Jessica Jackley: Revščina, denar -- in ljubezen

Zgodbe, ki jih pripovedujemo o nas, so zelo pomembne. Zgodbe, ki jih pripovedujemo sebi o svojih lastnih življenjih, so pomembne. Mislim pa, da je najbolj pomembno, kako smo udeleženi v zgodbah drug drugega. Stara sem bila šest let, ko sem prvič slišala zgodbe o revnih. Teh zgodb nisem slišala od revnih samih, slišala sem jih od učitelja verouka in Jezusa, na nek način skozi učitelja verouka. Spominjam se, da sem se naučila, da revni ljudje potrebujejo nekaj materialnega -- hrano, obleko, zatočišče -- česar nimajo. Hkrati s tem so me naučili tudi, da je moja naloga -- razreda polnega 5- in 6-letnih otrok -- da je naša naloga, očitno, da pomagamo. To je Jezus zahteval od nas. In potem je rekel: "Kar naredite za najmanjšega od teh, naredite zame." Bila sem precej vznemirjena. Zelo sem bila vneta, da bi bila koristna na svetu. Mislim, da imamo vsi ta občutek. Bilo pa je tudi zanimivo, da bog potrebuje pomoč. To je bilo nekaj novega zame in zdelo se je, da je zelo pomembno, da pri tem sodelujem.

Kmalu po tem pa sem se naučila tudi, da je Jezus rekel tudi, parafraziram, da bodo revni vedno z nami. To me je frustriralo in zmedlo. Počutila sem se, kot da bi pravkar dobila domačo nalogo, ki jo moram narediti in sem si jo želela narediti, vendar mi, ne glede na to, kar bom naredila, ne bo uspelo. Zato sem se počutila zmedeno, rahlo frustrirano in jezno, kot da nečesa nisem razumela. Počutila sem se premagano. In tako sem se prvič začela bati te skupine ljudi in čutiti negativna čustva do cele skupine ljudi. V glavi sem si predstavljala dolgo vrsto posameznikov, ki ne bodo nikoli šli stran, ki bodo vedno z nami. Vedno me bodo prosili, da jim pomagam in dajem stvari, kar sem si tudi želela, vendar nisem vedela, kako bo to delovalo. In nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ko mi bo zmanjkalo stvari za dajanje, še posebej, če težava nikoli ne bo šla stran. V letih, ki so sledila, zgodbe, ki sem jih med odraščanjem slišala o revnih, niso bile nič bolj pozitivne. Na primer, pogosto sem videla slike in podobe žalosti in trpljenja. Slišala sem o stvareh, ki gredo narobe v življenjih revnih. Slišala sem o bolezni. Slišala sem o vojni. Vedno so se zdele nekako povezane. In na splošno sem dobila neke vrste idejo, da revni na svetu živijo življenja, ki so obdana s trpljenjem in žalostjo, opustošenjem, brezupom.

