Jeremy Gilley: En dan miru

Skrbelo me je, kaj se dogaja po svetu. Nisem mogel razumeti lakote, uničenja, ubijanja nedolžnih ljudi. Zelo težko je tem stvarem dati nek smisel. Ko sem bil star 12 let, sem postal igralec. Bil sem najslabši v razredu. Nobenih kvalifikacij nimam. Povedali so mi, da sem dislektik. Pravzaprav imam nekaj kvalifikacij. Dobil sem zadostno pri lončarstvu, to je vse, in očitno je bilo koristno. Tako da vse tole prihaja od zaskrbljenosti. Kot igralec sem počel različne stvari. In čutil sem, da zadovoljstvo z delom ni bilo dovolj, da je moralo obstajati nekaj več.

Takrat sem prebral knjigo Franka Barnabyja, odličnega jedrskega fizika, ki je dejal, da imajo mediji odgovornost, da ima vsak družbeni sektor odgovornost, da poskuša izboljšati stvari in napredovati. To me je prevzelo, saj sem se večino svojega življenja igral s kamero. Pomislil sem, da pa bi morda lahko nekaj naredil. Morda bi lahko postal filmar. Morda bi lahko film konstruktivno uporabil in tako nekaj spremenil. Morda bi se lahko zavzel za majhno spremembo. Tako sem začel razmišljati o miru in kot sem rekel, so se me te podobe zelo dotaknile, hotel sem v njih najti smisel. Bi lahko govoril s starejšimi in modrejšimi ljudmi, ki bi mi povedali, kako si sami razlagajo stvari, ki se dogajajo? Ker je vse skupaj seveda neverjetno strašno.

Ampak ugotovil sem, ker sem se kot igralec ukvarjal s strukturo, da serija kratkih izsekov sama po sebi ni dovolj, da mora obstajati gora, ki jo moram preplezati in potovanje, ki ga moram opraviti. In če bi odšel na to potovanje, ne bi bilo pomembno, ali uspem ali ne. Bistveno je bilo, da dobim nekaj, na kar bi naslonil vprašanje: je človeštvo v osnovi zlobno? Je uničenje sveta neizogibno? Naj imam otroke? Je to odgovorno? In tako naprej.

Tako sem razmišljal o miru in se vprašal, kje se začne mir? Takrat sem dobil zamisel. Ni začetne točke miru. Ni dneva globalne enotnosti. Ni dneva medkulturnega sodelovanja. Ni dneva, ko bi se človeštvo združilo, kljub različnosti v mnogih stvareh, in skupaj delilo - da smo v tem vsi skupaj in da če bi se združili in sodelovali med kulturami, potem bi to morda bil ključ za preživetje človeštva. To bi morda spremenilo raven zavesti o temeljnih vprašanjih človeštva, če bi to storili samo za en dan.

Seveda nismo imeli denarja. Živel sem pri mami. Vsem smo začeli pisati pisma. Človek hitro ugotovi, kaj je treba storiti, da bi to dognal. Kako ustvariti dan, ki ga bo vodja vsake države na svetu podprl, da bi ustanovili prvi dan premirja in nenasilja vsakega 21. septembra? Hotel sem, da bi bil 21. september, ker je bila to najljubša številka mojega dedka. Bil je vojni ujetnik. Videl je, kako je bomba zadela Nagasaki. Zastrupila je njegovo kri. Umrl je, ko sem bil star enajst let. Bil je moj junak. In razlog za številko 21: 700 mož je odšlo, 23 se jih je vrnilo, dva sta umrla na ladji in 21 jih je stopilo na kopno. Zato sem kot datum hotel imeti 21. september.

Tako smo začeli popotovanje in ga sprožili leta 1999. Pisali smo vodjem držav, njihovim veleposlanikom, dobitnikom Nobelove nagrade, nevladnim organizacijam, verstvom, različnim organizacijam - dobesedno vsem smo pisali. In kmalu so začeli prihajati odgovori. Tako smo začeli graditi zgodbo. Spomnim se prvega pisma. Eno prvih pisem je prišlo od dalajlame. Seveda nismo imeli denarja; igrali smo kitare, da smo plačali znamke za pošiljanje vse te pošte. Dalajlama je pisal: "To je čudovita stvar. Pridite me obiskat. Rad bi se z vami pogovoril o prvem dnevu miru." A nismo imeli denarja za let. Poklical sem sira Boba Aylinga, ki je bil tedaj direktor British Airways, in rekel: "Kolega, imamo tole vabilo. Bi mi lahko podaril let? Gremo ga namreč obiskat." In seveda smo šli, se srečali z njim in bilo je neverjetno. Potem se je oglasil dr. Oscar Arias.

