Diana Nyad. Ekstremno plavanje z najbolj nevarnimi meduzami na svetu

Hja, no, pred nekaj leti sem se bližala šestdesetim in ne maram biti stara šestdeset let. (smeh) Začela sem se bojevati z eksistencialnim strahom, da sem v svojem življenju naredila tako malo. Ni šlo za to, kakšen rekord sem podrla, šlo je bolj za vprašanje, kaj sem postala. Kako sem preživela svoj dragocen čas? Kako je lahko minil kot v hipu? In nisem si mogla odpustiti za neštete, neštete ure, ki sem jih izgubila z negativnimi mislimi... ves čas, ko sem se kaznovala zaradi izgube zakona in zato, ker kot otrok nisem preprečila spolne zlorabe, pa zaradi sprememb v karieri in tega in onega in drugega. Le zakaj nisem bila boljša? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Potem je pri 82 letih umrla moja mama. In začela sem razmišljati: ne samo da nisem zadovoljna s preteklostjo, zdaj me duši še to, da mi ostaja le še 22 let. Kaj bom s tem kratkim obdobjem, ki kar beži? Jaz pa sploh nisem v sedanjosti.

Odločila sem se, da bo rešitev za vse to v tem, da stremim za velikimi sanjami, za ekstremnimi sanjami, za nečim, kar bi zahtevalo popolno prepričanost in neomajno strast, za nečim, kar bi me naredilo najboljšo možno osebo v vseh pogledih življenja, vsako minuto vsakega dneva, kajti sanje so bile tako velike, da jih ne bi mogla doseči brez takega obnašanja in takega prepričanja. In odločila sem se za stare sanje, ki sem jih nosila s sabo že mnoga leta, že trideset let... edino obliko plavanja svetovnega pomena, ki sem jo neuspešno poskusila pri dvajsetih letih, plavati med Kubo in Florido. To je bilo globoko v moji domišljiji.

Nihče ni tega naredil brez kletke, ki varuje pred morskimi psi. Strah vzbujajoče je. Gre za preko sto milj čez težak oceanski prehod. Pri moji hitrosti in moji starosti verjetno... pri katerikoli hitrosti in starosti... zahteva 60, morda 70 ur neprestanega plavanja, nobenega vzpenjanja na čoln ni vmes.

In začela sem trenirati. Celih 31 let nisem plavala, niti zamaha. Ohranila sem dobro formo, ampak plavanje je čisto druga zadeva. Pravzaprav naj bi bila to moja slika med treningom. Smehljam se. In ko treniraš ta šport, se ne smehljaš. (smeh) Naporen, težak šport je in ne spomnim se, da bi se pri njem kadarkoli smehljala. Kot rečeno, spoštujem druge športe in včasih tega primerjam s kolesarjenjem ali plezanjem in drugimi ekspedicijskimi podvigi, ampak tu gre za izgubo čutil, za fizični pritisk. In ko sem začela z osmimi in desetimi in dvanajstimi urami in štirinajstimi in petnajstimi urami in 24-urnimi plavanji, sem vedela, da zmorem, saj sem zmogla vse te.

In ko sem rekla, da grem na 15-urno plavanje in smo se po dolgem dnevu bližali doku in je bila noč, smo prišli po 14 urah in 58 minutah in lahko bi se dotaknila doka in končala, trener pa je dejal: "To je odlično. 14 ur in 58 minut. Koga briga za zadnji dve minuti?" Odgovorila sem: "Ne, mora biti petnajst ur," in odplavala sem še eno minuto ven in eno nazaj ter dokončala petnajst ur.

Sestavila sem ekspedicijo. Saj ne, da nisem imela pomoči, ampak iskreno rečeno, jaz sem jo vodila, bila sem vodja ekipe. Da bi dobili dovoljenje od vlade, kot berete v časopisu, mislite, da je enostavno kar vsak dan iti na Kubo? Poskusite iti z armado, kakršno smo imeli mi s 50 ljudmi in petimi čolni in ekipo CNN-a itd. In navigacija je zahtevna. Velika reka, ki se imenuje Zalivski tok, teče prečno in ne v smer, v katero grem jaz. Teče na vzhod, jaz pa hočem na sever. Zapleteno je. In potem je tu dehidracija. Pa podhladitev. Pa morski psi. In vse vrste težav. Iskreno rečeno, ob sebi sem zbrala vodilne svetovne strokovnjake z najrazličnejših področij.

Pred mesecem dni, 23. septembra, sem stala na tisti obali in pogledala čez k zelo zelo oddaljenemu horizontu ter se vprašala, si sposobna? So tvoja ramena pripravljena? Bila so. Bila so pripravljena. Ničesar nismo prepustili naključju. Je um pripravljen? Veste, plava se z zamegljenimi očali, dosegate 60 zamahov na minuto, zato niste osredotočeni na nič, ne vidite dobro. Preko ušes imate tesno plavalno kapo, da ohranja toploto glave, saj se tu začne podhladitev, zato ne slišite dobro. Res ste sami s svojimi mislimi. Pripravljene sem imela vseh vrst sisteme za štetje v angleščini, potem nemščini, nato španščini in francoščini. Francoščina je bila za konec.

