Clifford Stoll o ... vsem

Presrečen sem, da sem tu. Počaščen sem, da sem bil povabljen, hvala. Zelo rad bi govoril o stvareh, ki me zanimajo, amapak sumim, da stvari, ki me zanimajo, ne zanimajo mnogo drugih. Najprej, moja priponka pravi, da sem astronom. Zelo rad bi govoril o astronomiji, ampak predvidevam, da je število ljudi, ki jih zanima sevanje v ne-sivih atmosferah in polarizacija svetlobe v Jupitrovi gornji atmosferi enako številu ljudi, ki jih spraviš pod nadstrešek na postajališču. Zato ne bom govoril o tem. (Smeh)

Prav tako bi bilo zabavno govoriti o nekaterih zadevah, ki so se zgodile leta 1986 in 1987, ko so računalniški hekerji vlomili v naše sisteme v Lawrence Berkeley Laboratoriju. In sem jih ujel in se je izkazalo da so delali za, kar je bil takrat, sovjetski KGB, in kradli informacije in jih prodajali. In zelo rad bi govoril o tem -- in bilo bi zabavno -- ampak, 20 let kasneje … se mi zdi varnost računalniških sistemov, iskreno povedano, nekako dolgočasna. Utrujujoča je Sem --

Prvič ko nekaj narediš, je znanost. Drugič je inženirstvo. Tretjič je samo tehnično delo. Jaz sem znanstvenik. Ko neko zadevo enkrat naredim, grem delat nekaj drugega. Zato ne bom govoril o tem. Ne bom govoril niti o tem, kar mislim, da so očitne izjave z moje prve knjige Silicon Snake Oil, ali moje druge knjige, niti ne bom govoril o tem zakaj mislim, da računalniki ne sodijo v šolo.

Čutim, da je prisotna velika in čudna ideja o tem, da bi morali v šole pripeljati več računalnikov. Moje mnenje je: Ne! Ne! Spravite jih ven iz šol in jih pustite zunaj. In rad bi govoril o tem, ampak mislim da je ta izjava tako očitna komurkoli, ki je bil v razredu četrtošolcev, da ne potrebuje dodatnega govorjenja -- ampak mogoče se zelo motim o tem, in vsem drugem, kar sem povedal. Tako da ne hodite nazaj brat moje dizertacije. Verjetno prav tako vsebuje laži.

Ko sem že povedal vse to, svoj govor sem sestavil pred petimi minutami. (Smeh) In če pogledate sem, glavna stvar, ki sem jo napisal na moj palec, je prihodnost. Govoril naj bi o prihodnosti, kajne? Oh, ja. In moj občutek je, prositi mene, da govorim o prihodnosti, je čudno, ker imam sive lase, in je malce nesmiselno, da bi jaz govoril o prihodnosti. Pravzaprav mislim, da če bi res radi vedeli, kaj bo prinesla prihodnost, če bi res radi vedeli o prihodnosti, ne sprašujte tehnologa, znanstvenika, fizika. Ne! Ne sprašujte nekoga, ki piše računalniško kodo.

Ne, če bi radi vedeli kakšna bo družba čez 20 let, vprašajte vzgojitelje v vrtcu. Oni vedo. Pravzaprav, ne vprašajte kateregakoli vzgojitelja, vprašajte izkušenega. Oni so tisti, ki vedo kakšna bo družba naslednje generacije. Jaz ne vem. Niti, dvomim, da vedo to mnogi drugi, ki govorijo o tem, kaj bo prinesla prihodnost. Vsekakor si lahko vsi predstavljamo te "kul" nove stvari, ki še bodo prisotne. Ampak zame stvari niso prihodnost. Sprašujem se, kakšna bo družba v prihodnosti, ko so otroci danes fenomenalni v pisanju SMS-ov in porabijo ogromno časa pred ekrani, medtem ko skoraj nikoli ne gredo skupaj na bowling.