In pravzaprav, naj se vrnem na tole sliko, kajti ko smo idejo leta 1999 sprožili, idejo o ustanovitvi prvega dne premirja in nenasilja, smo povabili na tisoče ljudi. No, ne na tisoče, na stotine ljudi, ogromno ljudi vse medije, saj smo hoteli poskusiti ustvariti sploh prvi svetovni dan miru, dan miru. Povabili smo vse in od medijev ni prišel nihče. Tam je bilo 114 ljudi - večinoma mojih prijateljev in sorodnikov. In to je bila nekakšna otvoritev. Ampak nič ne de, saj smo vse dokumentirali in to je bilo to. Z mojega vidika je v resnici šlo za proces. Ni šlo za končni rezultat. In to je čudovita stran kamere. Nekoč so rekli, da je pero močnejše od meča. Mislim, da je to kamera. Ostajanje v trenutku, ko je bila to čudovita stvar, je pravzaprav resnično dalo moč.

Kakorkoli, začeli smo potovanje. Tukaj vidite ljudi, kot je Mary Robinson, ki sem jo obiskal v Ženevi. Ostrigel sem si lase, pa jih spet pustil zrasti, kajti vsakič, ko sem srečal Kofija Anana, me je skrbelo, da bi mislil, da sem hipi, zato sem jih ostrigel. In to je tisto, kar se je dogajalo. (smeh) Ja, zdaj me to več ne skrbi. Mary Robinson mi je rekla: "Prišel je pravi čas za tole zamisel. To je treba uresničiti." Kofi Anan je rekel: "To bo koristilo mojim četam na položajih." Organizacija afriške enotnosti, ki jo je v tistem času vodil Ahmed Salim, je menila: "Vključiti moramo afriške države." Dr. Oscar Arias, nobelovec, zdaj predsednik Kostarike, je dejal: "Naredil bom vse, kar lahko." Srečal sem tudi Amr Muso iz Lige arabskih držav. Med mirovnimi pogajanji v Arushi sem srečal Mandelo. In tako naprej in tako naprej... ko sem iskal podporo, da bi videl, ali ima zamisel kak smisel.

In prisluhnili smo ljudem. Povsod smo dokumentirali. 76 držav sem obiskal v zadnjih 12 letih. In vedno sem se pogovarjal z ženskami in otroki. Posnel sem 44.000 mladih. Posnel sem za okoli 900 ur njihovih misli. Res mi je jasno, kako mladi razmišljajo, ko jim govorimo o zamisli, da bi imeli začetno točko za njihova prizadevanja za mirnejši svet, skozi njihovo poezijo, umetnost, literaturo, glasbo, šport, karkoli. Vsem smo prisluhnili.

Nekaj posebnega je bilo v tej akciji delati z Združenimi narodi in z nevladnimi organizacijami. Čutil sem, da s tem delom govorim v imenu globalne skupnosti, z namenom ustvariti ta dan. In močnejši in bolj podroben ko je postajal predlog, boljše možnosti smo imeli, da nam uspe doseči ta dan. Tisto, o čemer sem na začetku pravzaprav razmišljal, da ni pomembno, kaj se zgodi, to dejansko ni bilo pomembno. Ni bilo pomembno, ali mi uspe ustvariti dan miru ali ne. Dejstvo je, da sem poskusil, in če ne bi delovalo, bi lahko izjavil, da se svetovna skupnost noče poenotiti... dokler nisem - bilo je v Somaliji - v roke vzel te mlade punčke. In ta mladi otrok, kateremu so iz noge brez antiseptika odstranili za palec in pol velik del, in fantek, ki je bil otroški vojak, ki mi je povedal, da je ubijal ... star je bil kakih 12 let... zaradi teh stvari sem spoznal, da ne gre za film, ki ga lahko enostavno ustavim. In da se mi je takrat zgodilo nekaj, kar me je spodbudilo: "Dokumentiral bom. Če je to edini film, ki ga bom kdajkoli naredil, bom to dokumentiral, dokler ne postane resnično." Kajti moramo se ustaviti, narediti moramo nekaj, kar nas bo združilo... brez povezave z vso to politiko in religijo, ki me kot mladega človeka spravljata v zmedo. Nisem vedel, kako naj se vključim v ta proces.

