Karen Tse: Kako ustaviti mučenje

Leta 1994 sem obiskala zapor v Kambodži in spoznala dvanajstletnega fanta, ki so ga mučili in mu preprečili dostop do obrambe. Ko sem mu pogledala v oči, sem spoznala, da kljub stotinam pisem, ki sem jih napisala v podporo političnim zapornikom, nikoli ne bi napisala pisma v njegovo podporo, saj ni bil dvanajstletnik, ki bi za kogarkoli naredil kaj pomembnega. Ni bil politični zapornik. Bil je dvanajstletni deček, ki je ukradel kolo. Takrat sem tudi ugotovila, da ne gre samo za Kambodžo, ampak da je od 113 držav v razvoju, ki izvajajo mučenje, 93 med njimi sprejelo zakone, ki dajejo pravico do odvetnika in prepovedujejo mučenje.

Pri tem sem spoznala, da obstaja neverjetna priložnost, da se kot svetovna skupnost združimo in končamo mučenje kot preiskovalno prakso. O mučenju pogosto razmišljamo kot da je politične narave ali omejeno samo za najhujše ljudi, a v resnici dandanes 95 odstotkov žrtev mučenja niso politični zaporniki. So ljudje, ki so se znašli v nedelujočih pravnih sistemih in na žalost zato, ker je mučenje najcenejša oblika preiskovanja... cenejša kot imeti pravni sistem, cenejša od odvetnika in od zgodnjega dostopa do obrambe... večinoma se dogaja to. Verjamem, da lahko, če se kot svetovna skupnost odločimo, da bomo stopili skupaj, še v času našega življenja končamo mučenje kot preiskovalno orodje, a potrebne bodo tri stvari. Prva je usposabljanje, opolnomočenje in povezanost branilcev pravic po svetu.

Druga je zagotavljanje sistematičnega zgodnjega dostopa do obrambe. In tretja je zavezanost. Leta 2000 sem se začela spraševati, kaj če bi stopili skupaj. Bi lahko naredili kaj za teh 93 držav? In ustanovila sem Mednarodne mostove do pravice, s posebno misijo končati mučenje kot preiskovalno metodo in izvajati pravico do poštenega sojenja v 93 državah, tako da bi usposobljene odvetnike v zgodnji fazi pripeljali na policijske postaje in v sodne dvorane. Moje prve izkušnje pa so iz Kambodže in spomnim se, da ko sem leta 1994 prvič prišla v Kambodžo, je bilo tam manj kot deset odvetnikov, saj je režim Rdečih kmerov vse pobil.

Še dvajset let kasneje jih je bilo komaj deset, zato smo ob prihodu v zapor srečali ne samo dvanajstletne fante, ampak tudi ženske; vprašali smo jih "Zakaj ste tu?" Ženske so odvrnile: "Tu sem že deset let, ker je moj mož zagrešil zločin, ampak ga ne morejo najti." Gre za prostor, kjer vladavina prava ni obstajala.

Prva skupina zagovornikov je prišla skupaj in še se spomnim treninga, na katerem sem rekla: "Ok, kako izvajate preiskavo?" V razredu je nastala tišina in končno je ena od žensk vstala [ime ni razumljivo] in dejala "Khrew", kar pomeni "učitelj". Rekla je: "Branila sem več kot sto ljudi in nikoli mi ni bilo treba izvesti preiskave, saj vsi pridejo s priznanjem."

Kot razred smo se pogovarjali o tem, da prvič, priznanja morda niso zanesljiva, in drugič, da nočemo spodbujati policije, naj to še naprej počne, še posebej ker je protizakonito. Ti zagovorniki so potrebovali veliko poguma, da so začeli braniti in podpirati drug drugega pri izvajanju teh zakonov. Še se spomnim prvih primerov, ko je vseh 25 skupaj prišlo na obravnavo, ena je vstala, ostali so bili v ozadju, da bi jo podprli, sodniki pa so govorili: "Ne, ne, ne, ne, stvari bomo počeli natanko tako kot doslej."

A nekoč je prišel popoln primer, šlo je za prodajalko zelenjave, ki je sedela pred hišo. Dejala je, da je videla nekoga priteči ven, za katerega je menila, da je ukradel neke vrste nakit, a prišla je policija in jo prijela, vendar ničesar niso našli. Takrat je bila noseča. Telo je imela ožgano od cigaret. Splavila je. In ko je njen primer prišel pred sodnika, je ta prvič sploh vstal in dejal: "Res, ni nobenega dokaza, razen vašega priznanja, da se je zgodilo mučenje, in izpuščeni ste."

