Hasan Elahi: FBI, tukaj sem!

Pozdravljeni. Ime mi je Hasan. Sem umetnik. In ponavadi, ko ljudem povem, da sem umetnik, me pogledajo in rečejo: "Ali slikate?" ali "S kakšnimi mediji delate?" No, večina mojega dela ima pravzaprav nekaj zveze z metodologijo, ne toliko s posamezno disciplino ali specifično tehniko. Kar me v resnici zanima, je kreativno reševanje problemov. In pred nekaj leti sem imel manjši problem. Naj vam pojasnim.

Začelo se je tukaj. To je letališče v Detroitu 19. junija 2002. Letel sem v ZDA z razstave v tujini. In ko sem se vračal, me je prijel FBI, sprejel me je agent FBI, me odpeljal v majhno sobo in me vprašal celo vrsto stvari ... "Kje ste bili? Kaj ste počeli? S kom ste se pogovarjali? Zakaj ste bili tam? Kdo plačuje vaša potovanja?"... vse te majhne podrobnosti. In potem, kar naenkrat, me je vprašal: "Kje ste bili 12. septembra?" In večina med nami, ko nas vprašajo, kje smo bili 12. septembra, ali na katerikoli dan pač, reče: "Ne spomnim se točno, lahko pa pogledam."

Izvlekel sem svoj mali organizator in dejal: "V redu, poglejmo moje obveznosti 12. septembra." Bilo je tam ... med 10.00 in 10.30 sem plačal račun za skladišče. Med 10.30 in 12.00 sem se sestal z Judith, ki je bila tedaj moja študentka. Od 12.00 do 15.00 sem predaval prvim letnikom, med 15.00 in 18.00 sem predaval višjim letnikom. "Kje ste bili enajstega?" "Kje ste bili desetega?" "Kje ste bili devetindvajsetega? Tridesetega?" "Kje ste bili petega oktobra?" Pregledala sva okoli šest mesecev mojega koledarja. In mislim, da ni pričakoval, da bom imel tako podrobne podatke o tem, kaj sem počel. A še dobro, da sem jih imel, ker mi oranžna ne pristaja.

(Smeh)

Tako me je vprašal ... (Aplavz) "Tole skladišče, za katerega ste plačali najemnino, kaj ste imeli v njem?" To je bilo v Tampi, na Floridi, zato sem rekel: "Zimska oblačila, ki jih na Floridi ne potrebujem." Pohištvo, za katerega ni prostora v mojem stanovanju. Različne stvari z garažnih razprodaj, saj zbiram kramo." Precej zmedeno me je pogledal in rekel: "Nobenega eksploziva?" (Smeh) Odvrnil sem: "Ne, ne. Precej prepričan sem, da ni bilo eksploziva. Če pa bi bil, bi se ga spomnil." Še vedno je bil malo zmeden, a mislim, da vsak, ki se z mano pogovarja dlje kot nekaj minut, ugotovi, da v resnici nisem teroristična grožnja. Sedela sva torej tam in po približno uri, uri in pol spraševanja je dejal: "V redu, dovolj informacij sem dobil. Poslal jih bom v urad v Tampi. Oni so pričeli ta postopek. Oglasili se vam bodo in uredili bomo stvar." Rekel sem: "Odlično."

Vrnil sem se domov in zazvonil je telefon, predstavil se je nek moški. Tole je urad FBI v Tampi, kjer sem preživel šest mesecev... s prekinitvami, ne stalno. Aja, ali veste, da se v ZDA ne sme fotografirati federalnih stavb, Google pa to lahko stori za vas. Torej, ljudje z Googla, hvala vam. (Aplavz) Veliko časa sem preživel v tej stavbi. Bila so vprašanja, kot recimo: "Ste bili kdajkoli priča ali udeleženec v kakem dejanju, ki bi lahko bilo uničujoče za ZDA ali drug narod?" Vzemite v zakup, v kakšnem psihičnem stanju je človek, ko to počne. Iz oči v oči ste z nekom, ki odloča o življenju in smrti. Ali vprašanja, kot so ... pravzaprav, med testom na poligrafu, s katerim se je po devetih rundah vse skupaj tudi končalo...