Potem sem bil sedmega septembra povabljen v New York. Vladi Kostarike in Velike Britanije sta Generalni skupščini Združenih narodov, skupaj s še 54 podpornicami predložili zamisel za prvi dan premirja in nenasilja, ki bi bil v koledarju vsakega 21. septembra, kar so soglasno sprejeli vsi vodje držav sveta. (aplavz) Ja, ampak za tem je stalo na stotine posameznikov, ki so idejo pomagali uresničiti. Hvala vsem. To je bil neverjeten trenutek. Sedel sem na vrhu Generalne skupščine in gledal, kako se uresničuje. Kot sem omenil, ko se je začelo, smo bili v "Globe" in mediji niso prišli. Zdaj pa sem si mislil: "No, mediji bodo vsekakor slišali to zgodbo." In nenadoma smo začeli ta dan institucionalizirati.

Kofi Anan me je zjutraj 11. septembra povabil, naj imam tiskovno konferenco. Ob osmih zjutraj sem bil tam. Čakal sem ga, da pride dol, in vedel sem, da je na poti. Seveda ni nikoli prišel. Do izjave ni prišlo. Svet ni nikoli izvedel, da obstaja dan svetovnega premirja in nenasilja. To je bil seveda tragičen trenutek za tisoče ljudi, ki so izgubili življenje, tam in kasneje po vsem svetu. Nikoli se ni zgodilo. In spomnim se, da sem razmišljal, "Prav zato moramo v resnici delati še bolj trdo. Ta dan mora uspeti. Ustanovljen je, a nihče ne ve zanj. Toda nadaljevati moramo to potovanje in povedati ljudem in dokazati, da lahko deluje."

Iz New Yorka sem odšel prestrašen, a hkrati močnejši. Počutil sem se navdihnjenega zaradi vseh možnosti, ker če bi deloval, morda ne bi videvali takšnih stvari. Spomnim se objave filma in soočenja s ciniki. Prikazoval sem film in spomnim se, da so ga v Izraelu nekateri gledalci popolnoma opljuvali... da je to samo en dan miru, to nič ne pomeni. Ne bo delovalo, ne boste prekinili vojskovanja v Afganistanu, talibani ne bodo poslušali, itd., itd. Gre samo za simbolizem. To je bilo na nek način še hujše od tega, kar se je bilo pravkar zgodilo, saj ni bilo mogoče, da stvar ne bi delovala. Govoril sem v Somaliji, Burundiju, Gazi, Zahodnem bregu, Indiji, Šri Lanki, Kongu, kjerkoli sem bil, in vsi so menili: "Če je mogoče odpreti okno priložnosti, lahko dostavimo pomoč, lahko cepimo otroke. Otroci lahko izvajajo svoje projekte. Lahko se združijo, pridejo skupaj. Če bi se ljudje ustavili, bi rešili življenja." To so mi pravili. In to sem slišal od ljudi, ki so res razumeli pomen konflikta.

Tako sem se vrnil v Združene narode. Odločil sem se, da bom nadaljeval in posnel še en film. Še za nekaj let sem se vrnil v OZN. Začeli smo se premikati po kuloarjih OZN, vlad in nevladnih organizacij, in obupano iskali nekoga, ki bi si upal poskusiti, in videti, ali je stvar uresničljiva. Po mnogih opravljenih sestankih sem bil vesel, da je tale, Ahmad Fawzi, eden mojih herojev in mentorjev, uspel pritegniti UNICEF. Pri UNICEF-u, bog jih blagoslovi, so obljubili: "Prav, poskusili bomo." Potem je v Afganistanu začela delovati misija UNAMA. Bilo je zgodovinsko. Bi lahko v Afganistanu stvar delovala s pomočjo misije UNAMA in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ter civilne družbe, itd., itd.? Vse to sem snemal na filmski trak in dokumentiral in mislil sem si: "To je to. To je možnost, da bo mogoče delovalo. Ampak tudi če ne bi, vsaj vrata so odprta in obstaja možnost."

