Jill Bolte Taylor, silovita kap spoznanja

Za preučevanje možganov sem se odločila, ker imam brata, ki so mu diagnosticirali možgansko bolezen: shizofrenijo. Kot njegova sestra in kasneje kot znanstvenica sem si želela razumeti, zakaj lahko jaz povežem svoje sanje s svojo resničnostjo in jih uresničim. Kaj je takega na bratovih možganih in njegovi shizofreniji, da ne more povezati svojih sanj s skupno realnostjo, tako da namesto tega postanejo iluzija.

Tako sem posvetila svojo kariero raziskovanju težkih duševnih motenj. In preselila sem se iz rojstne države Indiane v Boston, kjer sem delala v laboratoriju Dr. Francina Banesa v Harvardskem oddelku za psihiatrijo. V laboratoriju smo se spraševali: "Kakšne so biološke razlike med možgani posameznikov, ki bi dobili diagnozo "normalno", v primerjavi z možgani posameznikov, katerih diagnoze so shizofrenija, shizoafektivna ali bipolarna motnja?

Tako smo se predvsem posvetili označevanjem možganskih mikrotokov; katere celice komunicirajo s katerimi celicami, s katerimi kemikalijami in s kakšno količino teh kemikalij? To, da sem lahko čez dan opravljala take raziskave, je dalo mojemu življenju globok pomen. Ob večerih in vikendih pa sem potovala kot predstavnica NAMI-ja, Nacionalne zveze za duševne motnje. Ampak 10. decembra 1996 zjutraj sem se zbudila in ugotovila, da je nekaj narobe z mojimi možgani. V levi polobli mojih možganov se je razpočila krvna žila. In naslednjih štirih urah sem opazovala svoje možgane, popolnoma nezmožne obdelovanja kakršnihkoli informacij. To jutro nisem mogla hoditi, govoriti, brati, pisati ali se spomniti česarkoli v svojem življenju. Dobesedno sem postala dojenček v ženskem telesu.

Če ste že kdaj videli človeške možgane, je očitno, da sta dve hemisferi popolnoma ločeni ena od druge. In za vas sem prinesla prave možgane. Torej, to so pravi človeški možgani.

To je sprednji del možganov, zadnji del z visečo hrbtenjačo in tako bi bili nameščeni znotraj moje glave. In ko pogledate možgane, je očitno, da sta dva cerebralna korteksa popolnoma ločena eden od drugega. Za tiste, ki se spoznate na računalnike; naša desna možganska polobla deluje kot vzporedni procesor, medtem ko leva možganska polobla deluje kot zaporedni procesor. Obe polobli komunicirata med seboj prek možganskega prečnika (corpus collosum), ki ga sestavlja približno 300 milijonov aksonskih vlaken. Drugače pa sta ti dve možganski polobli popolnoma ločeni. Ker obdelujeta informacije različno, vsaka od polobel razmišlja o drugačnih stvareh, skrbita za različne stvari in upam si reči, da imata zelo različne osebnosti.

Oprostite. Hvala. Bilo mi je v veselje. (Asistent: Bilo je.)

Naša desna možganska polobla je osredotočena na sedanji trenutek. Zanima jo "točno tukaj, točno zdaj." Naša desna polobla razmišlja v podobah in se uči kinestetično prek gibanja naših teles. Informacija se v obliki energijskih valov prenaša sočasno prek vseh čutil in potem eksplodira v brezmejen kolaž vtisov o tem, kakšen je ta trenutek, kakšen je okus in vonj v tem trenutku, kako ga občutimo in kako ga slišimo. Sem energijsko bitje, povezano z energijo okoli mene prek zavesti desne poloble. Smo energijska bitja, povezana med seboj prek zavesti naše desne možganske poloble kot ena človeška družina. In tukaj in zdaj smo vsi bratje in sestre tega planeta, tu zato, da naredimo boljši svet. In v tem trenutku smo popolni, smo eno in smo čudoviti.

