Brian Skerry razkriva krasote in grozote oceanov

To jutro bi z vami rad delil, nekaj zgodb o morju skozi moje delo fotografa za revijo National Geographic. Domnevam, da sem postal podvodni fotograf postal, ker sem se že kot otrok zaljubil v morje. In hotel sem pripovedovati zgodbe o vseh osupljivih stvareh, ki sem jih videl pod vodo, o neverjetnih življenjskih oblikah in njihovem zanimivem obnašanju. In po tridesetih letih tega početja, po tridesetih letih raziskovanja oceanov, moje začudenje ob nenavadnih srečanjih, ki jih doživljam na morju, nikoli ne pojenja. Kljub temu pa v današnjem času vedno pogosteje pod vodo videvam tudi grozljive stvari, stvari, ki se jih po mojem mnenju ljudje niti ne zavedajo. Čutim se obvezanega, da v svoj objektiv ujamem tudi to problematiko in povem celotno zgodbo. Želim, da ljudje vidijo, kaj se dogaja pod vodo, tako tisto grozljivo, kot tisto magično.

Prva reportaža, ki sem jo naredil za National Geographic in skozi katero sem spoznal kakšne so možnosti obravnave okoljskih vprašanj pri naravoslovnem poročanju, je bila zgodba o grendlandskih sedlastih tjulnjih. Zgodba, ki sem jo hotel povedati, je bila v začetku ozko fokusirana na nekaj tednov vsako leto, ko se omenjene živali selijo iz kanadske Arktike v zaliv Sv. Lovrenca v Kanadi. Tam si dvorijo, se parijo in imajo svoje mladiče. Vse to se odvija z minljivimi ledenimi ploščami v ozadju, ki se gibljejo z vetrom in plimo. In ker sem podovodni fotograf, sem hotel to zgodbo povedati tako od zgoraj kot od spodaj. Želel sem prikazati enega izmed teh tjulnjih mladičev, ki prvič zaplava v ledeno hladni vodi. Ko pa sem se v zgodbo bolj poglobil, sem ugotovil, da moram opozoriti na dve veliki okoljski vprašanji. Prvo je bilo vezano na dejstvo, da se omenjene živali še vedno lovi in ubija s koničastimi cepini (hakapiki), ko so stare le okoli 8, 15 dni. Dejansko gre za največji pokol morskih sesalcev na zemlji, ki na leto zahteva več sto tisoč žrtev.

Čeprav je to zelo skrb vzbujajoče, pa menim, da se sedlasti tjulnji spopadajo še s hujšim problemom - izgubo ledu na morju kot posledico globalnega segrevanja. To je fotografija iz zraka,ki prikazuje zaliv Sv. Lovrenca v času, ko tam bivajo sedlasti tjulnji. In čeprav na fotografiji vidimo veliko ledu, vidimo tudi veliko vode, ki je v preteklosti tu ni bilo. In tudi led, ki ga vidimo, je precej tanek. Problem je, da mladiči v času hranjena pri materi, potrebujejo stabilnost, ki jo nudijo plošče iz trdnega ledu. Od trenutka, ko se rodijo pa do trenutka, ko se osamosvojijo, mladiči potrebujejo le 12 dni. A če si ne izborijo teh 12 dni, lahko padejo v morje in umrejo. To je ena izmed mojih fotografij, ki prikazuje enega izmed mladičev starega le okoli 5 do 7 dni - še vedno ima ostanek popkovine na trebuščku - ki je padel, ker je bil led pretanek. Mama ga mrzlično poskuša potisniti na površje, da bi vdihnil in se ponovno oprijel stabilne podlage. Problem od mojega prihoda vsako leto le narašča. Bral sem, da je bila lani smrtnost mladičev v nekaterih predelih zaliva Sv. Lovrenca 100 odstotna. Tako je jasno, da se vrsta spopada s številnimi problemi. Moja zgodba je na koncu postala naslovna zgodba National Geographica in prejela veliko pozornosti.

Tako sem prepoznal potencial in začel delati druge reportaže o problemih oceanov. Tako sem predlagal zgodbo o svetovni krizi ribištva, delno ker sem bil v preteklih tridesetih letih velikokrat sam priča propadanju oceanov, pa tudi zato, ker sem prebral znanstven članek, ki trdi, da je v zadnjih 50 ali 60 letih iz naših oceanov izginilo že 90 odstotkov velikih rib, To so tune, mečarice in morski psi. Ko sem to prebral, so me številke močno presenetile. Prepričan sem bil, da bo to glavna novica v vseh medijih. A na koncu res ni bila, zato sem hotel narediti reportažo, ki bo razkrila povsem drugačno podvodno zgodbo. Želel sem, da bi bila bolj podobna vojni fotografiji, zato sem snemal pretresljive fotografije z več teže, ki so bralcem pokazale kaj se dogaja morskim bitjem po svetu.

