bitja, potem postane zelo težko sprejemati grozodejstva, kakršno je suženjstvo. To niso slike problemov. So slike ljudi, pravih ljudi, kakršni smo vi in jaz, ki si vsi zaslužijo enake pravice, dostojanstvo in spoštovanje v življenju. Ni dneva, da ne bi pomislila na te številne lepe, zlorabljene ljudi, ki sem jih imela čast spoznati.

Upam, da bodo te podobe zbudile silo

v tistih, ki jih bodo videli, v ljudeh, kot ste vi, in upam, da bo ta sila prižgala ogenj, ki bo usmeril luč na suženjstvo; kajti brez te svetlobe se lahko pošastna nesvoboda nadaljuje v senci.

Hvala lepa.

(Aplavz)