In čez nekaj časa sem razvila, kot mislim, da mnogi, ta predvidljiv odziv, ko sem se začela počutiti slabo vsakič, ko sem slišala o njih. Počutila sem se krivo zaradi svojega relativnega bogastva, ker očitno nisem počela več, da bi izboljšala stvari. Zaradi tega sem imela celo občutek sramu. In tako sem se seveda začela distancirati. Nehala sem poslušati njihove zgodbe tako pozorno, kot sem jih prej. In nehala sem pričakovati, da se bodo stvari resnično spremenile. No, še vedno sem dajala. Na zunaj je izgledalo, kot da sem še vedno zelo angažirana. Dajala sem svoj čas in svoj denar. Dajala sem, ko so bile rešitve na razprodaji. Cena skodelice kave lahko reši življenje otroka, prav. Mislim, kdo lahko temu nasprotuje? Dajala sem, ko sem bila stisnjena v kot, ko se je bilo težko izogniti, in dajala sem, na splošno, ko se je nabralo dovolj negativnih čustev, da sem dajala, da bi omilila lastno trpljenje, ne trpljenje koga drugega. Če sem iskrena, sem dajala samo zaradi tega, ne zaradi pravega upanja in vznemirjenja zaradi pomaganja in velikodušnosti. Zame je to postala transakcija, neke vrste trgovina. Nekaj sem kupovala. Kupovala sem si pravico, da nadaljujem s svojim življenjem, ne da bi se vznemirjala zaradi teh slabih novic. In mislim, da način, kako včasih gremo skozi to, lahko, v prvi vrsti, raztelesi skupino ljudi, posameznike tam zunaj v svetu. Lahko pa se spremeni tudi v blago, kar je zelo zastrašujoče. In ko sem to počela, in mislim da nas veliko počne to, na nek način si kupimo distanco, na nek način si kupimo pravico, da živimo svoje življenje. In mislim, da je ta izmenjava dejansko lahko v napoto stvari, ki si jo najbolj želimo. Lahko zavira naše hrepenenje, da smo pomembni in koristni v življenju drugega in da, na kratko, ljubimo.

Na srečo so se pred nekaj leti stvari zame spremenile, ker sem slišala govor tega gospoda, dr. Muhammada Yunusa. Vem, da vas mnogo tukaj točno ve, kdo je, vendar, če povem krajšo verzijo za vsakogar, ki ni slišal njegovega govora, dr. Yunus je pred nekaj leti dobil Nobelovo nagrado za mir za svoje pionirsko delo na področju mikrofinanciranja. Jaz sem ga poslušala tri leta pred tem. V bistvu, mikro finance -- če vam je tudi to novo -- so neka vrsta finančnih storitev za revne. Pomislite na vse, kar vam nudijo v vaši banki, in si predstavljajte te produkte in storitve, prilagojene potrebam nekoga, ki živi z nekaj dolarji na dan. Dr. Yunus je delil svojo zgodbo, razlagajoč, kaj je to, in kaj je naredil s svojo banko Grameen (Vaška banka). Še posebej je govoril o mikro posojilih, ki so majčkena posojila, ki lahko nekomu pomagajo, da začne ali poveča svoj posel. Ko sem ga slišala govoriti, je bilo razburljivo zaradi več razlogov. V prvi vrsti zato, ker sem se naučila nove metode za spremembo sveta, ki mi je mogoče končno pokazala, kako z nekom sodelovati in kako dajati, deliti vire na način, ki ni čuden in zaradi katerega se ne počutim slabo. To je bil razburljivo. Kar je pa še pomembneje, pripovedoval je zgodbe o revnih, ki so bile drugačne od zgodb, ki sem jih slišala dotlej. V bistvu je le mimogrede povedal, da so posamezniki, o katerih je govoril, revni. Govoril je o močnih, pametnih, delavnih podjetnikih, ki so vsak dan vstali in so počeli stvari, da bi izboljšali življenje zase in za svoje družine. Vse, kar so potrebovali, da bi to počeli hitreje in bolje, je bilo malo kapitala. To je bilo zame osupljivo spoznanje.

Bila sem dejansko tako globoko ganjena, težko je izraziti, kako se me je to dotaknilo, a bila sem tako ganjena, da sem čez nekaj tednov dala odpoved v službi in se preselila v vzhodno Afriko, da bi na lastne oči videla, za kaj gre. In prvič po dolgem času sem si želela srečati te posameznike, želela sem srečati te podjetnike, in sama videti, kako v resnici živijo. Tako sem tri mesece v Keniji, Ugandi in Tanzaniji intervjuvala podjetnike, ki so prejeli 100 dolarjev za zagon ali povečanje posla. In skozi te stike sem se dejansko prvič spoprijateljila z nekaterimi od ljudi v tej veliki brezlični skupini tam zunaj, ki bi naj bila daleč stran. Spoznavala sem njih in njihove osebne zgodbe. In vedno znova, ko sem jih intervjuvala in preživljala dneve z njimi, sem slišala zgodbe o spremembah življenja in čudovitih majhnih podrobnostih teh sprememb.