Prva in zame najbolj ključna komponenta zgodbe je ciljati na bralce in prebuditi njihovo razumevanje morskih živali, ki jih jedo. Veste, sam smatram, da gremo ljudje v restavracijo in ko naročimo zrezek, vsi vemo od kod prihaja, in ko naročimo piščanca, vsi vemo kaj je piščanec. Ko pa uživamo v sušiju iz modroplavute tune, se sprašujem, koliko se nas zaveda kako veličastna je žival, ki jo jemo. Tune so namreč levi in tigri morja, čeprav v realnosti te živali sploh nimajo zemeljskega ustreznika; dejansko so edinstvene. Lahko plavajo od ekvatorja do tečajev in tekom leta prečkajo celotne oceane. Če pri lovu nanje ne bi bili tako učinkoviti, bi, ker celo svoje življenje rastejo, v morju živele 30-letne tono težke modroplavute tune. A resnica je, da smo pri lovu nanje več kot učinkoviti, zato je njihovo število po svetu padlo pod vse meje.

To je dnevna dražba na ribji tržnici Tsukiji, ki sem jo posnel nekaj let nazaj. Prav vsak dan tune, modroplavute kot ta, zložijo kot sežnje drv v številna skladišča. In ko sem tako pohajkoval naokoli in fotografiral, se mi je posvetilo, da naši oceani niso supermarketi. Ne moremo kar jemati in pričakovati da naše početje ne bo imelo posledic.

S to zgodbo, sem bralcem želel pokazati tudi kako ribe dejansko lovijo in nekatere metode, ki jih pri tem uporabljajo, npr. vlečne mreže, ki sodijo med najbolj pogosto uporabljene metode lova. To je majhna mreža, ki jo v Mehiki uporabljajo za lovljenje škampov, njen način delovanja pa je v osnovi enak povsod po svetu. V sredini je v velika mreža ki jo na vsakem koncu pokrivajo železna vratca. Ko se naprava vleče skozi vodo se voda upre ob vratca, zaradi česar se ustje mreže odpre, zgoraj so pritrjeni plovci, spodaj pa svinčena žica. Vse skupaj ladja vleče po morskem dnu z namenom, da se (v tem primeru) v mrežo ujamejo škampi. Lahko pa si predstavljate, da se v mrežo ulovi prav vse, kar je na poti. Tako se uničujejo dragocene združbe organizmov na morskem dnu (bentos), kot so spužve in korale, ki so ključen življenski prostor tudi za druge živali.

Ta fotografija prikazuje ribiča, ki v rokah drži škampe ujete med uro dolgo vleko mrež. Dejansko je poleg prgišča škampov, morda jih je ujel 7 ali 8, kot stranski ulov ujel še vse ostale živali na krovu. Gre za živali, ki so pri lovu poginile, čeprav nimajo tržne vrednosti. To je torej resnična cena večerje s škampi, sedem, morda osem škampov in 5 kg drugih živali, ki so pri tem morale umreti. Da bi ta nesmisel še bolje vizualno prikazal, sem se potopil pod ribiško ladjo in slikal moškega kako stranski ulov meče nazaj v morje kot smeti. Fotografiral sem to kaskado smrti, živali, kot so soslaši, skati, iverke, ribe napihovalke, ki so še uro pred tem živele na dnu morja, zdaj pa jih mečejo nazaj kot smeti.

Želel sem se osredotočiti tudi na lovljenje morskih psov, ker danes na Zemlji ubijemo več kot 100 milijonov morskih psov vsako leto. A preden sem slikal to, sem se nekako spoprijel z idejo, kako fotografirati mrtvega morskega psa, da bo fotografija pri bralcih vzbudila čustva. Verjamem namreč, da je na svetu še veliko ljudi, ki so mnenja, da je edini dober morski pes, mrtev morski pes. A nekega jutra sem skočil v vodo in našel morsko lisico, ki je nedolgo tega poginila v zabodni mreži. S svojimi velikimi prsnimi plavutmi in še vedno vidnimi očmi, me je nekako spominjala na križanje. Na koncu je bila to naslovna fotografija reportaže o svetovni ribiški industriji za National Geographic. In upam, da je pomagala bralcem uvideti problem 100 milijonov morskih psov.

