iO Tillett Wright: Petdeset odtenkov homoseksualnosti

Ljudje opredeljujemo druge ljudi takoj, ko se zagledamo. Ali je ta oseba nevarna? Ali je privlačna? Ali je potencialni partner? Ali je potencialna možnost za navezovanje stikov? Ko nekoga spoznamo, jih malce izprašamo, da bi naredili nekakšen namišljeni življenjepis. Kako ti je ime? Od kod si? Koliko si star? Kaj počneš? Potem postanemo bolj osebni. Ali si kdaj imel kako bolezen? Ali si se kdaj ločil? Ali ti med mojimi vprašanji smrdi iz ust? Kaj te zanima? Kdo te zanima? S katerim spolom imaš rad spolne odnose?

Razumem. Nevrolško smo programirani, da iščemo ljudi podobne nam samim. Skupine oblikujemo takoj, ko smo dovolj stari da vemo, kaj pomeni biti sprejet. Povežemo se na podlagi, česarkoli se lahko; glasbenega okusa, rase, spola, ulice, kjer smo odrasli. Iščemo okolja, ki potrjujejo naše osebne odločitve. Včasih pa samo vprašanje "Kaj počneš?" lahko da občutek, da nekdo odpira majhno škatlico in te prosi, da se stisneš vanjo. Ugotovila sem namreč, da so te kategorije preveč omejujoče. Škatle so premajhne. In to je lahko zelo nevarno.

Najprej nekaj o meni preden zabredemo preveč globoko. Odrasla sem v zelo varnem okolju. Vzgojena sem bila v Manhattnu v zgodnjih 80-ih le dve ulici stran od epicentra panka. Prihranjena mi je bila bolečina nazadnjaštva in socialnih omejitev, ki jih da verska vzgoja. Če pri nas nisi bil transvestit ali radikalec ali nekakšen umetnik, si bil ti čudak. (smeh) Bila je neobičajna vzgoja, a, če si otrok na ulicah New Yorka, se naučiš zaupati lastnim instinktom, naučiš se, kako se držati svojih idej.

Ko sem bila stara šest, sem se odločila, da hočem biti fantek. Nekega dne sem šla v šolo in otroci mi niso pustili, da bi z njimi igrala košarko. Rekli so, da puncam ne pustijo. Šla sem domov, si obrila glavo in naslednji dan prišla v šolo ter rekla: "Fant sem." Mislim, kdo ve, kajne? Morda lahko to storiš, ko si star šest let. Nisem hotela, da bi kdo vedel, da sem dekle, in niso. To igrico sem nadaljevala osem let.

To sem jaz, ko sem bila stara 11. Igrala sem fantka po imenu Walter v filmu z naslovom "Julian Po". Bila sem mali ulični silak, ki je sledil naokrog in težil Christianu Slaterju. Bila sem tudi otroška igralka, kar je podvojilo možnosti igralske identitete, ker nihče ni vedel, da sem pravzaprav dekle, ki igra fanta. Pravzaprav ni nihče v mojem življenje vedel, da sem dekle; ne moji učitelji v šoli, ne moji prijatelji, ne direktorji, s katerimi sem delala. Otroci so pogosto prišli do mene v razredu in me zgrabili za grlo, da bi našli Adamovo jabolko, ali za mednožje, da bi videli, kaj imam tam spodaj. Ko sem šla na stranišče, sem čevlje obrnila naokrog, da bi bilo videti, kot da lulam stoje. Na pižama žurih sem imela napade panike, ko sem dekletom poskusila razložiti, da me nočejo poljubiti, ne da bi se izdala.

Potrebno je omeniti, da nisem sovražila svojega telesa ali spolnih organov. Nisem se počutila, kot da sem v napačnem telesu. Počutila sem se, kot da sem izvajala zapleteno točko. Ne bi rekla, da sem zamenjala spol. Če bi moja družina verjela v terapijo, bi me verjetno diagnosticirali s telesno dismorfijo in mi dali hormone, da bi odložili puberteto. V mojem primeru pa sem se nekega dne, ko mi je bilo 14 let, zbudila in se odločila, da želim zopet biti dekle. Začela se je puberteta in pojma nisem imela, kaj pomeni biti dekle, a pripravljena sem bila ugotoviti, kdo dejansko sem.