Tako sem slišala od pastirjev koz, ki so denar, ki so ga prejeli, porabili za nakup nekaj novih koz. Njihova poslovna pot se je spremenila. Zaslužili so nekaj več denarja. Njihov življenjski standard se je spremenil in izboljšal. In naredili so nekaj res zanimivih majhnih sprememb v svojih življenjih, na primer, začeli so pošiljati svoje otroke v šolo. Lahko so si kupili mreže proti komarjem. Mogoče so si lahko privoščili ključavnico za vrata in se počutili varne. Mogoče so si lahko privoščili le sladkor za čaj, ki so mi ga ponudili, ko sem prišla v goste, in zaradi tega so bili ponosni. Vendar so bile to čudovite podrobnosti, tudi če sem govorila z 20 kozjimi pastirji zapored, kar se je ob nekaterih dnevih dogajalo -- čudovite podrobnosti o spremembah življenj, ki so jim toliko pomenile. To je bila še ena stvar, ki se me je resnično dotaknila. Res sem se počutila ponižno, ko sem prvič videla, resnično razumela, da, tudi če bi lahko s čarobno palico vse popravila, bi najbrž naredila veliko stvari narobe. Ker je najboljši način, na katerega lahko ljudje spremenijo svoja življenja, ta, da imajo nadzor in da to storijo na način, za katerega verjamejo, da je najboljši za njih. To sem torej videla in se počutila ponižno.

Kakorkoli, medtem ko sem bila tam, se je zgodilo še nekaj zanimivega. Niti enkrat samkrat me niso prosili za prispevek, kar je bil moj način delovanja, kajne. Tam je revščina, daš denar, da pomagaš. Nihče me ni prosil za prispevek. V bistvu nihče ni želel, da se mi smilijo. Želeli so le, da bi lahko počeli več tega, kar so že počeli, in da bi nadgrajevali svoje sposobnosti. Kar pa sem slišala, vsake toliko, je, da so si želeli posojilo -- zdelo se mi je, da je to zelo razumno in resnično vznemirljivo. In mimogrede, študirala sem filozofijo in poezijo, tako da nisem poznala razlike med dobičkom in prihodkom, ko sem šla v vzhodno Afriko. Le zdelo se mi je, da bi denar deloval. In moj uvod v posel so bile te majhne 100-dolarske infuzije kapitala. Naučila sem se o dobičku in prihodkih, o vzvodih, vse sorte, od kmetov, šivilj, kozjih pastirjev. Tako je ta ideja, da bi te zgodbe o poslih in upanju lahko delila s svojimi prijatelji in družino in da bi na ta način mogoče zbrali nekaj denarja, ki so ga potrebovali, da bi nadaljevali svoje posle, kot posojila, to je ta majhna ideja, ki se je spremenila v Kivo.