Tako sem se vrnil v London in šel obiskat tegale, Juda Lawa. Obiskal sem ga, ker je igralec, kot sem tudi jaz. Imel sem stik z njim in ker smo morali pritegniti medije, smo potrebovali to zvezdo, potrebovali smo vpletenost medijev. Kajti če bi stvar malo napihnili, bi morda več ljudi prisluhnilo in bilo bi več... ko bi prišli na določena območja, bi morda vzbudili zanimanje več ljudi. In morda bi dobili malo več finančne pomoči, kar je bilo izjemno težko, ne bom se spuščal v to. Jude je pristal: "Prav, posnel bom nekaj izjav zate."

Ko smo jih snemali, me je vprašal: "Kam greš od tu?" Dejal sem: "V Afganistan grem." Rekel je: "Res?" In videl sem trohico zanimanja pri njem. Tako sem ga vprašal: "Bi šel z mano? Bilo bi res zanimivo, če bi šel. Pomagalo bi pritegniti pozornost. In ta pozornost bi pomagala vplivati na situacijo in na vse druge plati." Mislim, da obstajajo številni stebri uspeha. Eden od njih je imeti dobro idejo. Drugi je imeti dobro bazo, imeti morate finančna sredstva in sposobni morate biti ozaveščati. Ljudi nikoli ne bi mogel ozaveščati sam, ne glede na to, kar sem dosegel. Tako da so bili tile fantje odločilni. Pristal je in znašla sva se v Afganistanu.

Bilo je res neverjetno, toda ko sva se pojavila tam, sem se pogovarjal z različnimi ljudmi in vsi so mi govorili: "Tukaj moraš vključiti vse. Ne moreš kar računati, da bo delovalo. Ven moraš, na delo." In sva šla, potovala sva naokoli, govorila s starešinami, z zdravniki, z medicinskimi sestrami, imela sva tiskovne konference, šla ven z vojaki, se srečala z ISAF-om, z NATO-m, se srečala z britansko vlado. Mislim, skoraj z vsemi sva se srečala... v šolah in izven njih z ministri za izobraževanje, imela tiskovne konference, ki so bile sedaj seveda polne novinarjev, vsi so bili tam. Ljudi je zanimalo, kaj se dogaja. Ta izjemna ženska, Fatima Magalani, je bila ključna za celotno dogajanje, ker je bila tiskovna predstavnica upornikov proti Rusom. In njena afganistanska mreža je bila čisto povsod. In bila je res ključna za to, da smo predali sporočilo.

In potem sva šla domov. Na nek način sva opravila svoje. Sedaj sva morala počakati in videti, kaj se bo zgodilo. Vrnil sem se domov, in spomnim se, kako mi je sodelavec prinesel pismo, ki so ga poslali talibani. V njem je pisalo: "Obeležili bomo ta dan. Obeležili bomo ta dan. Vidimo ga kot priložnost. In ne bomo se bojevali. Ne bomo se bojevali." In to je pomenilo, da ne bodo ugrabili ali ubili humanitarnih delavcev. In potem sem nenadoma na tej točki seveda vedel, da obstaja možnost. Čez nekaj dni so 1.6 milijona otrok cepili proti otroški paralizi, kot posledico tega, da so se vsi ustavili. (aplavz) In kot na Generalni skupščini, očitno najlepši, najlepši trenutek.

In tako smo dokončali film in ga sestavili, saj smo morali iti nazaj. Prevedli smo ga v dari in pašto. Prevedli smo ga v lokalna narečja. Vrnili smo se v Afganistan, saj se je bližalo naslednje leto in hoteli smo pomagati. A pomembneje je, da smo se želeli vrniti, ker so afganistanski ljudje heroji. To so ljudje, ki so verjeli v mir in v možnosti zanj, itd., itd. ... in ga uresničili. In vrniti smo se hoteli, da jim pokažemo film in rečemo: "Poglejte, vi ste to omogočili. Najlepša vam hvala." In predali smo jim film. Seveda so ga prikazali in bilo je čudovito.