Prihaja sprememba, a ne tista v programski opremi. Ampak ne bom govoril o tem. Zelo bi rad govoril o tem, bilo bi zabavno, ampak govoril bom o tem, kar delam sedaj. Kaj delam sedaj? Oh – druga stvar o kateri mislim, da bi rad govoril, je tule. Prav tule. Se vidi? To, o čemer bi rad govoril, so enostranske stvari. Zelo rad bi govoril o stvareh, ki imajo samo eno stran. Ker obožujem mobiusove trakove. Ne samo da obožujem mobiusove trakove, ampak sem tudi eden redkih ljudi na svetu, če ne edini na svetu, ki izdeluje kleinove steklenice. Upam, da vsi pogledate sem. To je kleinova steklenica. Za tiste v občinstvu, ki jih poznate, zavijte z očmi in si recite, ja. Vem vse o tem. So enostranske. So steklenice, katerih notranjost je tudi zuananjost. Ima nično prostornino. In ne da se jih orientirati. Ima čudovite lastnosti. Če vzameš dva mobiousova trakova in skupaj sešiješ njuna robova, dobiš eno tako, in jaz jih izdelujem iz stekla. In zelo rad bi govoril o tem, ampak nimam več na način … povedati, ker -- (Smeh)

(Chris Anderson: Prehlajen sem.)

Kakorkoli že, "D" v "TED" seveda pomeni dizajn. Samo dva tedna nazaj sem naredil -- veste, izdeloval sem majhne, srednje in velike kleinove steklenice za prodajo. Ampak, kar sem ravnokar naredil -- in sem presrečen, da vam lahko pokažem, prvič v javnosti. To je kleinova steklenica, vinska steklenica, ki jo, kljub temu, da v v štirih dimenzijah ne bi mogla biti napolnjena s tekočino, popolnoma lahko napolnemo, ker ima naše vesolje zgolj tri prostorske dimenzije. In ker ima naše vesolje le tri prostorske dimenzije, jo lahko napolnemo s tekočino. Torej je najbolj – to je tista, ki je "kul". To je bil mesec mojega življenja. Ampak kljub temu, da bi zelo rad govoril z vami o topologiji, ne bom. (Smeh)

Namesto tega bom omenil svojo mamo, ki je umrla prejšnje poletje. Zbirala je moje slike, kot mame počno. Lahko prosim pokažete tole? In sem šel čez njen album in je imela sliko mene, ko stojim -- no, ko sedim, leta 1969, pred kupom tipk. In sem jo pogledal in si rekel, o moj bog, to sem jaz, ko sem še delal za elektronski glasbeni studio! Kot tehnik sem popravljal in vzdrževal elektronski glasbeni studio pri SUNY Buffalo. In Uau! Časovni stroj. In sem si rekel, ah ja! In me je poslal nazaj.

Kmalu po tem sem našel še eno sliko, na kateri sem bil. Ta fant tule sem seveda jaz. Ta gospod je Robert Moog, izumitelj moogovih električnih klaviatur, ki je umrl prejšnjega avgusta. Robert Moog je bil radodarna prijazna oseba, izjemno sposoben inženir. Glasbenik, ki si je vzel čas, da je učil mene, učenca, srednješolca na SUNY Buffalo. Prišel je iz Trumansburga, ne samo, da bi me učil o moogovih klaviaturah, ampak tudi samo sedela sva tam -- v tistem času sem študiral fiziko. To je 1969, 70, 71. Študiramo fiziko, jaz študiram, in on pravi, "To je prava stvar. Naj te elektronska glasba ne zasvoji, če študiraš fiziko." Bil je moj mentor. Prišel je in preživel ure z mano. Napisal mi je priporočilo, da sem šel študirat. V ozadju je moje kolo. Fotografija je bila posneta v prijateljevi dnevni sobi. Bob Moog je prišel mimo in privlekel goro opreme, da bi jo pokazal Gregu Flintu in meni. Sedeli smo in govorili o fourierjevih transformacijah, besslovih funkcijah, modulacijskih prenosnih funkcijah in podobnih zadevah. Bobova smrt je bila velika izguba za vse nas. Robert Moog je globoko vplival na vsakega glasbenika. (Aplavz) In samo povedal bom, kaj bom naredil. Kar bom naredil -- upam da prepoznate pokvečen sinusni val, skoraj trikotni val na tem Hewlett-Packard osciloskopu.