Moja leva možganska polobla - naša leva možganska polobla - je zelo drugačna. Naša leva možganska polobla razmišlja linearno in načrtno. Naša leva možganska polobla je zadolžena za preteklost in za prihodnost. Naloga leve možganske poloble je, da iz ogromnega kolaža vtisov o sedanjosti zbira podrobnosti, podrobnosti in še več podrobnosti o teh podrobnostih. Potem kategorizira in organizira vse te informacije, poveže jih z vsem iz preteklosti, kar smo se naučili, in jih projicira v prihodnost v obliki naših možnosti. In naša leva možganska polobla razmišlja v jeziku. To je ta neprestani možganski klepet, ki mene in moj notranji svet poveže z zunanjim svetom. To je ta majhni glasek, ki mi govori: "Hej, ne pozabi na poti domov kupiti banan. Zjutraj jih rabim."

Je ta preračunljiva inteligenca, ki me opomni kdaj moram oprat cunje. Ampak mogoče najbolj pomembno: to je ta mali glas, ki mi pravi: "Jaz sem. Jaz sem." In brž ko mi moja leva možganska polobla reče "jaz sem", postanem ločena. Postanem trden posameznik, ločen od energijskega toka okoli mene in ločena od vas. In to je bil del mojih možganov, ki sem jih tisto jutro izgubila s kapjo.

Tisto jutro, ko sem imela napad, sem se zbudila z razbijajočo bolečino za levim očesom. To je bila tista vrsta bolečine - ostra bolečina - ki jo dobiš, ko ugrizneš v sladoled. In me je samo prijela - in potem izpustila. In me je spet prijela - in spet izpustila. Zame je bilo zelo nenavadno izkusiti kakršnokoli bolečino, zato sem si mislila: "V redu, začela bom s svojo dnevno rutino."

Tako sem vstala in skočila na svojo kardio napravo, napravo za vadbo celega telesa. In ko telovadim na tej stvari, ugotovim, da so moje roke videti kot primitivne klešče, ki se trudijo oprijeti ročaja. Pomislila sem: "Kako čudno." Ko sem pogledala svoje telo, sem si mislila: "Uhoa, kako čudno bitje sem." In bilo je, kot da je zavest preklopila od moje normalne zaznave realnosti, kjer sem oseba na vadbenem rekvizitu, ki je del tega dogajanja, na neko ezoterično polje, kjer samo sebe opazujem pri tej isti izkušnji.

Vse je bilo zelo nenavadno in moj glavobol je postajal hujši. Grem dol z naprave, hodim po dnevni sobi in se zavem, da se je vse znotraj mojega telesa upočasnilo. In vsak korak je zelo tog in skoraj prisiljen. Ni nikakršnega tekočega gibanja, moje zaznavanje pa je na nek način omejeno, zato se osredotočim le na notranji sistem. Stojim v kopalnici, pripravljena, da stopim pod tuš, in dejansko lahko slišim dialog znotraj lastnega telesa. Slišala sem glasek, ki pravi: "V redu, ve mišice se skrčite. Ve mišice pa se sprostite.”

Nato sem zgubila ravnotežje in se naslonila ob steno. In pogledam dol po svoji roki in ugotovim, da ne morem več določiti meja svojega telesa. Ne morem določiti, kje se začnem in kje končam, zato ker so se atomi in molekule moje roke zlili z atomi in molekulami stene. In vse, kar sem lahko zaznala, je bila ta energija - energija.

In se vprašam: "Kaj je narobe z mano? Kaj se dogaja?" In v tistem trenutku je moj možganski dialog - dialog moje leve možganske poloble - popolnoma utihnil. Kot da bi nekdo vzel daljinca in pritisnil gumb tišina. Popolna tišina. In najprej sem bila šokirana, da sem se znašla znotraj tihega uma. Ampak potem sem bila takoj prevzeta od prečudovite energije okoli mene. In ker nisem več zaznavala meja svojega lastnega telesa, sem se počutila ogromna in raztegljiva. Počutila sem se eno z vso energijo, ki je bila, in bilo je krasno.