eno od vprašanj na poligrafu je bilo... prvo je bilo: "Vam je ime Hasan?" "Da." "Smo na Floridi?" "Da." "Je danes torek?" "Je." Odgovor mora biti da ali ne. Naslednje vprašanje je bilo: "Ali pripadate kateri od skupin, ki želijo škoditi ZDA?" Delam na univerzi. (Smeh) Zato sem rekel: "Mogoče je bolje, da vprašate moje kolege." A odgovorili so: "V redu, poleg tega, o čemer smo se pogovarjali, ali pripadate kateri od skupin, ki želijo škodovati ZDA?" Rekel sem ne.

Po šestih mesecih tega in devetih zaporednih poligrafih so rekli: "Hej, vse je v redu." Jaz pa: "Vem. To sem vam že ves čas skušal dopovedati. Vem, da je vse v redu." Čudno so me pogledali. In rekel sem: "Glejte, veliko potujem." To je pri FBI. Nadaljeval sem: "Vse, kar je treba, je da Aljaska ne dobi zadnje okrožnice, in vse se bo začelo znova." To je bila resna skrb. Rekel je: "Veste, če boste prišli v težave, nas pokličite ... rešili bomo stvar."

Od tedaj, preden sem potoval kamorkoli, sem vedno poklical FBI. Povedal sem jim: "Hej, semle bom potoval. To je moj let. Let sedem z Northwest s pristankom v Seattlu 12. marca" ali kadarkoli že. Čez nekaj tednov sem spet poklical, jih obvestil. Ni mi bilo treba, odločil sem se, da bom. Hotel sem jim sporočiti: "Hej, fantje, nočem dajati vtisa, da delam kakšne nenadne premike." (Smeh) "Nočem, da bi mislili, da želim pobegniti. Samo sporočam vam. Le pogumno!" In to sem počel kar naprej. Potem so se klici spremenili v elektronska sporočila, ki so postajala vse daljša... s fotografijami, z nasveti za potovanje. Potem sem začel izdelovati spletne strani. In nato sem zgradil tole. Naj se vrnem sem.

Tole sem oblikoval leta 2003. Tole mi sledi v vsakem trenutku. Napravil sem kodo za svoj mobilni telefon. V bistvu sem si rekel, v redu, fantje, hočete me nadzorovati, prav. A nadzoroval se bom sam, ni problema. Ni vam treba trošiti energije ali sredstev. Pomagal vam bom. V tem procesu sem začel razmišljati, kaj drugega bi lahko še vedeli o meni. Verjetno imajo podatke o vseh mojih letih, zato sem se odločil, da bom vse tudi objavil. Vidite, Delta 1252, let iz Kansas Cityja v Atlanto. In tule, poglejte, je nekaj obrokov, ki sem jih dobil na letalih. To je bilo na letu Delta 719 z letališča JFK v San Francisco. Vidite tole? S tem ne smem na letalo, a ko sem enkrat noter, mi ga dajo sami. (Smeh) To so letališča, na katerih se zadržujem, ker so mi všeč. To je letališče Kennedy, 19. maja, torek. Tole je v Varšavi. Singapur. Vidite, da so nekako prazna.

Te fotografije so bile posnete naskrivaj, tako da bi lahko šlo za kogarkoli. A če jih primerjate z drugimi podatki, potem igrate vlogo agenta FBI in vse skupaj sestavljate v celoto. In ko ste v položaju, ko morate zagovarjati vsak trenutek svojega obstoja, ste v situaciji, v kateri se obnašate zelo drugače. Ko se je vse to dogajalo, je bil "umetniški projekt" moja zadnja misel. Vsekakor si nisem mislil, hej, tole je moje novo delo. A ko sem šel skozi to, kaj se je pravzaprav zgodilo? Ko sem sestavil skupaj tole, tole in tole, tale način ugotavljanja, kaj se je prevzaprav zgodilo, se je sčasoma razvilo tole in postalo projekt.