Oh, super. Lahko grem na to, ja? Otroci. Govoril bom o otrocih -- je to v redu? Tu piše otroci, o tem bi rad govoril. Odločil sem se, da vsaj jaz nimam dovolj velike glave. Tako razmišljam lokalno in delujem lokalno. Ugotovil sem, da je najboljši način, da kakorkoli pomagam, tako da pomagam zelo, zelo lokalno. Torej doktorat, diploma gor ali dol, in ves ta bla bla bla. O tem sem govoril nekaterim učiteljem kako leto nazaj. In eden od njih, več njih je prišlo do mene in me vprašalo, "Torej, kako, da ne poučuješ?" In sem rekel, "No, saj sem učil podiplomske študente. Učil sem študente." Ne, so rekli, "če so ti otroci tako pomembni, kako da nisi v prvih bojnih vrstah? Počni to, kar predavaš."

Res je. Res je. Sedaj učim osmošolce znanost štiri dni na teden. Ne samo, da se prikažem sem in tja. Ne, ne, ne, ne, ne. Vsezkozi sem tam. S kosilom in vsem. (Aplavz) To ni -- ne, ne, ne, ne, to ni za ploskati. Močno svetujem, da je to dobro za vsakega med vami. Ne samo da se prikažete vsake toliko. Učite celotni teden. No ja, jaz učim tri četrtinsko, ampak to je dovolj dobro. Ena stvar, ki sem jo povedal svojim učencem, je : "Učil vas bom fiziko univerzitetnega nivoja. Brez integriranja in odvajanja. Ne bo vam treba poznati trigonometrije. Morali pa boste znati algebro za osmošolce in izvajali bomo resne eksperimente. Nič od tega "Odprite-knjige-na-strani-sedem-in-rešite-vsako-drugo-nalogo." Učili se bomo pravo fiziko." In to je ena stvari, ki bi jih počel sedaj. (Visok ton)

Oh, še predno to prižgem, ena stvari, ki smo jo naredili pred nekje tremi tedni v mojem razredu -- to je skozi lečo, in ena izmed stvari, za katero smo uporabili lečo, je bila meritev hitrosti svetlobe. Moji učenci v El Cerritu -- z mojo pomočjo, seveda, in s pomočjo močno rabljenega osciloskopa, so izmerili hitrost svetlobe. Zgrešili smo za 25 odstotkov. Koliko osemšolcev poznate, ki so izmerili hitrost svetlobe? Poleg tega, smo izmerili hitrost zvoka. Zelo rad bi tu izmeril hitrost svetlobe. Bil sem pripravljen to narediti, in sem si misli, "Ejga," sklical bom sile sveta in izmeril hitrost svetlobe. In sem bil pripravljen. Sem pripravljen, potem pa se izkaže, da imamo tu samo 10 minut, da pripravimo zadeve! In torej ni časa, da to izpeljemo. Tako da naslednjič, mogoče, bom izmeril hitrost svetlobe!

Medtem pa, izmerimo hitrost zvoka! Očitni način za meritev hitrosti zvoka je, da ga odbijemo od nečesa in opazujemo odmev. Ampak, verjetno -- eden mojih učencev, Ariel, je rekel, "Bi lahko izmerili hitrost svetlobe preko valovne enačbe?" In vsi veste, da je valovna enačba: frekvenca krat valovna dolžina kateregakoli valovanja ... je konstantna. Ko se frekvenca zviša, se valovna dolžina skrajša. Ko se valovna dolžina podaljša, se frekveca zniža. Če imamo tu torej valovanje -- tukaj, to je tisto zanimivo -- če se zvok viša, gredo stvari skupaj, če se zvok zniža, se stvari raztegnejo. Ja? To je preprosta fizika. Vsi to poznate še z osmega razreda, se spomnite? Kar vam niso povedali pri fiziki -- v osmem razredu -- pa bi vam morali -- in želim si, da bi -- je to, da če zmnožite frekvenco in valovno dolžino zvoka ali svetlobe, dobite konstanto. In ta konstanta je hitrost zvoka. Da bi torej izmerili hitrost zvoka, je vse, kar rabimo vedeti, njegova frekvenca. No, to je preprosto. Tu imam merilec frekvence. Nastavljen je nekje na A nad A nad A. To je A, več ali manj. Sedaj vemo njegovo frekvenco. Je 1.76 kHz. Zmeril bom njegovo valovno dolžino. Vse kar sedaj potrebujem, je, da priključim še en žarek. in spodnji žarek je moje govorjenje, ne? Torej kadarkoli govorim, to vidimo na zaslonu. To bom postavil sem, in ko se oddaljujem od vira, boste opazili spiralo. Drseče gibanje. Prehajamo med različnimi stopnjami valovanja, ki prihaja od tu. Tisti, ki ste fiziki, slišim vaše zavijanje z očmi, ampak potrpite. (Smeh)