Ko se otrok vede, kot sem se jaz, jim ni treba priznati, kdo so, kajne? Pravzaprav ni nihče zares presenečen. (smeh) A moji starši niso zahtevali od mene, da se definiram. Ko sem bila stara 15, sem poklicala očeta, da bi mu povedala, da sem se zaljubila. Zadnja stvar, ki jo je hotel katerikoli izmed nas, je bila razpravljati o posledicah, da je bila moja prva ljubezen dekle. Ko sem se tri leta kasneje zaljubila v moškega, ni prav tako noben od mojih staršev bil šokiran. To je eden izmed najlepših delov mojega neobičajnega otroštva; da nikoli niso zahtevali, da se definiram kot karkoli in to kadarkoli. Dovolili so mi, da sem jaz, da neprestano rastem in se razvijam.

Štiri, skoraj pet let nazaj, se je zaradi predloga 8 in debate o enakovrednem zakonu dvignilo veliko prahu po tej državi. Takrat poroka ni bila nekaj, o čemur bi veliko razmišljala. Presenetilo pa me je, da bi Amerika, država, ki ima tako zaznamovano zgodovino s človekovimi pravicami, lahko tako nesramno ponavljala svoje napake. Spomnim se, da sem na televiziji spremljala debato in razmišljala, kako zanimivo je, da je delitev cerkve in države po celi državi risala geografske meje med kraji, kjer so ljudje verjeli vanjo in kjer niso. In še, da je ta razprava risala meje v moji okolici.

Če je bila to vojna med dvema različnima stranema, sem bila jaz jasno v gej ekipi, ker nisem bila 100-odstotno hetero. Takrat sem ravno prihajala iz te osemletne krize identitete, v kateri sem se iz fanta spremenila v to nerodno dekle, ki je bilo v dekliških oblačilih videti kot fant, nato v popoln ekstrem pomanjkljivo oblečeno, preveč zavzeto, punčkasto dekle, ki je na lovu za fanti, in končno v obotavljivo raziskovanje pravega sebe; fantovskega dekleta, ki so ji bili všeč tako fantje kot dekleta; odvisno od osebe.

Eno leto sem fotografirala to novo generacijo deklet, ki so bile nekako med mejama; dekleta s skejtbordi, ki nosijo čipkasto perilo, dekleta s fantovskimi pričeskami, a s punčkastim lakom za nothe dekleta, katerih ličenje se je ujemalo z opraskanimi koleni, dekleta, ki so jim všeč fantje in dekleta, in fantje, ki so jim všeč fantje in dekleta, ki so sovražili, da jih nekdo opredeljuje. Rada sem imela te ljudi, občudovala njihovo svobodo, a zunaj našega utopičnega mehurčka sem videla, kako so na svetu eksplodirale te divje debate, v katerih so kritiki na javni televiziji našo ljubezen enačili z bestialnostjo. In močno sem se zavedla, da sem v svoji domovini del manjšine zaradi ene plasti mojega karakterja. Zakonsko in neoporekljivo sem bila drugorazredni državljan.

Nisem bila aktivistka. V življenju nisem nikoli mahala z zastavo. A napadlo me je naslednje vprašanje: kako lahko kdorkoli glasuje za odvzem pravic velikim količinam ljudem, ki jih poznam, zaradi enega elementa njihove osebnosti? Kako lahko rečejo, da si mi kot skupina ne zaslužimo enakih pravic, kot kdorkoli drug? Ali smo sploh bili skupina? Katera skupina? In ali so te ljudje kadarkoli zavestno spoznali žrtev svoje diskriminacije? Ali so vedeli, proti komu glasujejo in kakšen je bil učinek?

In potem se mi je posvetilo, da bi morda, če bi lahko pogledali v oči tistih, ki so jih označili kot drugorazredne državljane, to otežilo stvari. Morda bi jih ustavilo. Jasno ne bi mogli na eno zabavo povabiti 20 milijonov ljudi, zato sem poiskala način, kako bi jih lahko predstavila drug drugemu s fotografijami, brez izumetničenosti, brez osvetljave, ali kakršnekoli manipulacije z moje strani. Ker lahko na fotografiji proučuješ levje brke, ne da bi te bilo strah, da te bo raztrgal.

Zame fotografija ni le razvijanje filma, je izpostavljanje gledalca nečemu novemu, kraju, kjer še niso bili, a, kar je najbolj pomembno, ljudem, ki se jih morda bojijo. Revija Life je generacijam ljudi pokazala oddaljene kulture, za katere niso vedeli, da obstajajo, skozi fotografije. Odločila sem se narediti serijo zelo preprostih portretov, kot nekakšne policijske fotografije. In odločila sem se, da bom fotografirala kogarkoli v tej državi, ki ni bil 100-odstotno hetero, kar, če ne veste, je nešteto ljudi.