To so trgovine, kjer nakupujem -- nekatere od njih -- ker oni to pač morajo vedeti. Tule kupujem pasto z okusom race v Ranch 99 v Daly Cityju v nedeljo, 15. novembra. V supermarketu Coreana kupujem kimči, ker mi je všeč. Kupil sem tudi nekaj rakcev prav nekje tukaj, in nekaj drobovine v Safewayu v Emoryvillu. In perilo. Prašek za pranje perila v Zahodnem Oaklandu... oprostite, v Vzhodnem Oaklandu. In vložene meduze v Hong Kong supermarketu na Route 18 v Vzhodnem Brunswicku. Če pogledamo moje bančne izpiske, bodo res pokazali nekaj iz teh krajev, tako da veste, da sem 9. maja kupil za 14,79 dolarjev goriva v Safewayu v Valleju.

Torej, ne samo da delim take informacije, vmešana je še tretja stran, neodvisna tretja stran, moja banka, ki potrjuje, da sem v resnici takrat bil tam. To so različne točke, ki jih je mogoče navzkrižno preveriti. Dogaja se verifikacija. Včasih gre za res majhne nakupe. Strošek mednarodne transakcije v višini 34 centov. Vse to je mogoče videti direktno z mojih bančnih računov, vse je takoj dosegljivo.

Včasih gre za veliko informacij. Točno tule je stalo moje staro stanovanje v San Franciscu. In včasih potem dobite tole. Včasih dobite tole, prazen hodnik v Salt Lake Cityju, 22. januarja. In lahko vam povem, s kom sem bil, kje sem bil, ker sem to moral povedati FBI-ju. Povedati sem jim moral vsako najmanjšo podrobnost. Veliko časa sem na poti. Tole je parkirišče v Elku, v Nevadi, na izvozu z Route 80 19. avgusta ob 8.01 zvečer. Veliko časa prebijem tudi na bencinskih črpalkah... praznih železniških postajah. Tu je več baz podatkov. In na tisoče in tisoče in tisoče fotografij. V tem trenutku je na moji spletni strani 46.000 fotografij in FBI je videl vse... vsaj mislim, da so videli vse. In potem včasih ne dobite veliko informacij, samo tole prazno posteljo. In včasih gre le za besedilo brez vizualne informacije. Dobite nekaj takega. Tole, da veste, je lokacija moje najljubše prodajalne sendvičev v Kaliforniji... vietnamski sendvič.

Imam različne kategorije obrokov, ki sem jih jedel zunaj, praznih železniških postaj, praznih bencinskih črpalk. To je nekaj od jedi, ki sem jih skuhal doma. In kako veste, da sem jih pojedel doma? Ker se velikokrat pojavi isti krožnik. Spet morate biti malo detektiva. Včasih postanejo baze podatkov zelo specifične. Tole so tacosi, ki sem jih jedel v Mexico Cityju blizu železniške postaje 5. in 6. julija. Tale je bil ob 11.39 dopoldne. Ob 1.56 popoldne tale. Ob 4.59 popoldne pa tale. Svoje življenje tako dokumentiram vsakih nekaj trenutkov. Vsakih nekaj trenutkov posnamem fotografijo.

Zdaj vse to počnem z iPhonom, vse gre naravnost na moj server, ki opravi vse delo in razdeli stvari v kategorije ter vse skupaj sestavi. Vedeti morajo, kje sem poslovno, ker jih zanima, kaj počnem. Četrtega decembra sem bil tu. V nedeljo, 14. junija 2009... bilo je pravzaprav okoli dveh popoldne v Skowheganu, v Mainu ... tole je moje stanovanje. Kar v bistvu vidite tu, so koščki informacij.

Če obiščete mojo spletno stran, najdete na tone stvari. In to res ni najbolj uporabniku prijazen posrednik. Pravzaprav je dokaj neprijazen. Eden od razlogov in tudi del neprijaznosti do uporabnika je, da je vse na voljo, a prebiti se morate skozi. S tem ko objavljam vse te informacije vam dejansko povem vse. A v tem hrupu, ki ga proizvajam, pravzaprav živim neverjetno anonimno in zasebno življenje. In o meni veste zelo malo. Prišel sem do zaključka, da za zaščito zasebnosti v obdobju, ko je vse katalogizirano in arhivirano in zabeleženo, ni več treba brisati informacij.