In imela sem pesmi, v glavi sem imela seznam predvajanja... ne s slušalkami, samo v glavi... na njem je bilo 65 pesmi. Komaj sem čakala na temo sredi noči, saj je takrat na vrsti Neil Young. (smeh) Čudno je, mar ne? Človek bi mislil, da bom pela "Hallelujah" Leonarda Cohena sredi veličastnega oceana, ne pa pesmi o odvisnosti s heroinom v New Yorku. Ampak ne, iz nekega razloga sem komaj čakala, da pridem v temo noči in pojem. "Slišal sem, da trkaš na vrata moje kleti, rad te imam, draga, in hočem še, ooo, ooo, škoda je narejena."

(aplavz)

Noč, preden sem začela, sem dokončala knjigo Stephena Hawkinga "The Grand Design". Komaj sem čakala, da me možgani odpeljejo na fantastično potovanje. Okoli petdesete ure bom začela razmišljati o robu vesolja. Obstaja rob? Ali živimo znotraj ovojnice ali pač ne in gresta čas in prostor v neskončnost? Nič ni boljšega kot plavati 50 ur preko oceana, če hočete razmišljati o takih stvareh. Komaj sem čakala, da dokažem, kakšna športnica sem, in da nihče drug na svetu tega ne more preplavati. Vedela sem, da zmorem.

In ko sem skočila v vodo, sem v materini francoščini zaklicala: "Pogumno!" In začela sem plavati in moj bog, kako je bilo prozorno. Vedeli smo, vseh petdeset ljudi na čolnu, vsi smo vedeli, da je to to, to je bil naš čas. Čez nekaj ur sem se opomnila, da, veste, šport je nekakšen mikrokozmos življenja. Prvič, naleteli boste na ovire. In čeprav se v danem trenutku počutite super, ne bodite prepričani v to, bodite pripravljeni, saj bo prišla bolečina, trpljenje. Ne bo vso pot tako čudovito. Razmišljala sem o podhladitvi in mogoče o nekaj bolečinah v ramenih in o vseh drugih stvareh... o bruhanju, ki je posledica tega, da ste v slani vodi. Povsem ste v tekočini. Telo pa ne mara slane vode. Po nekaj dneh, po treh dneh se boste začeli upirati na veliko fizičnih načinov.

Ampak ne, po dveh urah, bum! Nikoli v življenju... vedela sem, da so v vodi portugalske ladjice, pa vseh vrst uhati klobučnjaki, vseh sort stvari, ampak morske ose iz južnih oceanov naj se v teh vodah ne bi nahajale. Gorela sem... huda, huda bolečina. Ne vem, če še lahko vidite rdečo črto tule in na roki. Seveda ima tako velika lovka sto tisoč majhnih bodic in vsaka bodica vas ne samo zbode, ampak je tudi strupena. Najbolj strupena oceanska žival je prav morska osa. In vsaka bodica pošilja strup v centralni živčni sistem. Najprej sem se počutila kot vrelo olje, kot bi me potopili vanj. Kričala sem: "Ogenj! Ogenj! Ogenj! Ogenj! Pomagajte mi! Naj mi nekdo pomaga!" Naslednja stvar je paraliza. Čutila sem jo v hrbtu in v prsih in nisem mogla dihati. Zdaj nisem več plavala z lepimi dolgimi zamahi, nekako sem se vlekla. Potem so prišli krči.

Mlad moški v čolnu je bil reševalec. Skočil je v vodo, da bi mi pomagal. Opeklo ga je. Potegnili so ga v čoln in ... seveda tega jaz nisem videla... ležal je v čolnu in si dajal injekcije epinefrina ter kričal. Star je 29 let, dobro grajen, vitek, dvometraš, tehta 120 kg in zložilo ga je. Jokal je in kričal na mojega trenerja, ki mi je skušal pomagati. Govoril je: "Bonnie, mislim, da bom umrl. Moje dihanje je vsega tri vdihe na minuto. Potrebujem pomoč in ne morem pomagati Diani."

To je bilo ob osmih zvečer. Zdravnik in medicinska ekipa Univerze v Miamiju so prispeli ob petih zjutraj. Plavala sem vso noč in ob zori so prispeli in mi dali injekcije prednizona. Nisem šla iz vode, kar tam so mi dajali injekcije prednizona, pa Xanax, pa kisik na obraz. Izgledalo je kot oddelek intenzivne nege v vodi. (smeh) Stvar je v tem, celo tjulnji (seals) ameriške mornarice, ki jih ožge morska osa, so opleli. Umrejo ali pa jih hitro spravijo v bolnišnico.

