Erik Johansson: nemogoče fotografije

Z vami bi rad delil svoje fotografije. Je to sploh fotografija? Navsezadnje je to fotografski posnetek, ki ga je nemogoče posneti s fotoaparatom.

Moje zanimanje za fotografijo se je vzbudilo pri petnajstih letih, ko sem v roke prijel svoj prvi digitalni fotoaparat. Združilo se je z mojo strastjo do risanja, ampak je bilo nekoliko drugače, ker se je pri uporabi fotoaparata proces skrival v načrtovanju. Ko s fotoaparatom zajameš posnetek, se proces konča takoj ko pritisneš na sprožilec. Zato sem vedno imel občutek, da fotografija zahteva, da se nahajaš na pravem mestu ob pravem času. Zdelo se mi je, da to zmore vsak.

Zato sem želel ustvariti nekaj drugačnega, nekaj, kjer se proces s pritiskom na sprožilec šele začne. Takšne fotografije: gradbišče ob prometni cesti, ki pa ima nepričakovan preobrat. Kljub temu ohrani neko stopnjo realističnosti. Ali pa takšne fotografije-- tako temne kot barvite. Toda vse imajo skupni cilj in obdržijo neko stopnjo realizma. Ko rečem realizem, imam v mislih fotorealizem. Ker to seveda ni nekaj kar lahko zares posnameš, toda vedno si želim, da bi fotografija izgledala pristna. Tako si moraš vzeti trenutek časa, da lahko razbereš iluzijo. Gre veliko bolj za zajemanje idej kot zajemanje trenutkov.

Toda s čim lahko dosežemo realistični učinek? Mogoče s podrobnostimi ali barvami? Ima svetloba kaj pri tem? Kaj ustvari to iluzijo? Včasih je iluzija perspektiva. Toda na koncu je vse stvar našega dojemanja sveta in kako ga lahko poustvarimo na dvodimenzionalni površini. Ni toliko pomembno, kaj je realistično, kot kaj mislimo, da je realistično.

Zdi se mi, da so osnove precej enostavne. Svet vidim kot sestavljanko resničnosti, kjer lahko vzamem različne dele resničnosti in jih sestavim v alternativno resničnost. Naj vam pokažem enostaven primer. Tukaj imamo tri povsem predstavljive fizične predmete, ki jih lahko povežemo s tridimenzionalnim svetom. Če pa jih združimo na določen način, se lahko združijo v nekaj, kar še vedno izgleda tridimenzionalno, kot bi lahko obstajalo. Toda obenem vemo, da ne more. Zato pretentamo svoje možgane, ker enostavno ne morejo sprejeti dejstva, da to ni smiselno. Jaz vidim enak proces pri združevanju fotografij. Gre le za združevanje različnih resničnosti.

Stvari, zaradi katerih izgleda fotografija realistična, so po mojem mnenju tiste, o katerih sploh ne razmišljamo. Stvari, ki so okrog nas v našem vsakdanu. Ampak ko združujemo fotografije, moramo o tem dobro premisliti, ker bo drugače vse skupaj izgledalo narobe. Zato bi rad izpostavil tri enostavna pravila, ki se mi zdijo pomembna, da lahko dosežemo realistični učinek. Kot lahko vidite, ta posnetka nista nič posebnega. Ampak ko ju združimo, lahko ustvarimo nekaj takšnega.

Prvo pravilo je torej, da morajo fotografije imeti enako perspektivo. Drugič, fotografije, ki jih združujemo, morajo biti enako osvetljene. Oba prikazana posnetka izpolnjujeta ta dva pogoja -- posneta sta bila na enaki višini in ob enaki svetlobi. Tretje pravilo pa zahteva, da morate odstraniti robove, po katerih se da razbrati kje se posnetki začnejo in kje končajo. Ne sme biti očitno kako je bila slika sestavljena. Torej usklajevanje barv, kontrasta in svetlobe ob robovih posameznih posnetkov, dodajanje fotografskih učinkov kot globinsko ostrino, razsičenje barv in šum, vse to pripomore k brisanju meja med različnimi posnetki in jih navidezno združi v eno sliko. Čeprav je ena slika sestavljena iz stotih slojev.

Tukaj je še en primer. (Smeh) Marsikdo bi si mislil, da je to samo posnetek pokrajine z obdelanim spodnjim delom. Toda slika je v bistvu v celoti sestavljena iz fotografij z različnih lokacij. Osebno se mi zdi, da je nek kraj lažje ustvariti kot pa ga najti, ker potem pri idejah ni potrebno ubirati srednje poti. Je pa potrebno veliko načrtovanja. Ker se mi je ta ideja porodila pozimi, sem imel več mesecev za načrtovanje in iskanje različnih lokacij. Torej za različne dele sestavljanke. Zato sem na primer to ribo fotografiral na ribiškem izletu. Nabrežja so z neke druge lokacije. Podvodni del sem posnel na kamnolomu. Hišo na otoku sem celo pobarval rdeče, da bi bila bolj švedska.

Pri doseganju realističnega učinka je na koncu vse odvisno od načrtovanja. Vedno se začne s skico, z idejo. Potem je potrebno še samo združiti različne fotografije. Tukaj je vsak del dobro načrtovan. Če se dobro odrežete že pri fotografiranju, bo končni izdelek zelo lep in tudi precej realističen. Vsa orodja so nam na voljo, omejuje nas le naša domišljija.

Hvala.

(Aplavz)