Lewis Pugh-jevo plavanje pri Mont Everestu, ki mu je spremenilo način razmišljanja.

Lansko leto, ko sem bil tukaj, sem vam govoril o plavanju, ki sem ga opravil čez severni tečaj. Čeprav se je to plavanje zgodilo pred tremi leti, se ga spominjam, kot da je bilo včeraj. Spominjam se, kako sem stal na robu ledu, tik pred skokom v vodo razmišljujoč, da nisem nikoli videl nek kraj na zemlji ki je tako zastrašujoč. Voda je popolnoma temna. Voda ima minus 1,7 stopinje Celzija, ali 29 stopinj Fahrenheita. V tisti vodi je prekleto mrzlo. In potem mi je skozi glavo švignila misel: če bo šlo kaj narobe, kako dolgo bo potrebovalo moje zmrznjeno telo, da se potopi štiri kilometre in pol na dno oceana? In potem sem rekel samemu sebi, da moram to misel izbrisat iz moje glave kar se da hitro. In edini način, da se potopim v to ledeno vodo in plavam kilometer, je, da poslušam moj iPod in da se napolnim do konca, s poslušanjem vsega, od prelepe opere vse do Puff Daddy-ja, in se potem sto odstotno predam -- nič ni močnejše od odločenega uma -- in grem do roba ledu in preprosto skočim v vodo.

In za to plavanje sem porabil 18 minut in 50 sekund, zdelo pa se je kot 18 dni. Spominjam se, ko sem prišel ven iz vode in so me roke tako bolele in pogledam dol v moje prste, ki so bili dobesedno velikosti klobase, ker -- vsi veste, da smo deloma narejeni iz vode -- kadar voda zmrzne, se razširi, in tako so celice v mojih prstih zmrznile in se razširile in počile. In takojšnja misel, ko sem prišel iz vode, je bila: Nikoli več v mojem življenju ne bom plaval v tako mrzli vodi.

Kakorkoli, lansko leto sem slišal o Himalaji in o taljenju -- (smeh) in o taljenju ledenikov zaradi podnebnih sprememb. Slišal sem o tem jezeru, jezero Imja. To jezero je nastalo v zadnjih nekaj letih zaradi taljenja ledenika. Ledenik se je umaknil vse do vrha gore, na njegovem mestu pa je pustil to veliko jezero. In trdno verjamem, da je to, kar vidimo v Himalaji, naslednje veliko bojišče na tej zemlji. Skoraj dve milijardi ljudi -- se pravi, eden od treh ljudi na svetu -- uporabljajo vodo iz Himalaje. In s tako hitrim naraščanjem prebivalstva kot zdaj in z zalogami vode iz teh ledenikov, ki zaradi podnebnih sprememb tako zelo kopnijo. Mislim, da resnično grozi nestabilnost. Severno imaš Kitajsko; južno je Indija, Pakistan, Bangladeš, vse te države.

In tako sem se odločil, da prehodim Mount Everest, najvišjo goro na tem svetu, in grem in opravim simbolično plavanje pod vrhom Mount Everesta. Ne vem, če je kdo izmed vas imel priložnost iti na Mount Everest, vendar je priti tja gor težek preizkus. 28 lepih, velikih, močnih jakov nosi vso opremo na to goro -- nisem imel samo moje Speedo (plavalna obleka). Tam je tudi velika filmska ekipa, ki je potem poslala slike po vsem svetu. Naslednja stvar, ki je bila tako zahtevna pri temu plavanju, ni samo višina. Hotel sem plavati na nadmorski višini 5.300 metrov. To je prav gor v nebesih. Je zelo, zelo težko dihat. Dobiš višinsko bolezen. Imaš občutek, kot da za tabo stoji človek s kladivom in te ves čas udarja po glavi.

To ni najhujši del vsega. Najhuje je bilo, da so se to leto odločili naredit veliko čistilno akcijo po Mt. Everestu. Veliko, veliko ljudi je umrlo na Mt. Everestu in to je bilo leto, ko so se odločili, da gredo in poberejo vsa trupla planincev in jih prinesejo dol po gori. In ko se vzpenjaš po gori, da bi poskusil, kar noben človek ni nikoli poprej naredil in niti nobena riba. Tam ni rib ki bi plavale na 5.300 metrih. Ko poskušaš to doseči in potem mimo tebe prihajajo trupla, te naredi ponižnega in se zelo, zelo jasno zavedaš, da je narava veliko močnejša od nas.