Kaj storiti, ko je vse nekje zunaj? Vzemite nadzor v svoje roke. In če vam te podatke posredujem direktno, gre za zelo drugačen tip identitete, kot če bi sami poskušali pregledati vse in priti do informacij. Druga zanimiva stvar, ki se dogaja, je, da obveščevalne agencije, ne glede na to, katera, delujejo v branži, kjer je dobrina informacija ali omejen dostop do nje. Razlog za to, da imajo njihove informacije kakršnokoli vrednost, je, no, v tem, da nihče drug nima dostopa do njih. In če jaz odstranim posrednika in vam vse to ponudim sam, potem informacije, ki jih ima FBI, nimajo nobene vrednosti, kar devalvira njihovo valuto. Razumem, da na ravni posameznika gre za povsem simbolično stvar. A če bi 300 milijonov ljudi v ZDA začelo s tem, bi morali preoblikovati ves obveščevalni sistem od začetka. Kajti, če bi vsi delili vse, sistem ne bi deloval. In prihajamo do te točke.

Ko sem začel s projektom, so me ljudje gledali in govorili: "Zakaj bi hotel vsem povedati, kaj počneš, kje si? Zakaj objavljaš te fotografije?" To je bilo, preden so ljudje povsod začeli s tvitanjem in preden je 750 milijonov ljudi objavljalo statuse ali dregalo druge ljudi. Na nek način sem vesel, da sem povsem zastarel. Še vedno nadaljujem s projektom, a je zastarel, ker vsi to počnete. To je nekaj, kar počnemo vsak dan, pa če se tega zavedamo ali ne. Ustvarjamo svoje lastne arhive in tako naprej.

In veste, nekateri prijatelji so vedno govorili: "Ti si paranoičen. Zakaj to počneš? Saj nihče v resnici ne gleda. Nihče te ne bo nadlegoval." Tako je ena od stvari, ki jih počnem, da natančno pregledujem zapise na serverju. Kajti gre za nadzor. Opazujem, kdo me opazuje. In našel sem tele. To so primeri zapisov. Majhni koščki in nekaj stvari lahko vidite tule. Seznam sem malo očistil, tako da lahko vidite. Tako je očitno, da urad za notranjo varnost rad pride pogledat... urad za notranjo varnost. Vidite, da nacionalna varnostna agencija rada pride mimo. Pravzaprav sem se preselil v njihovo bližino. Živim v isti ulici. Centralna obveščevalna agencija (CIA). Izvršni urad predsednika. Ne vem, zakaj prihajajo, a tu so. Mislim, da radi gledajo umetnost. In vesel sem, da imamo podpornike umetnosti na teh področjih.

Tako da hvala lepa. To spoštujem.

(Aplavz)

Bruno Giussani: Hasan, nekaj me zanima. Rekel si: "Zdaj gre vse avtomatsko z mojega iPhona," a v resnici ti posnameš fotografije in objaviš informacije. Koliko ur na dan ti to vzame?

HE: Skoraj nič. Nič drugače ni kot poslati sporočilo. Nič drugače ni kot preveriti elektronsko pošto. To je ena od stvari, čisto dobro nam je šlo, preden smo morali početi kaj od tega. Zato je postalo nekaj vsakdanjega. Hočem reči, ko objavimo nov status, ne razmišljamo o tem, koliko časa nam bo vzelo. Gre res samo za to, da parkrat pritisnem na telefon, pošljem in narejeno je. Na drugi strani je vse avtomatizirano.

BG: In ko si nekje, kjer ni omrežja, ali FBI znori?

HE: Ne, pogledajo zadnjo lokacijo, kjer sem bil. Vedno vedo za zadnjo lokacijo. Če sem na 12-urnem poletu, boste videli, od kod sem poletel.

BG: Hasan, najlepša hvala. (HE: Hvala vam.)

(Aplavz)