Ker imam morske pse rad - v bistvu sem kar malo obseden z njimi - sem želel posneti še eno, bolj slavnostno reportažo o morskih psih, s katero sem želel prikazati kako nujna je njihova zaščita. Tako sem potoval na Bahame, saj je na svetu le malo področij kjer morski psi niso ogroženi. Na Bahamih pa se zdi, da je njihovo število še vedno precejšnje, predvsem zato ker je tamkajšnja vlada že leta nazaj prepovedala parangale. Delal sem na večih lokacijah, saj sem želel prokazati številne vrste, ki jih v reviji nismo pogosto objavljali.

Ena izmed lokacij se imenuje Tiger Beach (Plaža tigrov), in se nahaja v severnih Bahamih. Tam se v plitvih vodah zadržujejo tigrasti morski psi. To fotografijo sem posnel iz zraka in prikazuje naš potapljaški čoln in okoli ducat velikih tigrastih morskih psov, ki mirno plavajo naokoli. Ena izmed stvari, ki je prav gotovo nisem želel doseči pri tej reportaži, je prikaz morskih psov kot nekakšnih pošasti. Nisem želel, da bi izpadli preveč grozeči ali strašljivi. S to fotografijo lepe verjetno dobre 4 metre dolge samice tigrastega morskega psa, sem nekako ta cilj tudi dosegel. Plavala je s temi majhnimi ribicami, ki so se držale njenega nosa, moja luč pa je metala senco na njen obraz. Menim, da je slika nežnejša in nekoliko manj grozeča, morda nekoliko bolj spoštljiva do vrste.

Za to reportažo sem iskal tudi čudovito in težko ulovljivo kladvenico, žival, ki do sedem, deset let nazaj skoraj ni bila fotografirana. Je zelo samotarsko bitje. Če vprašamo znanstvenike, pa je to žival, o kateri, tako na Floridi kot na Bahamih, praktično ni podatkov. Veste, o njej vemo zelo malo. Ne vemo od kod in kam potuje, ne vemo kje se pari in kje koti mladiče. Kljub temu pa je populacija kladvenic v Atlantiku v zadnjih 20 do 30 letih padla za okoli 80 odstotkov. Izgubljamo jih hitreje kot jih lahko sploh najdemo.

To je oceanski beloplavuti morski pes, žival, ki jo smatramo za četrto najnevarnejšo vrsto, če vas že zanimajo takšni seznami. Gre za žival, katere populacija je upadla za 98 odstotkov na večjem delu svojega življenskega prostora. Ker gre za pelagično žival, ki živi v globljih vodah, in ker nismo delali na morskem dnu, sem imel s seboj kletko, v kateri je moj prijatelj, poznavalec morskih psov biolog Wes Pratt. Kot boste videli, fotograf seveda ni bil v kletki, tako da je biolog verjetno pametnejši od fotografa.

S to reportažo sem se želel osredotočiti še na jasli za mlade morske pse. Tako sem potoval na Bimini, otok v Bahamskem otočju, da bi delal z mladiči citronastega morskega psa. To je fotografija mladiča citronastega morskega psa, ki prikazuje žival v njenem naravnem okolju prve 2 do 3 leta njenega življenja - v objemu zaščitniških mangrov. To je zelo netipična fotografija morskega psa. Ni, kar bi si ponavadi predstavljali kot fotografijo morskega psa. Vidimo namreč morskega psa, ki v dolžino meri 25 - 27,5 cm, in plava v cca 30 cm globoki vodi. A gre za ključni življenjski prostor, kjer žival preživi prve 2, 3 leta svojega življenja, dokler ni dovolj velik, da odplava ven na koralni greben. Ob mojem odhodu iz Biminija, sem izvedel, da bodo ta predel zravnali z zemljo in tam zgradili letovišče z golf igriščem.

