Erin McKean na novo definira slovar

Si je kdo izmed vas že kdaj pogledal to besedo? Saj veste, v slovarju? (Smeh) Ja, se mi je zdelo. Kaj pa tole besedo? Najbolje, da vam jo kar pokažem: Leksikografija: sestavljanje slovarjev. Bodite pozorni -- smo zelo natančni -- na besedo "sestavljanje". Slovarji niso izklesani iz kocke granita ali kosa kamna. Sestavljeni so iz množice majhnih delcev. Majhnih diskretnih -- ločenih, ne zaupnih -- delcev. In ti delci so besede.

Ena izmed prednosti leksikografskega poklica je, poleg tega, da te povabijo na TED, da lahko izgovarjaš zares zabavne besede, kot je leksikografinja. Ta beseda ima čudovit vzorec z imenom dvojni daktil. In zgolj z omenjanjem dvojnega daktila sem kazalec na "piflarmetru" potisnila globoko v rdeče območje. Toda "leksikografinja" ima enako strukturo kot recimo "jejhata, jejhata", kajne? Je zabavna beseda, ki jo lahko pogosto uporabljam. Ena izmed slabosti leksikografskega poklica pa je, da si slovarjev ponavadi ne predstavljamo kot nekaj toplega, puhastega in prijetnega, kajne? Nihče ne objema svojih slovarjev. Ponavadi si ljudje slovar predstavljajo bolj tako. Toliko da veste, nimam leksikografske piščalke. Toda ljudje vseeno mislijo, da je moja naloga pravilnim besedam pomagati najti pot v slovar in napačnim besedam preprečevati vstop.

Jaz pa nočem igrati prometnega policista. Prvič, uniforme niso moj stil. In drugič, določanje, katere besede so pravilne in katere napačne, sploh ni tako enostavno. In niti ni zabavno. In tistim delom poklica, ki niso lahki ali zabavni, se ponavadi poskušamo izmakniti. Če bi že morala svoje delo primerjati s katerim izmed poklicev, bi veliko raje bila ribič. Svojo veliko mrežo bi vrgla v globoki modri ocean angleščine, da bi videla, kakšna čudovita bitja lahko z dna privlečem na dan. Toda zakaj bi ljudje radi, da usmerjam promet, ko pa bi veliko raje šla lovit ribe? Jaz za to krivim kraljico. Zakaj krivim kraljico? No, prvič zato, ker je smešno. In drugič zato, ker se slovar, oziroma naše predstave

o njem, od obdobja njenega vladanja niso spremenile. Edina stvar, ki kraljici Viktoriji pri sodobnih slovarjih ne bi bila všeč, je vključitev besede "f", ki je v ameriških slovarjih prisotna od leta 1965. Gospod iz viktorijanske dobe, ki ga vidite na sliki, je James Murray, prvi urednik slovarja Oxford English Dictionary. Nimam takšnega klobuka, čeprav si želim, da bi ga imela. On je zaslužen za večino tega, kar imamo danes pri slovarjih za moderno. Če je nekdo, ki izgleda tako -- s takšnim klobukom -- simbol sodobnosti, je jasno, da imamo problem. James Murray bi danes dobil službo pri uredništvu vsakega slovarja. Učna krivulja se praktično ne bi spremenila.

Seveda, nekateri boste ugovarjali z računalniki. Računalniki! Kaj pa računalniki? Z računalniki je tako, sama jih imam rada. Sem zagrizen "gik", obožujem računalnike. Če bi mi kdo poskušal odvzeti Googlov Book Search, bi uprizorila gladovno stavko. Toda računalniki niso naredili nič drugega kot pospešili procesa sestavljanja slovarjev. Končnega rezultata niso spremenili. Kajti slovarji so še vedno zasnovani po viktorijanskih vzorcih, dodan jim je bil le moderni pogon. To je kot znanstvena fantastika v viktorijanski dobi, električni velociped. Imamo viktorijanski izum na motorni pogon. To je vse. Princip se ni spremenil.