(smeh)

To je bil zelo velik podvig in, da bi ga izvedla, sem potrebovala pomoč. V peklenskem mrazu sem šla ven in fotografirala vsako osebo, za katero sem vedela, da bi jih lahko dobila februarja dve leti nazaj. Posnela sem fotografije in prosila za pomoč Kampanjo za človekove pravice. Dali so sredstva za dvotedensko snemanje v New Yorku. Naredili smo to.

(glasba)

Video: Sem iO Tillett Wright in sem umetnica. Rodila sem se in odrasla v New Yorku. (glasba)

Samoumevna resnica je fotografski zapis združenja Neheteroseksualcev Amerike. Moj cilj je narediti preprost portret vseh, ki so manj kot 100-odstotno hetero, ali se jim zdi, da kakorkoli spadajo v neheteroseksualen spekter. Moj cilj je pokazati človeštvo, ki obstaja v vsakem izmed nas, s pomočjo preprostosti obraza. (glasba)

"Za nas so samoumevne resnice, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki." To je zapisano v Deklaraciji neodvisnosti. Kot narodu nam ne uspeva spoštovati vrednote, na katerih smo bili ustanovljeni. V ZDA ni enakosti.

["Kaj zate pomeni enakost?"] ["Poroka"]["Svoboda"]["Človekove pravice"] ["Da z vsakim ravnaš, kot bi ravnal s seboj"]

Če o tem niti ne premišljuješ, tako preprosto je. Pri boju za enake pravice se ne gre le za istospolni zakon. Danes je v 29 državah, več kot v polovici ZDA, zakonsko dovoljeno odpustiti nekoga samo zaradi njihove spolne usmerjenost.

["Kdo je odgovoren za enakost?"]

Na stotine ljudi mi je dalo enak odgovor: "Mi vsi smo odgovorni za enakost." V New Yorku smo do sedaj posneli 300 obrazev. In tega ne bi mogli storiti brez radodarne pomoči Kampanje za človekove pravice. Ta projekt bi rada razširila na celo državo. Rada bi obiskala 25 ameriških mest in posnela od 4.000 do 5.000 ljudi. To je moj prispevek boju moje generacije za človekove pravice. Izzivam vas, da pogledate obraze teh ljudi in jim rečete, da si zaslužijo manj kot drugi ljudje. (glasba)

["Samoumevna resnica"] ["4.000 obrazov po Ameriki"]

(glasba) (aplavz)

Nič nas ne bi moglo pripraviti na to, kar se je zgodilo potem. Skoraj 85.000 ljudi si je pogledalo ta video in s cele države so nam začeli pošiljati e-pošto ter nas prositi, da pridemo k njim in pokažemo njihov obraz. Veliko več ljudi, kot sem pričakovala, je hotelo pokazati svoj obraz. Spremenila sem svoj cilj na 10.000 obrazov. Ta video smo posneli spomladi leta 2011 in do danes sem obiskala skoraj 20 mest in forografirala skoraj 2.000 ljudi.

Vem, da je to pogovor, a rada bi minuto tišine, da si lahko ogledate obraze, ker nič, kar bom rekla, ne bo dodalo vrednosti. Če je slika vredna tisoč besed, potrebuje slika obraza popolnoma novo besedišče.

Po tem, ko smo potovali in se pogovarjali z ljudmi v krajih, kot so Oklahoma ali majhna mesteca v Teksasu, smo našli dokaz, da je bila začetna predpostavka popolnoma pravilna. Vidnost je ključna. Spoznavanje vodi do empatije. Ko se na vašem domu ali v vaši družini pojavi težava, je veliko bolj verjetno, da boste poiskali sočutje ali novo perspektivo. Jasno sem na svojih potovanjih spoznala ljudi, ki so se odrekli svojim otrokom, ki niso bili heteroseksualni, a spoznala sem tudi ljudi, ki so konservativni verniki in so zamenjali cerkev, ker je bila njihova hči lezbijka. Ustvarjanje empatije je postala hrbtenica Samoumevne resnice.

A naučila sem se nekaj zelo zanimivega: samoumevna resnica ne izbriše razlik med nami. Obratno, še poudari jih. Predstavi ne le kompleksnost v vrsti različnih ljudi, a tudi kompleksnost znotraj vsakega posameznika. Problem ni bil, da smo imeli preveč opredelitev, premalo smo jih imeli.