In po tej poti smo se vzpenjali vse do konca. In na desni strani je bil ta prelep ledenik Khumbu. In po vsej poti ob ledeniku smo videli te velike bazene topečega se ledu. In ko smo prišli gor do majhnega jezera pod vrhom Mt. Everesta, sem pripravil samega sebe, tako kot se zmeraj pripravim, za to plavanje, ki bo zelo težko. Nadel sem si iPod, poslušal glasbo, in se naredil agresivnega kar se le da -- toda kontrolirano napadalnega -- in potem sem se vrgel v to vodo.

Prvih sto metrov sem plaval kolikor sem lahko hitro in nato sem spoznal zelo zelo hitro, da imam velik problem. Komaj sem dihal. Hlastal sem po zraku. Nato sem se začel dušiti in takoj sem bruhal v vodi. In vse se je zgodilo tako hitro. In nato -- ne vem, kako se je zgodilo -- toda šel sem pod vodo. K sreči je bila voda plitva in sem se bil sposoben potisniti iz dna jezera, priti na površje in še enkrat vdihnit zrak. Potem sem si rekel, dajmo. Dajmo. Dajmo. Naprej sem šel še kakih pet ali šest zamahov in nato nisem čutil nič v mojemu telesu in se potopil do dna jezera. In ne vem, od kje sem dobil, toda nekako sem se bil sposoben dvigniti in kar najhitreje priti do roba jezera. Slišal sem, da je utopitev najbolj mirna smrt, ki jo lahko doživiš. Še nikoli nisem slišal večje neumnosti. (smeh) To je najbolj zastrašujoč in paničen občutek, ki ga lahko doživiš.

Prišel sem do roba jezera. Ekipa me je pobrala in smo hodili hitro kar se da dol -- čez grušč -- proti našemu kampu. Tam smo se usedli in smo se pogovorili, kaj je šlo narobe na Mt. Everestu. Ekipa mi je naravnost povedala. Rekli so, Lewis, ti rabiš radikalno spremembo taktike, če hočeš tole preplavati. Čisto vsako stvar, ki si se jo naučil v zadnjih 23-ih letih plavanja, moraš pozabit. Čisto vse, kar si se naučil, ko si služil v Angleški vojski, o hitrosti in agresiji, postavi na stran. Hočemo, da čez dva dni greš na hrib. Vzemi si čas za počitek in razmislek o stvareh. Hočemo, da greš čez dva dni na goro in namesto da bi hitro plaval, plavaj kar se da počasi. Namesto da plavaš kravl, plavaj žabico. In zapomni si, nikoli ne plavaj z agresijo. To je čas za ponižno plavanje.

In tako smo čez dva dni šli na goro. In tam sem stal na robu jezera in pogledal gor proti Mt. Everestu -- ki je ena najlepših gora na svetu -- in sem si rekel, samo počasi. In sem plaval čez jezero. In ne vem, kako naj vam povem, kako lepo je bilo, ko sem prišel na drugi konec.

Toda naučil sem se dve zelo zelo pomembni lekciji na Mt. Everestu. In zahvaljujem se moji ekipi Šerp, ki so me naučile tega. Prva je, da samo zato, ker je neka stvar v preteklosti delovala tako dobro, še ne pomeni, da bo tudi v prihodnje. In podobno, zdaj, preden naredim karkoli, se vprašam, kakšno mišljenje rabim, da uspešno opravim nalogo. In če prenesem to v svet podnebnih sprememb, ki je odkrito rečeno Mt. Everest vseh težav -- samo zato, ker smo tako dolgo živeli, kot živimo samo zato, ker smo tako dolgo trošili, kot trošimo, in poselili zemljo na način, kot smo jo, še ne pomeni, da lahko gremo naprej, tako kot gremo danes. Opozorilni znaki so že vsi tukaj. Ko sem se rodil, je bilo na svetu 3,5 milijarde ljudi. Danes imamo 6,8 milijarde ljudi, in pričakujemo 9 milijard ljudi do 2050.

In potem druga lekcija, radikalen, taktičen premik. Danes sem prišel sem, da vas vprašam: kakšen radikalen, taktičen premik lahko narediš z odnosom do okolja, ki bo zagotovil, da bodo naši otroci in vnuki živeli v zdravem in varnem svetu in še bolj pomembno, ki bo trajal? In vas prosim, da greste od tukaj in premislite o tem radikalnem, taktičnem premiku, ki ga lahko naredite, ki bo naredil veliko razliko in se mu potem sto odstotno predate. Blogajte o tem, Tweetajte, pogovarjajte se o tem in se predajte sto odstotno. Zato, ker zelo zelo malo stvari je nemogoče doseči, če res vložimo vse naše misli v to.

Torej, zelo zelo vam hvala.

Aplavz.