V redu, kaj pa spletni slovarji? Spletni slovarji so gotovo drugačni. To je Oxford English Dictionary Online, eden izmed najboljših spletnih slovarjev. Mimogrede, to je moja najljubša beseda: Erinaceinae: pravi jež, pripadajoč družini ježev. Zelo uporabna beseda. Če si ogledate to, vidite, da je sodobni spletni slovar le papir, prenesen na ekran. To je statično. Samo poglejte, koliko je na celotni strani povezav. Dve! Vidite? Te majhne okvirčke sem vse povečala, z izjemo grafikona. Kot vidite, se tu ne dogaja prav veliko. Nimamo veliko možnosti klikanja. V bistvu je spletni slovar ohranil skoraj vse slabosti knjižnega, razen boljših iskalnih možnosti. Z izboljšanimi možnostmi iskanja pa je uničena edina prednost knjižne oblike, ki je srečno naključje. Srečno naključje nastopi takrat, ko najdeš stvari, ki jih nisi iskal, zato ker je tisto, kar si iskal, tako prekleto težko najti.

Torej -- (Smeh) -- če pomislimo, smo tukaj priča problemu zadnjega konca šunke. Pozna kdo izmed vas ta problem? Žena kuha šunko za veliko družinsko večerjo. Odreže zadnji konec šunke in ko ga že hoče vreči v smeti, nenadoma dobi preblisk: "Saj to je čisto dober kos šunke. Zakaj ga mečem stran?" Nato se spomni: "Ker je mama vedno tako delala." Tako pokliče mamo in jo vpraša: "Mama, zakaj pri kuhanju šunke vedno odstraniš en konec?" Mama pravi: "Ne vem, ker je moja mama vedno tako delala!" Nato pokličeta še babico, ki pove: "Moj lonec je bil premajhen!" (Smeh)

Nimamo torej pravilnih in napačnih besed -- imamo samo premajhen lonec! Veste, šunkin zadnji konec je slasten in ni razloga, da bi ga metali proč. Če nekega kraja ne najdemo na zemljevidu, si mislimo, da je zemljevid brezvezen. Če naletimo na nočni klub ali lokal, ki ga ni v turističnem vodiču, pomislimo: "Ta lokal mora niti nekaj posebnega, ker ga ni v vodiču." Če pa naletimo na besedo, ki je ni v slovarju, si rečemo: "Ta beseda je gotovo slaba." Zakaj? Večja je možnost, da je slab slovar. Zakaj krivimo šunko, ker je prevelika za lonec? Šunke se ne da spremeniti. Angleščina je velika toliko, kolikor je.

Torej, če smo priča problemu zadnjega konca šunke in o njem razmišljamo, pridemo do neizogibnega, a hkrati protislovnega zaključka, da je papir sovražnik besed. Kako je to možno? Ne razumite me narobe, knjige imam zelo rada. Resno. Nekateri izmed mojih najboljših prijateljev so knjige. Toda knjiga ni najboljši medij za slovar. Sedaj se boste ustrašili: "Ojoj, ali mi bodo odvzeli moje prelepe knjižne slovarje?" Ne. Takšni slovarji bodo še vedno obstajali. S pojavom avtomobila, oziroma ko je ta postal glavno prevozno sredstvo, nismo zbrali vseh konjev in jih postrelili. Slovar kot knjiga bo še vedno obstajal, le ne bo več zasedal dominantnega položaja. Knjižna oblika ne bo edina oblika, v kateri se bodo slovarji pojavljali. In ne bo prototipična oblika za slovar.

Zavedajte se, da postavljanje namišljenih omejitev vodi v oblikovanje poljubnih kriterijev in privede do izkrivljenih predstav o svetu. Kaj če bi biologi lahko preučevali le živali, ob katerih se ljudje raznežijo? Kaj če bi živali razvrščali po estetskih kriterijih in bi preučevali samo tiste, ki bi se nam zdele ljubke? Ogromno bi vedeli o karizmatični megafavni in ne prav veliko o čem drugem. In po mojem mnenju to predstavlja problem. Mislim, da bi morali preučevati vse besede, kajti če pomislimo, lahko s pomočjo skromnih gradnikov izrazimo lepe misli. Leksikografija je v bistvu veda o gradivih. Preučujemo vzdržljivost materialov, ki jih uporabljamo za gradnjo svojega načina izražanja: govora in pisave. Ljudje me pogosto sprašujejo: "V redu, ampak kako veš, da določena beseda res obstaja?" Če so besede orodje, s katerim ustvarjamo izraz naših misli, kako lahko potem rečemo, da so izvijači boljši od kladiv? Kako lahko trdimo, da je kovaško kladivo boljše od kladiva s kroglastim kljunom? Sta le orodji, primerni za različna dela.