Nato se je naenkrat vklopila moja leva možganska polobla in mi rekla: "Hej! Imamo problem! Imamo problem! Moramo po pomoč." In jaz: "Ahh! Imam problem. Imam problem." Je kot: "V redu. V redu. Imam problem."

Ampak takoj potem me je odneslo nazaj v zavest - in temu prostoru ljubkovalno rečem "La la svet". Ampak bilo je krasno. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi bili popolnoma odklopljeni od lastnega možganskega dialoga, ki vas povezuje z zunanjim svetom.

Tako sem tam v tem prostoru in moja služba - in ves stres povezan z mojo službo - je izginil. Počutila sem se lažjo v svojem telesu. Zamislite si vsa razmerja iz zunanjega sveta in ves stres, povezan z njimi: vse to je izginilo. Prevzel me je občutek miru. Predstavljajte si, kako bi bilo rešiti se 37 let čustvene prtljage! (Smeh) Oh! Bila sem evforična! Evforija. Bilo je čudovito.

In potem se je vklopila moja leva možganska polobla in rekla: "Hej! Pozorna bodi. Morava poiskati pomoč." In jaz pomislim: "Moram poiskati pomoč. Moram se zbrati." Tako grem izpod tuša in se mehansko oblečem in hodim naokrog po svojem stanovanju in si mislim: "Moram v službo. Moram v službo. Ali lahko vozim? Lahko vozim?"

In v tem trenutku je moja desna roka obstala popolnoma paralizirana ob meni. Tedaj sem dojela: "O, madonca! Kap me je zadela! Kap me je zadela!"

In naslednja reč, ki so mi jo sporočili možgani, je: "Vau, to je tako super." (Smeh) "To je tako super! Koliko možganskih znanstvenikov je imelo možnost preučevati svoje lastne možgane od znotraj?" (Smeh)

In takrat me je prešinilo: "Ampak jaz sem zelo zaposlena ženska!" (Smeh) "Nimam časa za kap!"

In si mislim: "V redu, ne morem preprečiti kapi, zato bom takšna teden ali dva, potem pa se vrnem v svojo rutino. V redu. Torej moram poklicati pomoč. Moram poklicati v službo." Nisem se mogla spomnit službene številke, a me je prešinilo, da imam v svoji pisarni službeno vizitko s telefonsko številko. Torej grem v delovno sobo, in potegnem ven zajeten kupček vizitk. Gledam vrhnjo vizitko in čeprav sem imela jasno predstavo o tem, kako je videti moja, nisem bila prepričana, ali je to moja vizitka ali ne, ker so bile vse, kar sem videla, samo točke. In točke besed so se zlile s točkami podlage in točkami simbolov, in enostavno nisem vedela. In nato sem čakala na to, čemur sama pravim val streznitve. In v tistem trenutku sem se lahko ponovno povezala z normalno realnostjo, ko sem vedela, da to ni prava vizitka... to ni ta vizitka... to ni ta vizitka. Potrebovala sem 45 minut, da sem pregledala poltretji centimeter tistega kupčka vizitk. Medtem vseh 45 minut krvavitev v moji levi možganski polovici postaja večja. Ne razumem več števil, ne razumem telefona, ampak to je edini načrt, ki ga imam. Vzamem telefon in ga držim tako. Vzamem vizitko, jo postavim zraven in primerjam čačke na vizitki s čačkami na telefonski številčnici. In takrat me zaziba nazaj v "La la svet"... Ko sem prišla nazaj, se nisem spomnila, ali sem že zavrtela tiste številke. Tako sem kot neroda zavihtela svojo paralizirano roko in prekrila pritisnjene številke, da bi, ko se bom vrnila v normalno stanje, vedela: "Da, to številko sem že pritisnila."

Sčasoma se celotna številka odvrti, jaz poslušam, kolega dvigne telefon in mi reče: "Woo woo woo woo.” (Smeh) Sama pri sebi mislim: "Ujej, zveni kot zlati prinašalec."