Jaz sem plavala vso noč in ves naslednji dan. Naslednji večer ob mraku spet, bum! Še ena morska osa... po vsem vratu, povsod tule. In tokrat mi to ni bilo všeč, nisem se hotela predati, ampak obstaja razlika med neprestanim plavanjem in plavanjem v etapah. Vdala sem se v plavanje v etapah. Spravili so me ven in spet začeli z epinefrinom in prednizonom in kisikom in vsem, kar so imeli pri roki. Vrnila sem se v vodo. In plavala sem vso noč in naslednji dan. Po 41 urah tole telo ni več zmoglo. Vsi ti ožigi so tako poškodovali dihalni sistem, da nisem mogla napredovati, kakor sem hotela. Moje sanje so bile uničene.

In kako čudna je ta pametna oseba, ki je vse to sestavila in zbrala vse te svetovne strokovnjake. Vedela sem za meduze, a imela sem se za nekakšnega viteza. Veliko športnikov ima ta občutek, veste, občutek neke vrste nepremagljivosti. Njih naj bo mene strah. Jaz se z njimi ne obremenjujem. Kar skoznje bom plavala. Na krovu imamo benadril. Če me ožge, se bom zarežala in zdržala. No, nisem se režala niti zdržala.

Pravzaprav sem najboljši nasvet dobila v razredu osnovne šole na Karibih. Tem otrokom, 120 jih je bilo, sem pripovedovala, medtem ko so sedeli na tleh telovadnice, govorila sem jim o meduzah in kako so želatinske in kako se jih posebej ponoči ne vidi. In imajo te dolge večmetrske lovke. In ovijejo se okoli vas. In lahko v vaš sistem pošljejo strup.

Majhen deček iz ozadja je dvignil roko. "Kako ti je ime?" sem vprašala. "Henry." "Henry, kaj te zanima?" Rekel je: "Pravzaprav nimam vprašanja, ampak bolj predlog." Dejal je: "Poznate tiste tipe, ki res verjamejo v to, v kar verjamejo, in nosijo bombe?" Odgovorila sem: "No, čudno, da si se učil o tem kot o hvalevrednem dejanju, ampak, ja, poznam jih." Odvrnil je: "To potrebujete. Potrebujete jato rib, ki bodo takole plavale pred vami." (smeh) "In ko pridejo meduze in se ovijejo okoli rib, bodo zaposlene z njimi in vi boste kar odplavali mimo." Rekla sem: "Oh, to je samomorilska vojska." "O tem govorim. To potrebujete," je odgovoril.

In ko bi bila vedela, bi poslušala tega osemletnika. Tole plavanje sem začela v normalnih kopalkah in brez heca, to je to; to nosijo potapljači za morske pse. Plavanje sem končala tako. Plavala sem s tem na glavi. Tako me je bilo strah meduz.

In kaj naj zdaj? Nič ne bi imela proti, če vsi pridete nocoj na oder in nam poveste, kako ste prebrodili svoja velika razočaranja. Kajti vsi jih imamo, mar ne? Vsi imamo srčno bolečino. Moj namen sedaj je, da najdem nekakšno milino v tem porazu. Lahko vidim pot, ne samo cilja. Lahko sem ponosna. Nocoj lahko stojim pred vami in rečem, da sem bila pogumna. Ja.

(aplavz)

Hvala.

In povsem iskreno lahko rečem, da sem vesela, da sem ti dve leti živela na tak način, kajti svoj cilj, nehati trpeti zaradi obžalovanja, ta cilj sem dosegla. Ko tako živite, s take vrste strastjo, ni časa, ni časa za obžalovanje, greste samo naprej. Vsak dan svojega življenja želim živeti tako, s plavanjem ali brez njega. A razlika pri sprejemanju tega poraza je v tem, da včasih, če je rak zmagal, če pride smrt in nimamo izbire, potem sta milina in sprejemanje nujni.

A ta ocean je še vedno tu. Upanje še živi. In nočem biti tista nora ženska, ki poskuša leta in leta in poskuša in ne uspe in spet poskuša in ne uspe, ampak jaz lahko plavam od Kube do Floride in preplavala bom od Kube do Floride.

Hvala. Hvala.

(aplavz)

Hvala.

(aplavz)

In kaj potem? Boš preplavala Atlantik? Ne, to je zadnje plavanje. Je edino, ki me zanima. A pripravljena sem. In, ja, zadnjič me je poklical novinar in dejal, da je pogledal na Wikipedijo in da je videl, da imam rojstni dan 22. avgusta 1949 in iz nekega razloga so imeli napisan tudi datum moje smrti. (smeh) Dejal je. "Ste vedeli, da boste umrli v kraju svojega rojstva, New Yorku, in da bo to januarja 2035?" Rekla sem: "Ne, nisem vedela." In tako bom zdaj živela do 85. leta. Tri leta več imam, kot sem mislila.

Zato se sprašujem. začenjam se spraševati, še preden dosežem te ekstremne sanje; sprašujem se in morda nocoj lahko vprašam tudi vas, če parafraziram pesnico Mary Oliver, ki pravi: "Kaj je torej to, kar počneš s tem divjim in dragocenim življenjem?"

Hvala lepa.

(aplavz)

Hvala. Hvala. Hvala. Hvala.

(aplavz) Živite na veliko. Živite na veliko.