Čez nekaj mesecev sem se vrnila v Ugando z digitalnim fotoaparatom in osnovno spletno stranjo, ki sva jo postavila skupaj z mojim partnerjem, Matthewjem, in fotografirala sedem mojih novih prijateljev, objavila njihove zgodbe, te zgodbe podjetništva, na spletni strani, zasipala z elektronsko pošto prijatelje in družino in rekla: "Mislimo, da je to zakonito. Komisija za vrednostne papirje in borzo (SEC) nam še ni odgovorila z vsemi podrobnostmi, ampak, ali bi želeli sodelovati v tem, bi priskrbeli denar, ki ga potrebujejo?" Denar je prišel v bistvu čez noč. Poslali smo ga v Ugando. In v naslednjih šestih mesecih se je zgodilo nekaj prelepega; podjetniki so prejeli denar, bili so plačani in njihovi posli so dejansko rasli, in bili so se sposobni sami preživljati in spremeniti smer svojih življenj. Oktobra 2005, po tem, ko je bilo izplačanih prvih sedem posojil, sva z Mattom s spletne strani umaknila besedo beta. Rekla sva: "Najin mali eksperiment je bil uspešen. Začniva zares." To je bil naš uradni začetek. In to prvo leto, od oktobra 2005 skozi 2006, je Kiva priskrbela 500.000 $ posojil. Drugo leto jih je bilo skupaj za 15 milijonov. Tretje leto jih je bilo skupaj že okoli 40. Četrto leto le nekaj manj kot 100. In danes, po manj kot petih letih, je Kiva omogočila več kot 150 milijonov dolarjev v majhnih 25-dolarskih koščkih od posojilodajalcev in podjetnikov -- več kot milijon le-teh, skupaj v 200 državah.

Tu je torej Kiva danes, da vas prestavimo v sedanjost. In čeprav je o teh številkah in teh statistikah res zabavno govoriti in so zanimive, gre zame pri Kivi v resnici za zgodbe. Gre za ponovno pripovedovanje zgodbe o revnih in za dajanje priložnosti nam samim, da se pridružimo na način, ki potrdi njihovo dostojanstvo, potrdi partnersko razmerje, in ne razmerje, ki temelji na tradicionalnem odnosu med donatorjem in prejemnikom, ki je lahko neprijeten. Namesto tega je razmerje, ki podpira spoštovanje in upanje in ta optimizem, da skupaj lahko gremo naprej. Kar upam, je torej, ne samo, da bo denar še naprej tekel skozi Kivo -- to je zelo pozitivna in pomembna stvar -- ampak upam, da bo Kiva lahko zameglila meje, kot sem rekla, med tradicionalnimi kategorijami bogatih in revnih, ki nas jih učijo videti v svetu, to lažno dihotomijo nas in njih, imeti in ne imeti. Upam, da bo Kiva lahko zameglila te meje. Ker, ko se to zgodi, mislim, da bomo lahko sodelovali na način, ki je bolj odprt, bolj pravičen in bolj ustvarjalen, da bomo medsebojno sodelovali in pomagali drug drugemu.

Prestavljajte si, kako se počutite, ko vidite nekoga na ulici, ki berači, in se mu boste pravkar približali. Predstavljajte si, kako se počutite. In potem si predstavljajte razliko, ko morda vidite nekoga, ki ima zgodbo podjetništva in trdega dela, ki vam želi govoriti o svojem poslu. Mogoče se smejijo in vam želijo povedati, kaj so naredili. Predstavljajte si, da se pogovarjate z nekom, ki goji stvari in skrbi, da uspevajo, nekom, ki uporablja svoje talente, da počne nekaj produktivnega, nekom, ki je postavil svoj posel iz ničesar, nekom, ki je obkrožen z obiljem, ne z redkostjo, ki v bistvu ustvarja obilje, nekom s polnimi rokami nečesa, kar lahko ponudi, ne s praznimi rokami, ki prosijo, da jim nekaj daste. Predstavljajte si, da lahko slišite zgodbo, ki je niste pričakovali, o nekom, ki se vsako jutro zbudi, in zelo zelo trdo dela, da izboljša svoje življenje. Te zgodbe lahko resnično spremenijo način, kako razmišljamo drug o drugem. In če lahko kataliziramo skupnost, ki podpira te posameznike, in sodeluje v njihovih zgodbah, s tem, da jim posoja nekaj denarja, mislim, da to lahko spremeni način, kako verjamemo drug v drugega in v naše potenciale.