V nekem trenutku sem ugotovila, da je moja misija fotografiranja gejev zelo napačna, ker obstaja milijon različnih odtenkov gejev. Želela sem jim pomagati, a sem ustvarila prav to, čemur sem sem se celo življenje izogibala: še eno škatlico. V nekem trenutku sem na obrazec dodala vprašanje, ki je ljudi spraševala, da se ocenijo po lestvici od 1 do 100 procentov, koliko so gej. Pred menoj se je odvilo mnogo eksistencialnih kriz. (smeh) Ljudje niso vedeli, kaj bi, ker se še nikoli niso soočili s to možnostjo. Ali lahko s številko oceniš svojo odprtost?

Ko pa so preboleli šok, se je večina odločilaz a nekje med 70 in 95 odstotkov ali za možnost med 3 in 20 odstotkov. Seveda se je veliko ljudi odločilo za 100 odstotkov, a ugotovila sem, da je veliko večji del ljudi izbral nekaj, ki je imelo odtenek. Ugotovila sem, da večina ljudi spada v spekter, ki sem ga poimenovala "siv".

Naj vam bo jasno, to je pomembno, niti slučajno ne trdim, da ne obstaja preferenca. In ne bom se lotila problema izbire in biološke obveze, ker, če morda kdo izmed vas verjame, da je spolna usmerjenost izbira, vas vabim, da tvegate in poskusite biti sivi. Fotografirala vas bom že, če poskusite. (smeh) Kar govorim, je, da ljudje nismo enodimenzionalni. Najpomembnejše je, da si iz tega sistema odstotkov zapomnite: če so na tej strani homoseksualci in na tej strani heteroseksualci in, čeprav se zavedamo, da se veliko ljudi vidi bolj v eni skupini kot v drugi, obstaja ogromen spekter ljudi, ki spadajo vmes.

In resničnost, ki se s tem pojavi, je zelo zapletena. Ker, če na primer potrdite zakon, ki dovoljuje šefu, da lahko odpusti svojega uslužbenca, ker je ta homoseksualec, kje točno potegnete črto? Je tu, kjer so ljudje, ki so do sedaj imeli eno ali dve heteroseksualni izkušnji? Ali je tu, kjer so ljudje, ki so do sedaj imeli eno ali dve homoseksualni izkušnji? Kdaj točno nekdo postane drugorazredni državljan?

Še ena zanimiva stvar, ki sem se jo naučila iz mojih potovanj in projekta, je, kako slabo povezuje spolna usmerjenost. Toliko sem prepotovala in spoznala toliko ljudi in naj vam povem, ravno toliko kretenov in prisrčnih ljudi kot demokratov in republikancev, kot športnikov in princesk, in vseh drugih nasprotovanj, kot si jih lahko izmislite, je znotraj neheteroseksualne skupnosti, kot jih je znotraj človeške rase. Če pozabite, da igramo z eno roko z zakonom zvezano za hrbtom, in pustite ob strani skupne zgodbe o predsodkih in boju, to da nismo heteroseksualni, še ne pomeni, da imamo kaj skupnega.

Samoumevna resnica postaja vedno večji nabor obrazov in upam, da se bo pojavila na vedno več platformah; avtobusnih postajah, plakatih, Facebook straneh, ohranjevalnikih zaslona ... Morda se bo med gledanjem tega človeškega sprevoda zgodilo nekaj zanimivega in uporabnega. Upam, da bodo te kategorije, te spremenljivke, te preveč preproste škatle, postale neuporabne in začele izginjati. Ker v resnici ne opišejo ničesar, kar vidimo, nikogar, ki ga poznamo, in ničesar, kar smo. Vidimo ljudi v celoti. In če jih vidimo, težko zanikamo njihovo človeštvo. Upam, da to vsaj oteži zanikanje njihovih človekovih pravic.

Ali bi prav meni odvzeli pravico do domovanja, do posvajanja otrok, do poroke, do nakupovanja tu, do življenja tu, do kupovanja tu? Ali si boste izbrali mene, da me razlastite kot otroka, kot brata, kot sestro, kot mamo ali očeta, kot soseda, bratranca, sestrično, strica, predsednika, policistko ali gasilca? Prepozno je. Ker sem že vse izmed teh reči. Vse smo vse izmed teh stvari, vedno smo bili. Ne pozdravite nas kot tujce, pozdravite nas kot soljudi in le to.

Hvala.

(aplavz)