Dave Meslin: Protistrup za apatijo

Kako pogosto slišimo, da ljudem preprosto ni mar? Kolikokrat so vam že povedali, da prava, bistvena sprememba ni mogoča, ker je večina ljudi preveč sebičnih, preveč neumnih ali lenih, da bi skušali kaj spremeniti v svoji skupnosti? Danes vam hočem pokazati, da apatija, kot mislimo, da jo poznamo pravzaprav ne obstaja, ampak da ljudem ni vseeno, vendar živimo v svetu, ki aktivno jemlje voljo do vključevanja s stalnim postavljanjem ovir in preprek na našo pot.

Pokazal vam bom nekaj primerov kaj mislim s tem. Začnimo z mestno hišo. Ste že videli kaj takega? To je časopisni oglas. To je obvestilo o prostorskem planiranju nove poslovne zgradbe, da soseska ve, kaj se dogaja. Kot lahko vidite, jo je nemogoče prebrati. Potrebno se je prebiti čez polovico, da sploh izvemo o katerem naslovu govorijo in še nižje, v drobni pisavi, da izvemo, kako se lahko sploh vključimo. Predstavljajte si, če bi zasebni sektor oglaševal na enak način - če bi Nike hotel prodati par čevljev in dal v časopis takle oglas. (aplavz) To se seveda ne bi nikoli zgodilo. Takega oglasa ne boste nikoli videli, ker Nike resnično hoče, da bi kupili njihove čevlje. Medtem ko mestna uprava Toronta zelo jasno noče, da bi se vključevali v načrtovalni proces, saj bi njihovi oglasi izgledali nekako takole - z jasno razmeščenimi podatki. Dokler bo mestna uprava oglaševala na tak način, da bi skušali pripraviti ljudi k vključevanju, potem se seveda ljudje ne bodo vključevali. A to ni apatija; to je namerno izključevanje.

Javni prostor. (aplavz) Način, kako slabo ravnamo z našimi javnimi prostori, je velika ovira za kakršen koli tip progresivne politične spremembe. Zato, ker smo v bistvu postavili ceno na svobodo izražanja. Tisti, ki ima največ denarja, ima najmočnejši glas, ki gospoduje vidnemu in miselnemu okolju. Težava s tem modelom je v tem, da obstajajo neverjetna sporočila, ki jih je potrebno povedati, a niso dobičkonosna. Zato jih ne boste nikoli videli na jumbo plakatu.

Mediji igrajo pomembno vlogo pri razvoju našega odnosa do političnih sprememb, v glavnem s tem, da ignorirajo politiko in se osredotočajo na slavne osebe in škandale. A tudi takrat, ko govorijo o pomembnih političnih zadevah, to storijo na način, ki po mojem jemlje voljo do vključevanja. Na primer: revija Now iz prejšnjega tedna - progresiven, urbani tednik iz Toronta. To je zgodba iz naslovnice. To je prispevek o gledališki predstavi, ki se začne z osnovnimi podatki, kje se dogaja, če bi si jo slučajno radi pogledali potem, ko ste prebrali prispevek - kje, čas, spletna stran. Enako s tem - recenzija filma, recenzija umetniškega dela, recenzija knjige - kje se nahaja, če bi slučajno radi šli ponjo. Restavracija - mogoče ne bi radi samo brali o nji, mogoče bi jo radi obiskali. Tako vam povedo, kje je, kakšne so cene, naslov, telefonska številka, itd ...

Potem pridete do njihovih političnih člankov. Tu je odličen članek o pomembni predvolilni tekmi, ki ravnokar poteka. Govori o kandidatih - zelo dobro napisano - vendar brez informacij, brez možnosti nadaljevanja, brez spletnih strani kampanj, brez podatkov, kje te debate potekajo ali kje so pisarne volilnih štabov. Tu je še en dober članek o novi iniciativi, ki nasprotuje privatizaciji javnega prevoza brez kakršnekoli informacije o sami iniciativi. Kot kaže je sporočilo to, da bralci najverjetneje hočejo jesti, mogoče prebrati knjigo ali pogledati film, vendar nočejo biti vključeni v svojo skupnost. In mogoče si mislite, da je to nekaj majhnega, vendar mislim, da je to pomembno, ker nastavi podton in ojača nevarno idejo, da je politika šport za gledalce.