Zagovorniki so začeli sprejemati nove in nove primere in kot boste videli, so zlagoma začeli spreminjati tok zgodovine v Kambodži. Vendar Kambodža ni osamljena. Spraševala sem se, mar gre za Kambodžo? Ali gre za druge države? A dogaja se v tako veliko državah.

V Burundiju sem obiskala zapor in nisem srečala dvanajstletnega, pač pa osemletnega fanta, ki je ukradel mobilni telefon. Ali žensko, katere dojenčka sem vzela v roke, res srčkan dojenček. Rekla sem: "Vaš otročiček je tako lep." Saj ni bil dojenček, punčka je imela tri leta. In odgovorila je: "Ja, ampak zaradi nje sem tu," kajti obtožili so jo kraje dveh plenic ter likalnika za svojega otroka in še vedno je bila v zaporu. In ko sem odšla k direktorju zapora, sem dejala: "Morate jo izpustiti. Sodnik bi jo izpustil." In rekel je: "Prav, lahko se pogovoriva o tem, ampak poglejte tale zapor. 80 odstotkov od dva tisoč ljudi tule nima odvetnika. Kaj lahko storimo?" Tako so odvetniki začeli pogumno sodelovati, da bi organizirali sistem, v katerem bi lahko sprejemali primere. A ugotovili smo, da ni potrebno samo usposabljanje odvetnikov, temveč povezava med njimi, to naredi pomembno razliko.

V Kambodži, denimo, [ime ni razumljivo] ni bila sama, z njo je bilo 24 odvetnikov, ki so nastopili skupaj. Na enak način to poteka na Kitajskem, vedno slišim: "Kot svež veter v puščavi je, ko pridemo skupaj." Ali v Zimbabveju, kjer se spominjam Innocenta, potem ko je prišel iz zapora, v katerem so vsi skupaj rekli: "Tu sem že leto dni, osem let, dvanajst let brez odvetnika," prišel je in skupaj sva izvedla trening in dejal je: "Slišal sem govoriti"... kajti ljudi je slišal mrmrati in godrnjati... "Slišal sem, da ne moremo pomagati ustvarjati pravice, ker nimamo sredstev." In potem je rekel: "Ampak želim, da veste, da pomanjkanje sredstev ni nikakršen izgovor za nepravičnost." Tako je uspešno organiziral 68 odvetnikov, ki zdaj sistematično sprejemajo primere.

Ključna stvar pa je, kot kaže, usposabljanje in nato zgodnji dostop. Nedavno sem bila v Egiptu, navdušena nad srečanjem s skupino pravnikov, ki so mi povedali: "Glejte, na ulicah sedaj ni policije. Policija je eden od glavnih razlogov za to, da smo imeli revolucijo. V tistem času so mučili vsakogar." Odvrnila sem: "Ampak na desetine milijonov dolarjev je nedavno šlo za razvoj tukajšnjega pravnega sistema. Kaj se dogaja?" Srečala sem se z eno od razvojnih agencij, ki usposablja tožilce in sodnike, kar je običajna praksa, v nasprotju z usposabljanjem zagovornikov. Pokazali so mi priročnik, ki je bil pravzaprav odličen. Rekla sem: "Tole bom skopirala." Vse je imel. Odvetniki smejo priti na policijsko postajo. Popoln je bil. Tožilci so bili odlično usposobljeni. Potem sem jim rekla: "Imam samo eno vprašanje. Kaj se zgodi z ljudmi, preden dosežejo tožilčevo pisarno?" Po premolku so dejali: "Mučili so jih."

Sestavni deli so torej ne samo usposabljanje pravnikov, ampak najti način, kako sistematično izvajati zgodnji dostop do obrambe, saj je to varovalka v sistemu za ljudi, ki jih mučijo. In ko vam to pravim, se tudi zavedam, da se sliši kot "oh, prav, zdi se, da bi to lahko naredili, ampak ali to res lahko naredimo?" Kajti sliši se gromozansko. In veliko razlogov je, zaradi katerih verjamem, da je mogoče. Prvi je, da obstajajo ljudje, ki najdejo način za dosego čudežev, ker so tako predani. Ne gre samo za Innocenta iz Zimbabveja, ki sem ga omenila, ampak za zagovornike po vsem svetu, ki iščejo koščke te sestavljanke. Imamo program z imenom JusticeMakers (tvorci pravice) in ugotovili smo, da obstajajo pogumni ljudje, ki hočejo nekaj narediti, ampak kako jih lahko podpremo? Gre za spletno tekmovanje z nagrado le 5000 dolarjev, če razvijete inovativen način izvajanja pravice. Po vsem svetu je 30 JusticeMaker-jev, od Šri Lanke do Svazilanda in Demokratične republike Kongo, ki s 5000 dolarji delajo čudovite reči, skozi SMS programe, skozi paralegalne programe, skozi kakršnokoli sredstvo pač lahko.