Zame je Kiva samo začetek. In ko se veselim tega, kar sledi, je pomagalo, da razmislim o stvareh, ki sem se jih naučila do zdaj. Prvič, kot sem omenila, podjetništvo je bila zame nova ideja. Kivini posojilojemalci, ki sem jih intervjuvala in jih spoznala v zadnjih letih, so me naučili, kaj je podjetništvo. In mislim, da je v njegovem jedru odločitev, da si želiš boljše življenje. Vidiš priložnost in se odločiš, da jo boš poskusil izkoristiti. Skratka, je odločitev, da je lahko jutri boljši kot danes in sledenje temu. Druga stvar, ki sem se je naučila, je, da so posojila zelo zanimivo orodje za povezovanje. Torej niso donacije. Ja, mogoče se ne sliši tako drugače. Vendar v resnici, ko nekomu nekaj daste, in vam rečejo: "Hvala," in vam javijo, kako stvari tečejo, to je ena stvar. Ko jim posodite denar in vam ga s časom počasi vračajo, imate izgovor, da imate trajen dialog. Ta neprekinjena pozornost, ta neprestana pozornost je res pomembna za izgradnjo različnih odnosov med nami. In tretjič, glede na to, kar sem slišala o podjetnikov, ki sem jih spoznala, ko je vse drugo nespremenjeno, če imate na izbiro, da dobite samo denar, da naredite, kar želite, ali denar in podporo in vzpodbudo globalne skupnosti, ljudje izberejo skupnost in denar. Je veliko bolj pomembna kombinacija, veliko močnejša kombinacija.

S tem v mislih me je en dogodek vodil do stvari, na katerih delam zdaj. Sedaj podjetnike vidim povsod, sedaj, ko sem v tem. In ena stvar, ki sem jo videla, je, da na svetu že obstaja veliko podpornih skupnosti. Družabna omrežja so čudovit način, ki hitro povečuje število ljudi, ki nas obkrožajo v naših lastnih podpornih skupnostih. In ko sem tako razmišljala o tem, sem se spraševala: kako lahko pritegnemo te podporne skupnosti, da katalizirajo še več podjetniških idej in da katalizirajo vse nas, da naredimo jutri boljši od danes? Ko sem raziskovala, kaj se dogaja v Združenih državah, sem naletela na nekaj zanimivih spoznanj. Eno je, da, seveda, kot bi lahko pričakovali, mnogo malih podjetij v ZDA in povsod po svetu še vedno potrebuje denar, da bi rasla in da bi počela več tega, kar želijo početi, ali pa bi morda potrebovala denar v težkih časih. A vedno obstaja potreba po virih blizu nas. Druga stvar je, da se je pokazalo, da ti viri ponavadi ne pridejo od tam, od koder bi pričakovali -- bank, kapitalistov s tveganimi naložbami, drugih organizacij in podpornih struktur -- pridejo od prijateljev in družine. Neki statistični podatki pravijo, da 85 odstotkov ali več sredstev za mala podjetja prihaja od prijateljev in družin. To je okoli 130 milijard dolarjev na leto. To je veliko. In tretje, ko ljudje zbirajo denar med prijatelji in v družini, je zelo nerodno, ljudje ne vedo točno, po čem naj sprašujejo, kako naj sprašujejo, kaj naj obljubijo v zameno, čeprav imajo najboljše namene in se želijo zahvaliti ljudem, ki jih podpirajo.