In tako me ljudje sprašujejo, kako vem, če je beseda resnična. Veste, vsak, ki je kdaj bral knjige za otroke, ve, da s pomočjo ljubezni stvari postanejo resnične. Če imaš neko besedo rad, jo uporabljaj in jo tako naredi resnično. Prisotnost v slovarju je umetni kriterij. Zaradi nje besede niso nič bolj ali manj resnične. Če imaš besedo rad, jo narediš resnično. Torej, če se nehamo ukvarjati z usmerjanjem prometa, če presežemo papir in se raje bolj posvetimo opisu kot nadzoru, potem si lahko angleščino predstavljamo kot neko čudovito potujoče telo. Vsakič, ko se nekdo dotakne enega izmed njegovih delov, ko se dotakne besede, jo uporabi v novem kontekstu, ji doda pomen, spremeni besedno vrsto, se telo premakne. Zaradi tega se ne pokvari, je le v drugem položaju, ki je lahko ravno tako lep kot prejšnji.

Torej, če nismo več v vlogi prometnega policista -- ti so problematični, ker jih je na enem križišču lahko le omejeno število, drugače v prometu zavlada kaos, kajne? Če naš cilj ni več usmerjanje prometa, temveč štetje avtomobilov, potem potrebujemo čim več parov oči. Lahko prosimo za pomoč! Tako lahko dosežemo več, saj pomoč resnično potrebujemo. Ameriška nacionalna knjižnica Library of Congress vsebuje 17 milijonov knjig, od tega jih je polovica v angleščini. Če je samo v eni izmed desetih knjig ena beseda, ki je ni v slovarju, bi jih skupaj naneslo za dva velika slovarja besed.

V skoraj vsaki knjigi, ki jo berem, naletim na neposlovarjeno besedo, kot je na primer "neposlovarjen". Kaj pa časopisi? Časopisni arhiv vsebuje časnike od leta 1759. V njem je 58,1 milijona strani. Če je samo na eni izmed stotih strani ena neposlovarjena beseda, bi jih bilo skupaj dovolj za slovar v obsegu Oxford English Dictionary. To je 500.000 besed več. Kar je veliko. In da niti ne omenjam revij in blogov. Na spletišču BoingBoing v enem tednu najdem več novih besed kot v Newsweeku ali Timeu. Tam je jezik res živahen.

In da niti ne omenjam polisemije, pohlepne navade nekaterih besed, da si vzamejo več kot en pomen. Takšna je na primer angleška beseda "set", ki lahko označuje jazbečev brlog gubo na nabranem elizabetinskem ovratniku in še kaj, saj v slovarju Oxford English Dictionary obstaja 33 definicij zanjo. Tako kratka besedica in kar 33 definicij. Ena izmed njih se glasi: "razni strokovni pomeni". Veste kaj to pomeni? Da je to iztočnico nekdo sestavljal na petek zvečer, ko se mu je mudilo ven. "Razni strokovni pomeni" je leksikografski izhod v sili.

Besed je veliko, zato resnično potrebujemo pomoč. In lahko prosimo zanjo, to ni tako težko, saj leksikografija ni kvantna fizika. Do sedaj sem vam podala le veliko besed in številk, sedaj pa je na vrsti vizualni prikaz stanja. Če si slovar predstavljamo kot zemljevid angleščine, so svetla polja tisto, kar poznamo in temna tisto, o čemer ne vemo še ničesar. Iz tega zemljevida ameriške angleščine je razvidno, da o njej še veliko ne vemo. Ne poznamo niti njenega obsega. Če bi to bil slovar -- če bi to bil zemljevid ameriške angleščine -- vidimo, da približno poznamo Florido, Kalifornije pa sploh ni! Manjka nam cela Kalifornija ameriške angleščine. Enostavno ne vemo dovolj, ne vemo niti, da nam manjka celotna Kalifornija. Vrzeli na zemljevidu se še zavedamo ne.