In tistega leta, leta 2008, je prišla izjava ISAF-a iz Kabula v Afganistanu, 17. septembra: "General Stanley McCrystal, poveljnik mednarodnih varnostnih sil v Afganistanu, je danes najavil, da ISAF 21. septembra ne bo opravljal ofenzivnih vojaških operacij." Rekli so, da se bodo ustavili. Potem je prišla še druga izjava, ki je prišla z ministrstva za varnost, rekoč, da je v Afganistanu, zaradi tega dela nasilje upadlo za 70 odstotkov. Sedemdesetodstotno zmanjšanje nasilja vsaj na ta dan. In to me je čisto odneslo, skoraj bolj kot karkoli drugega.

Spomnim se, da sem bil ujet v New Yorku, tokrat zaradi vulkana, kar je imelo seveda veliko manjše posledice. Razmišljal sem o tem, kar se je dogajalo. In nisem mogel pozabiti na tistih 70 odstotkov. 70-odstotno zmanjšanje nasilja... za kar so vsi govorili, da je povsem nemogoče in da se tega ne da narediti. Pomislil sem, da če lahko dosežemo 70 odstotkov v Afganistanu, potem gotovo lahko dosežemo 70-odstotno zmanjšanje tudi drugod. Zavzeti se moramo za globalno premirje. Ta dan premirja in nenasilja moramo uporabiti za globalno premirje, za največjo zabeleženo prekinitev ognja, doma in po svetu,

Prav to moramo storiti. In 21. septembra letos bomo v Areni O2 sprožili kampanjo v smeri tega procesa, da poskusimo ustvariti največjo zabeleženo prekinitev ognja. Uporabili bomo vsakovrstne pristope... ples in socialne medije, obiske na Facebooku in spletni strani, podpise peticije. Vse to v šestih uradnih jezikih Združenih narodov. Globalno se bomo povezali z vladami, medvladniki, nevladniki, šolstvom, sindikati, športom. Tule lahko vidite šolstvo. Trenutno imamo vire v 174 državah, kjer poskušamo mlade spodbuditi, da bi bili gonilo vizije za globalno premirje. In seveda to pomeni več rešenih življenj, koncepti pomagajo.

Povezave z olimpijskimi igrami... Obiskal sem Sebastiana Coe-ja. Rekel sem mu: "London 2012 je povezan s premirjem. To je tisto, za kar v končni fazi gre." Zakaj se vsi ne povežemo? Zakaj ne oživimo premirja? Zakaj ne podprete procesa za največje globalno premirje vseh časov? O tem procesu bomo posneli nov film. Uporabili bomo šport in nogomet. Na dan miru se igra na tisoče nogometnih tekem, v brazilskih favelah in kjerkoli drugje. Na vse te načine bomo navdihnili delovanje posameznikov. In konec koncev, to moramo poskusiti. Delati moramo skupaj.

In ko stojim tu pred vami in pred ljudmi, ki bodo to gledali, sem vznemirjen, v imenu vseh, ki sem jih srečal, da obstaja možnost, da bi se naš svet združil, postal eno, dvignil zavest o temeljnih vprašanjih, ki si jih postavljajo posamezniki. Bil sem z ambasadorjem Brahimijem. Mislim, da je eden najbolj neverjetnih ljudi v svetu mednarodne politike - v Afganistanu, v Iraku. Čudovit človek je. Srečala sva se pred nekaj tedni in rekel sem mu:"G. Brahimi, je to nora ideja, da hočemo globalno premirje? Je to mogoče? Je to res mogoče narediti?" Dejal je: "Absolutno je mogoče." Rekel sem: "Kaj bi vi storili? Bi šli k vladam in lobirali in uporabili sistem?" Odgovoril je: "Ne, pogovarjal bi se s posamezniki." Vse je v posameznikih. Gre zame in za vas. Gre za partnerstva. Gre za naše baze, naše posle. Kajti, če delujemo skupaj, res mislim, da lahko začnemo spreminjati stvari.

Tule v občinstvu sedi čudovit človek, ne vem, kje je, ki mi je pred nekaj dnevi dejal... ko sem imel majhno vajo... dejal je: "Razmišljal sem o tem dnevu in si ga predstavljal kot kvadrat s 365 kvadratki, od katerih je eden bel." In to me je navedlo na misel o kozarcu čiste vode. Če vanj spustite kapljico, eno kapljico nečesa, bo to vodo spremenilo za zmeraj.

Če delamo skupaj, lahko nekega dne ustvarimo mir. Hvala, TED. Hvala.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)

Hvala lepa.

(aplavz)

Najlepša hvala. Hvala.