Dan Ariely: Pazite se konfliktov interesov

Torej, dolgo časa sem bil v bolnišnici. In nekaj let po odhodu sem se vrnil tja in vodja oddelka za opekline me je bil zelo vesel -- rekel je: "Dan, fantastično novo zdravljenje imam zate". Zelo sem bil vznemirjen. Šel sem z njim v ordinacijo. In razložil mi je, da imam, ko se obrijem, majhne črne pikice po levi strani obraza, kjer imam brado, ampak na desni strani obraza pa sem bil hudo opečen in zato nimam dlak, kar povzroča nesimetričnost. In kakšno brilijantno idejo je imel? Hotel je tetovirati majhne črne pikice po desni strani mojega obraza da bi izgledal bolj simetrično.

Zvenelo je zanimivo. Naročil mi je, naj se obrijem. Naj vam povem, da je bil to čuden način britja, ker sem o njem razmišljal in spoznal, da bi se, tako kot sem se takrat obril, bril do konca svojega življenja -- ker sem moral ohraniti enako širino. Ko sem se vrnil v ordinacijo, nisem bil prav prepričan. Dejal sem: "Lahko vidim kak dokaz za to?" Pokazal mi je nekaj fotografij majhnih lic z majhnimi črnimi pikami -- ni bilo zelo informativno. Vprašal sem ga: "Kaj se bo zgodilo, ko ostarim in bodo dlake postale bele? Kaj bo takrat?" "O, ne skrbi," je odvrnil. "Imamo laserje; lahko ti stvar pobelimo". A še vedno me je skrbelo, zato sem rekel: "Veš kaj, tega ne bom naredil".

In potem se je začel eden največjih občutkov krivde v mojem življenju. Tole govorim kot Žid, torej to veliko pomeni. (Smeh) In dejal je: "Dan, kaj je narobe s teboj? Ti je všeč, da si nesimetričen? Je v tem nekakšen perverzni užitek? Se smiliš ženskam in zato pogosteje spijo s tabo?" Nič od tega. In to me je zelo presenetilo, saj sem imel že mnoga zdravljenja -- za mnoga od njih se nisem odločil -- in nikoli nisem imel takega občutka krivde. Ampak odločil sem se proti temu posegu. Šel sem do njegovega namestnika in ga vprašal: "Kaj se dogaja? Od kod ta občutek krivde?" Pojasnil mi je, da so poseg že opravili na dveh pacientih, potrebovali pa so še tretjega, da bi lahko dokončali znanstveni članek.

(Smeh)

Verjetno sedaj mislite, da je ta tip šušmar. Ja, tak vtis daje. Ampak naj vam ponudim drug pogled na isto zgodbo. Pred nekaj leti sem sam izvajal nekaj laboratorijskih poskusov. In ko jih izvajamo, ponavadi upamo, da se bo ena skupina obnašala drugače od druge. Imeli smo skupino, za katero sem upal, da bo zelo uspešna, in drugo, za katero sem mislil, da bo zelo neuspešna. In ko sem dobil rezultate, so bili prav taki -- bil sem zelo vesel -- razen za eno osebo. V skupini, ki naj bi bila uspešna, je bil človek, ki je pravzaprav imel zelo slab rezultat. In znižal je celotno povprečje ter uničil statistično pomembnost testa.

Natančno sem si ogledal tega tipa. Star je bil kakih dvajset let več od drugih v vzorcu. In spomnim se, da je nekega dne v laboratorij prišel pijan moški, ki je hotel na lahko zaslužiti nekaj denarja, in to je bil on. "Fantastično!" sem si mislil. "Izločimo ga. Kdo bi sploh vključil pijanca v vzorec?"

Čez nekaj dni pa smo o tem razmislili s študenti in se vprašali: "Kaj bi bilo, če ta pijanec ne bi bil v takem stanju? Kaj bi se zgodilo, če bi bil v drugi skupini? Bi ga v tem primeru izločili?" Verjetno sploh ne bi pogledali podatkov in če bi jih, bi verjetno rekli: "Fantastično! Kako pameten tip, ki dosega tako slab rezultat", saj bi povprečje skupine potisnil navzdol in nam dal še močnejše statistične rezultate. Tako smo se odločili, da ga ne izločimo in da ponovimo poskus.

Ampak, veste, te zgodbe in veliko drugih poskusov, ki smo jih naredili o konfliktu interesov, v osnovi kažejo na dve zadevi. Prva je, da v življenju srečamo veliko ljudi, ki tako ali drugače poskušajo tetovirati naše obraze. Zaradi svojih lastnih interesov postanejo slepi za resnično življenje in nam dajejo v temelju pristranske nasvete. In prepričan sem, da to vsi prepoznamo in vidimo, da se dogaja. Morda tega ne prepoznamo vedno, razumemo pa, da se dogaja.

Najtežje, seveda, je prepoznati, da smo včasih mi sami slepi zaradi svojih interesov. In to je lekcija, ki jo je veliko, veliko težje upoštevati. Kajti ne vidimo, kako konflikt interesov deluje na nas. Ko sem izvajal te poskuse, sem v svoji glavi pomagal znanosti. Odstranjeval sem podatke, da bi osvetlil njihov pravi vzorec. Nič slabega nisem počel. V svoji glavi sem bil pravzaprav vitez, ki je pripomogel k razvoju znanosti. A to ni bilo res. V bistvu sem se vmešaval v proces, čeprav z dobrimi nameni. In mislim, da je pravi izziv ugotoviti, v katerih primerih v življenju konflikt interesov deluje na nas in poskusiti ne zaupati intuiciji, ko ga hočemo premagati, temveč skušati početi stvari, ki preprečujejo, da bi postali žrtve takega obnašanja, saj lahko ustvarimo veliko neželenih okoliščin.

Končati želim s pozitivno mislijo. Hočem reči, vse to je precej depresivno, ne -- ljudje imajo konflikt interesov, ne prepoznamo ga, itd. Pozitivni vidik vsega tega je, vsaj mislim, da če razumemo, ko naredimo napako, če razumemo globoke mehanizme zakaj in kje nam ne uspe, potem lahko upamo, da bomo stvari popravili. In v tem mislim, da je upanje. Hvala vam.

(Aplavz)