Še enkrat, leksikografija ni kvantna fizika In tudi, če bi bila, s fiziko se dandanes ukvarjajo tudi predani ljubitelji, kajne? Iskanje novih besed že ne more biti pretežko. Kar nekaj znanstvenikov iz drugih disciplin prosi za pomoč laike, ki dobro opravljajo svoje naloge. Primer za to je spletna stran eBird, kamor lahko ljubiteljski opazovalci ptičev naložijo podatke o svojih opažanjih. Ornitologi lahko na podlagi tega lažje opazujejo populacije, selitve ptic itd.

Mike Oates, direktor podjetja za galvanizacijo iz Velike Britanije, je odkril več kot 140 kometov. Odkril jih je toliko, da so enega celo poimenovali po njem. Je nekje malo naprej od Marsa, do njega je lep kos poti, ne verjamem, da se bo v bližnji prihodnosti tam slikal. Toda vseh 140 kometov je našel brez teleskopa. Našel jih je tako, da je potrebne podatke prenesel z Nasinega satelita SOHO. Če lahko najdemo komete brez teleskopa, bomo pa že lahko našli tudi besede.

Vsem vam je jasno, kam merim s tem. Pomoč bom poiskala na internetu, kot jo danes vsi. Internet je zelo prikladen za zbiranje besed, saj je poln zbiralcev. Manj znano dejstvo o internetu je, da pravzaprav temelji na besedah in navdušenju. In prav besede in navdušenje so sestavni del leksikografije, kaj ni to čudovito? Obstaja veliko spletnih strani za zbiranje besed, toda njhova pomanjkljivost je, da niso dovolj znanstvene. Prikažejo besedo izven konteksta. Od kje je prišla? Kdo jo je izrekel? V katerem časopisu, v kateri knjigi je bila objavljena?

Ker beseda je kot arheološki artefakt. Če njegov izvor ni znan, to ni znanstveni primerek, je le lep okras. Tako je tudi beseda brez podatkov o izvoru kot utrgana roža. Na pogled je lep le, dokler se ne posuši. In posuši se prehitro. Do sedaj sem večinoma govorila o slovarju v ednini in ne o slovarjih. To pa zato, ker ponavadi slovar simbolizira celoten jezik. Ta beseda se uporablja sinekdohično. Problem poznavanja besed kot je "sinekdohično", je v tem, da pravzaprav iščeš izgovore, da se s tem pohvališ. Ta celoten govor sem v bistvu pripravila zato, da lahko pred vsemi vami rečem "sinekdohično". Se opravičujem. Toda ko del nečesa, kot na primer slovar, ki je del jezika, ali zastava, ki simbolizira državo, predstavlja celoto, potem je ta del uporabljen sinekdohično. Stvar je v tem, da bi slovar res lahko predstavljal jezik. Če bi si priskrbeli večji lonec, bi lahko vanj spravili vse besede in vse pomene. Si ne želimo vsi, da bi naše življenje imelo več pomena? Slovar tako lahko postane ne le simbol za jezik, lahko postane jezik sam.

Resnično upam, da se bo moj sin, ki bo ta mesec dopolnil sedem let, komaj spominjal, da je slovar včasih nastajal v tej obliki. Tako je slovar izgledal včasih. Želim, da bi o njem razmišljal kot o avdio kaseti. Kot o formatu, ki ni več aktualen, ker ni bil dovolj uporaben, ker ni zadovoljil človekovih potreb. In če bomo v novodobni slovar vključili vse besede, ne bomo več imeli navideznih razlik med pravilnim in napačnim. Jezik bomo lahko opisovali kot znanstveniki, sodbe o estetskosti pa prepustili pisateljem in govorcem. Če nam to uspe, bom lahko ves čas ribarila in ne bo mi treba več igrati prometnega policista. Najlepša hvala za vašo prijazno pozornost.