Da bi izmerili valovno dolžino, je vse, kar rabimo, izmeriti razdaljo od tu, en cel val, do sem. Od tu do tu je valovna dolžina zvoka. Tu bom postavil merilo, ga pomaknil do sem. Mikrofon sem premaknil za 20 centimetrov. 0.2 metra od tu do sem, 20 centimetrov. OK, vrnimo se nazaj h gospodu Elmu. In rečemo frekvenca je 1.76 kHz, ali 1760. Valovna dolžina je 0.2 metra. Poglejmo, koliko je to. (Smeh)(Aplavz) 1.76 krat 0.2 tule, je 352 metrov na sekundo. Če preverite to v knjigi, boste videli, da je prava rešitev 343. Ampak tu z neprimernim materialom in zanič pijačo -- smo bili zmožni izmeriti hitrost zvoka na -- Ne slabo. Precej dobro.

Kar vse skupaj privede do tega, kar sem hotel povedati. Pojdite nazaj na to mojo sliko milijon let nazaj. Bilo je 1971, sredi vietnamske vojne. In jaz, "O moj Bog!" Študiram fiziko: Landau, Lipschitz, Resnick in Halliday. Vračam se domov med počitnicami. V študentskem naselju pa protesti. Protesti so! Hej, Elmo je končal. Ugasni se. V študentskem naselju so protesti. In policija me lovi, ne? Hodim skozi študentsko naselje. Policaj pride in me pogleda in reče, "Ti! Ti si študent." Izvleče puško. Bum! Solzilec v velikosti pepsi pločevinke prileti mimo moje glave. Vuššš! Vdihnem polna pljuča solzilca in ne morem dihati. Policaj pride za mano s puško. Hoče me udariti po betici! Pravim si, "Pobegniti moram!" Začnem teči čez kampus, kakor hitro lahko. Zatečem se v Hayes Hall. To je ena od stavb z zvonikom. Policaj me zasleduje. Sledi mi v prvo nadstropje, drugo, tretje. Prežene me v to sobo. Vhod v zvonik. Zaloputnem vrata za sabo in splezam gor, grem mimo prostora, kjer niha nihalo. In si mislim, oh ja, kvadratni koren dolžine nihala je sorazmeren nihajnem času. (Smeh)

Še vedno plezam, grem nazaj. Grem v prostor, kjer se os razcepi. Tu je ura, ura, ura, ura. Čas gre nazaj, ker sem znotraj ure. Pomislim na Lorenzove transformacije in Einsteinovo relativnost. Splezam gor, in tu je ta prostor, čisto zadaj, do katerega splezaš po tej leseni lestvi. Odprem vrhnji pokrov in tu je kupola. Kupola, ena od teh trimetrskih kupol. Gledam ven in vidim policaje, kako razbijajo glave študentov. Izstreljujejo solzivec in gledajo študente, kako mečejo opeke. Sprašujem se, kaj počnem tu? Zakaj sem tu? Potem se spomnim, kaj mi je učitelj angleščine povedal v srednji šoli. Ko obesijo zvonove, nanje zapišejo posvetila. Z enega od zvonov tako pobrišem golobje izločke in si ga ogledam. Sprašujem se, zakaj sem tu?

Ob tej priložnosti bi vam rad povedal zapisane besede na zvonu Hayes Hall zvonika: "Vsa resnica je eno. V tej luči, naj se znanost in vera tu prizadevata za postopno evolucijo človeštva, iz teme proti svetlobi, iz ozkoglednosti do širokoglednosti, iz predsodkov do strpnosti. Zvok življenja je tisti, ki nas kliče, da pridemo sem in se učimo." Najlepša hvala.