In tako mu rečem - počutim se popolnoma prisebna - mu rečem: "Tu je Jill! Potrebujem pomoč!" A tisto, kar pride iz mene, je: "Woo woo woo woo.” In si mislim: "Ujej, jaz zvenim kot zlati prinašalec." Torej nisem mogla vedeti, nisem vedela, da ne morem govoriti ali razumeti jezika, dokler nisem poskusila. Kolega dojame, da potrebujem pomoč in mi jo pošlje.

Malce kasneje se vozim v rešilcu iz ene bolnišnice preko Bostona do glavne bolnišnice. Zvijem se v mali klobčič. In kakor balon z zadnjimi atomčki zraka, kakor iz balona sem čutila dvigovanje svoje energije in kako se moj duh predaja.

In v tem trenutku sem vedela, da nisem več koreograf svojega življenja. Ali me bodo zdravniki rešili in mi dali drugo možnost v življenju ali pa je bil to morda moj trenutek prehoda.

Ko sem se prebudila kasneje tistega popoldneva, sem šokirana ugotovila, da sem še vedno živa. Ko sem začutila predajo svoje duše, sem se poslovila od svojega življenja. Moj um se je ujel med dve nasprotni ravni realnosti. Dražljaje, ki so prihajali prek čutil, sem občutila kot čisto bolečino. Svetloba je žgala moje možgane kot divji ogenj in zvoki so bili tako glasni in kaotični, da nisem mogla razbrati glasu iz ozadja. Vse, kar sem želela, je bilo to, da bi pobegnila. Ker nisem mogla prepoznati položaja svojega telesa v prostoru, sem se počutila ogromna in raztegljiva, kot duh, ki se je ravnokar izvil iz svoje svetilke. Moja duša je lebdela, prosta kot veliki kit, drseč čez ocean tihe evforije. Nirvana. Našla sem nirvano. Spomnim se razmišljanja o tem, da ni mogoče stisniti tega velikanskega jaza nazaj v to drobceno telesce.

Ampak potem sem dojela: "Ampak še vedno sem živa! Še sem živa, in našla sem nirvano! In če sem našla nirvano in sem še živa, potem lahko vsakdo, ki je živ, najde nirvano!" In zamislila sem si svet, poln lepih, mirnih, sočutnih, ljubečih ljudi, ki se zavedajo, da lahko kadarkoli pridejo v ta prostor. Da lahko namenoma stopijo v realnost svoje desne možganske poloble in najdejo ta mir. Spoznala sem, kakšen neverjeten dar je lahko ta izkušnja, kakšna kap spoznanja je to o tem, kako živeti vsakdanje življenje. To me je motiviralo k ozdravitvi.

Dva in pol tedna po krvavitvi so kirurgi odstranili krvni strdek v velikosti žogice za golf, ki je pritiskal na moje govorne centre. Tukaj sem z svojo mamo, ki je pravi angel v mojem življenju. Potrebovala sem 8 let, da sem popolnoma okrevala.

Torej, kdo smo? Smo življenjska sila vesolja z ročno spretnostjo in z dvema ravnema dojemanja realnosti. V vsakem trenutku imamo moč izbrati, kdo in kakšni želimo biti v tem svetu. Točno tukaj, točno zdaj, lahko stopim v svoje zavedanje svoje desne možganske poloble, kjer smo. Sem življenjska sila moči vesolja. Sem življenjska sila moči 50 bilijonov čudovitih molekularnih genijev, ki kreirajo mojo podobo, eno z vsem, kar je. Ali pa se odločim vstopiti v zavedanje svoje leve možanske poloble, ki me spremeni v posameznico, telo, ločeno od toka, ločeno od vas. Sem Dr. Jill Bolte Taylor, intelektualka, nevroanatominja. To smo “mi” znotraj mene. Kaj bi vi izbrali? Kaj izberete? In kdaj? Verjamem, da več časa, kot posvetimo globokemu mirnemu toku svoje desne možganske poloble, več miru bomo izžarevali v svet in mirnejši bo naš planet.

In menim, da je to ideja, vredna, da jo širimo. Hvala.