In ne gre samo zanje, ampak za ljudi, ki pogumno ugotavljajo, kdo je v njihovem omrežju in kako ga lahko izboljšajo.

Na Kitajskem, na primer, so dosegli odlične zakone, ki pravijo, da policija ne sme mučiti ljudi, sicer bo kaznovana. Sedela sem poleg enega naših zelo pogumnih pravnikov in rekla: "Kako lahko tole spravimo v javnost? Kako lahko zagotovimo, da se bo uresničevalo? To je fantastično." Odgovoril je: "Hm, imaš denar?" In dejala sem: "Ne." Potem je rekel: "V redu, si bomo že nekaj izmislili." In četrtega decembra je organiziral tri tisoč članov podmladka Zveze komunistov s 14 najboljših pravnih fakultet, ki so se organizirali, napravili posterje z novimi zakoni in šli na policijske postaje ter začeli, kot sam pravi, nenasilno pravno revolucijo za zaščito državljanskih pravic. Govorila sem o tem, da je treba usposobiti in podpreti zagovornike. Sistematično moramo izvajati zgodnji dostop do obrambe. Tretja najpomembnejša stvar pa je zaveza.

Ljudje mi pogosto rečejo: "Veste, to je krasno, ampak je noro idealistično. Nikoli se ne bo zgodilo." Mislim, da so te besede zanimive, kajti to so bile enake besede, kot tiste, ki so jih izrekali ljudem, ki so se odločili za ukinitev suženjstva ali konec apartheida. Začelo se je z majhno skupino ljudi, ki so se zavezali k nečemu.

Ena najljubših pesmi, ki si jih delijo zagovorniki, gre takole: "Prijatelji, bodite pogumni, pot je pogosto dolga, pot ni vedno jasna in veliko je nevarnosti, a globoko v sebi nisi sam." In verjamen, da če stopimo skupaj kot svetovna skupnost in podpremo ne samo zagovornike, pač pa vse dele sistema, ki si za to prizadevajo, lahko ustavimo mučenje kot preiskovalno prakso. Vem, da imate vprašanja in z veseljem se bom pogovorila z vami, zato vedno končam takole: "Kaj lahko dejansko storim?" Rekla bi takole. Prvič, veste, kaj lahko naredite. In drugič, naj vam povem zgodbo o Višni, ki me je navdihnil k ustanovitvi Mednarodnih mostov do pravice.

Ko sem ga spoznala, je bil Višna štiriletni deček, rojen v kamboškem zaporu v provinci Kandal. A ker je bil rojen v zaporu, so ga vsi imeli radi, tudi pazniki, zato je bil edini, ki je smel prihajati in odhajati izza rešetk. Veste, obstajajo rešetke. In ko je Višna rasel, in kaj pomeni rasti? Glava mu je rasla. Prišel je do prve rešetke, do druge in potem tretje, potem pa je počasi obrnil glavo, da bi se lahko stlačil skozi in se vrnil, skozi tretjo, drugo, prvo. In zagrabil je moj mezinec, ker je vsak dan hotel iti na obisk. Veste, ni mogel vseh obiskati v enem dnevu, ampak hotel je obiskati vseh 156 zapornikov. Jaz sem ga dvignila in svoje prste je pomolil skozi. Če so bili v temnicah, je bilo kot bi se jeklo upognilo in on je potisnil prste skozi.

Večina zapornikov je povedala, da je bil njihovo največje veselje in njihovo sonce in veselili so se ga. Mislila sem si, tule je Višna. Štiriletni otrok. Rodil se je v zaporu skoraj brez vsega, brez materialnih dobrin, a imel je občutek za svoje lastno herojsko potovanje, ki nam je, tako mislim, vsem vrojen. Dejal je: "Verjetno ne morem narediti vsega. Ampak en sam sem. Lahko naredim nekaj. In naredil bom tisto, kar lahko." Zahvaljujem se vam za vašo preroško domišljijo, da bi si zamislili oblikovanje novega sveta skupaj z nami, in vabim vas na naše potovanje.

Hvala vam.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)