Da bi izkoristili moč teh podpornih skupnosti na nov način in da bi omogočili podjetnikom, da se sami odločijo, kako točno bi naj ta finančna izmenjava izgledala, kaj točno ustreza njim in ljudem okoli njih, ravno ta teden po tihem zaganjamo Profounder, ki je platforma za zbiranje denarja za mala podjetja, da bi zbrali potrebna sredstva skozi investicije svojih prijateljev in družin. In gre za investicije, ne donacije ali posojila, investicije, ki imajo dinamično povračilo. Načrtovanje udeležbe v zgodbi torej dejansko teče z vzponi in padci. Skratka, gre za naredi-si-sam orodje za mala podjetja za zbiranje kapitala. In kar lahko naredite, je, da greste na spletno stran, si naredite profil in izdelate pogoje za investiranje na res enostaven način. Zelo preprosto je zame, kot tudi za vse, ki želijo uporabiti spletno stran. In podjetnikom omogočamo, da delijo del svojih prihodkov. Zberejo lahko do milijona dolarjev od neomejenega števila nepoučenih, neizkušenih vlagateljev -- vsakodnevnih ljudi, bog se usmili -- in lahko delijo ta povračila skozi čas -- pod kakršnimi koli pogoji, ki so jih postavili. Ko se vlagatelji odločajo za sodelovanje na podlagi teh pogojev, lahko svoje nagrade vzamejo kot denar, ali pa se že vnaprej odločijo, da bodo povračila podarili neprofitni organizaciji. Lahko so torej vlagatelji za denar ali za dobri namen. Moje upanje je, da lahko takšno orodje pokaže komur koli, ki ima idejo, pot, kako početi stvari, ki jih želi, in da zbere okoli sebe ljudi, ki jih že ima, ljudi, ki jih najbolje pozna, in ki ga imajo radi in ga hočejo podpreti, da jih zbere, da to doseže.

Na tem delam sedaj. In za konec želim reči le, poglejte, to so orodja. Trenutno je Profounder na samem začetku in jasno mi je, da je to samo sredstvo, samo orodje. Kar potrebujemo, je, da je ljudem mar, da ga dejansko uporabljajo, tako kot jim je dovolj mar, da uporabljajo Kivo, da ustvarjajo te povezave. A dobra novica je, da mislim, da mi ni treba tukaj stati in vas prepričevati, naj vam bo mar. Ne bom niti poskušala. Ne mislim, čeprav pogosto slišimo, saj veste, slišimo etične in moralne razloge, religiozne razloge, "Poglejte, zakaj vas bo skrb in dajanje naredilo srečnejše." Mislim, da nas ni treba prepričevati v to. Mislim, da vemo. Pravzaprav, mislim, da toliko vemo in da je tako resnično, da nam je tako zelo mar, da je tisto, kar nas običajno ustavi, v bistvu to, da nas je strah poskusiti, da ne bi zameštrali, ker nam je tako zelo mar, da pomagamo drug drugemu in da smo pomembni drug drugemu v naših življenjih.

To, kar mislim, da lahko naredim danes, najboljše, kar vam lahko dam -- dala sem vam svojo zgodbo, kar je najboljše, kar zmorem. In mislim, da nas lahko spomnim, da nam je mar. Mislim, da to že vemo. In mislim, da vemo, da je ljubezen dovolj odporna, da gremo in poskusimo. Samo trenutek.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)

Zame je najboljši način za navdih, da poskusim, to, da se ustavim in poslušam zgodbo nekoga. In hvaležna sem, da sem to lahko naredila tukaj na TED. In hvaležna sem, da kadarkoli to naredim, sem zagotovo navdihnjena, navdihne me oseba, ki jo poslušam. In vedno bolj in bolj verjamem, vsakič, ko poslušam, v potencial te osebe, da bo naredila velike stvari na svetu in v svoj potencial, da lahko mogoče pomagam. In to -- pozabite orodja, pozabite prerazporejanje virov -- to je lahko. Verjeti drug v drugega, resnično biti prepričan, ko stvari postanejo težke, da lahko vsakdo izmed nas počne čudovite stvari na svetu, to lahko spremeni naše zgodbe v zgodbe ljubezni in našo skupno zgodbo v takšno, ki nepretrgoma ohranja upanje in dobre stvari za vse nas. Tako da ta vera enih v druge, vedoč to brez dvoma in prakticiranje tega vsak dan v vsem, kar počnete, to je to, kar verjamem, da bo spremenilo svet in naredilo jutri boljši od danes.

Hvala.

(aplavz)