Junaki: kako gledamo na vodenje? Poglejte teh deset filmov. Kaj imajo skupnega? Kdorkoli? Vsi imajo junake, ki so bili izbrani. Nekdo je prišel k njim in rekel: "Bil si izbran. Obstaja prerokba. Rešiti moraš svet." In potem se ta odpravi in reši svet, ker so mu tako ukazali, še z nekaj ljudmi, ki mu sledijo. To mi pomaga razumeti zakaj se veliko ljudi ne vidi samih sebe kot vodje. Zato, ker pošlje prav vsa napačna sporočila o tem kaj je vodenje. Junaško prizadevanje je skupinsko prizadevanje, prvič. Drugič, je nepopolno; ni zelo blesteče; in se ne nenadoma začne in nenadoma konča. Je stalen proces, ki traja celo naše življenje. A kar je najbolj pomembno, je prostovoljno. Je prostovoljno. Dokler bomo učili svoje otroke, da se junaštvo začne s tem, ko ti nekdo nariše znamenje na čelo, ali ti nekdo pove, da si del prerokbe, bodo zgrešili najbolj pomembno značilnost vodenja, ki je ta, da pride iz nas samih. Gre se za sledenje svojih lastnih sanj - nepovabljen, nepovabljen - in potem delati z drugimi, da se te sanje uresničijo.

Politične stranke: ojoj. Politične stranke bi lahko in bi morale biti ena od osnovnih vstopnih točk za ljudi, da se vključijo v politiko. Namesto tega, so postale, na žalost, brez navdiha in neustvarjalne organizacije, ki se tako trdno držijo tržnih raziskav in anketiranja in ciljnih skupin, da na koncu vse govorijo iste stvari, izbljuvajoč nazaj bolj ali manj to, kar že tako ali tako hočemo slišati na račun izpostavljanja drznih in ustvarjalnih idej. In ljudje to zavohajo in to hrani cinizem. (aplavz)

Status dobrodelnosti: Skupinam, ki imajo v Kanadi status dobrodelnosti, ni dovoljeno zagovarjati svojih stališč. To je zelo velika težava in velika ovira za spremembe, ker to pomeni, da so nekateri najbolj strastni in poučeni glasovi popolnoma utišani, še posebej med volitvami. Kar nas privede do zadnje točke, naše volitve.

Kot ste najbrž že opazili, so naše volitve v Kanadi "kar neki". Uporabljamo zastarele sisteme, ki so nepravični in ustvarjajo naključne rezultate. Kanado trenutno vodi stranka, ki je večina Kanadčanov sploh ni hotela. Kako lahko pošteno in pristno spodbudimo več ljudi k glasovanju, če glasovi v Kanadi pravzaprav nič ne štejejo? Ko vse to seštejemo skupaj, je jasno, da so ljudje apatični. Kot da bi skušal iti z glavo skozi zid.

Nočem ostati negativen z izpostavljanjem vseh teh ovir in razlagati kaj vse nam je napoti. Prav nasprotno: mislim, da so ljudje neverjetni in pametni in da jim ni vseeno. Vendar, kot sem že rekel, živimo v tem okolju kjer se vse te ovire postavljajo v napoto. Dokler bomo verjeli, da so ljudje, naši lastni sosedi, sebični, neumni ali leni, potem ni upanja. Kljub temu lahko vse te stvari, ki sem jih omenil, spremenimo. Mestno hišo lahko odpremo. Naše volilne sisteme lahko preoblikujemo. Naše javne prostore lahko demokratiziramo.

Moje glavno sporočilo je da, če lahko redefiniramo apatijo, ne kot neko vrsto internega sindroma, ampak kot kompleksno mrežo kulturnih ovir, ki ojača izključevanje, in če lahko jasno definiramo, lahko jasno prepoznamo, kaj so te ovire, in če lahko nato skupaj delamo na tem, da te ovire odstranimo, potem je možno karkoli.

Hvala.

(aplavz)