Veliko reportaž se danes dotika posameznih in predvsem zelo pomembnih vrst, ki so v morju ogrožene, z namenom ozaveščanja o grožnjah, ki jim pretijo. Eno izmed njih sem pripravil tudi sam, govori pa o usnjači. To je največja, najbolj razširjena, najstarejša in najbolj globoko živeča vrsta želve. Tukaj vidimo samico na otoku Trinidad, ki se v soju mesečine plazi na kopno. Gre za žival, katere rod sega 100 milijonov let v preteklost. Tekom svojega obstoja je bil čas, ko so želve prihajale iz vode gnezdit, in videle tiranozaver reksa kako teče mimo njih. Danes pa prilezejo iz morja in vidijo blokovska naselja. In tako, kljub njihovi izjemno dolgi zgodovini, danes smatramo, da so kritično ogrožena vrsta. V Tihem oceanu, kjer sem posnel to fotografijo, je njihovo število upadlo za okoli 90 odstotkov v zadnjih 15 letih.

Ta fotografija prikazuje pravkar izvaljenega mladiča, ki bo prvič v življenju okusil morsko vodo in s tem začel svojo dolgo in nevarno pot. Le ena izmed tisočih mladih usnjač bo dosegla zrelost. Ampak to je zaradi naravnih sovražnikov kot so mrhovinarji, ki jih ujamejo na plaži, ali rib roparic, ki jih čakajo blizu obale. Narava se je naučila nadomestiti izgube, zato samice izvalijo več sklopov jajčec in tako premagajo omenjene ovire. Ne morejo pa se želve spopadati z antropogenimi pritiski in človeškimi proizvodi, kot prikazuje slika usnjače, ki se je ponoči ujela v zabodno mrežo. Dejansko sem skočil notri in jo fotografiral, z ribičevim dovoljenjem pa sem želvo tudi izrezal iz mreže, da je ponovno lahko prosto zaplavala. Ampak veste, na tisoče usnjač vsako leto pa nima takšne sreče, zato je prihodnost njihove vrste v veliki nevarnosti.

Še en karizmatični predstavnik megafavne s katerim sem delal in on njem napisal reportažo, je gladki kit. V osnovi gre zgodba o gladkih kitih takole. Milijon let nazaj, je na svetu obstajala ena vrsta gladkega kita. S premiki zemeljskih plošč pa so oceani postali izolirani, vrste so se ločile in tako imamo danes v bistvu dve različni populaciji. Tukaj vidimo južnomorskega ali kapskega kita tukaj pa lednega ali biskajskega - mamo in mladiča ob obali Floride. Obe vrsti sta bili zaradi lova prvih kitolovcev, na robu izumrtja. Število južnomorskih kitov je bistveno bolj porastlo, saj živijo na bolj odročnih območjih, daleč stran od človeške aktivnosti.

Ledni kit pa je danes na seznamu najbolj ogroženih vrst, saj gre za urbanega kita, ki živi na vzhodni obali Severne Amerike, Združenih držav in Kanade, in se mora soočati z vsemi nadlogami poseljenih območij. Fotografija prikazuje žival v obalnih vodah Floride , ki je ob sončnem zahodu prišla na površje. V ozadju lahko vidite termoelektrarno. Živali se morajo spopadati z različnimi strupi in farmacevtskimi izdelki, ki se izlivajo v morje, in lahko vplivajo tudi na njihovo razmnoževanje. Poleg tega se zapletajo v ribiško opremo. Slika prikazuje rep gladkega kita. Vidne bele lise niso naravnega izvora, ampak gre za brazgotine zapleta v mrežo. 72 odstotkov populacije ima takšne brazgotine, večina pa se opreme, kot so pasti za jastoge in rakovice, sploh ne znebi. Ta se jih drži in jih prej ali slej ubije. Drug problem pa je, da jih povozijo ladje. To je ena izmed živali, ki jo je zadela ladja, na Novi Škotski v Kanadi. Vlečejo jo v zaliv, kjer so kasneje naredili nekropsijo in potrdili razlog smrti, ki je dejansko bil udarec ladje. Vse tegobe se torej kopičijo na plečih teh živali, zaradi česar je njihovo število še vedno nizko.

Da bi pokazal kontrast z oblegano severnoatlantsko populacijo, sem obiskal novo nedotaknjeno populacijo južnomorskih kitov, ki so jo odkrili šele pred kakšnim desetletjem v subantarktičnem delu Nove Zelandije na Auklandskem otočju Tja sem šel pozimi. Gre za živali, ki še nikoli niso videle človeka. In verjetno sem bil med prvimi ljudmi, ki so jih kdajkoli videle. Skočil sem v vodo k njim in bil presenečen nad njihovo radovednostjo. Na tej fotografiji vidite mojega asistenta, kako stoji na morskem dnu nekje na globini 21 m in eno izmed teh neverjetno lepih 14-metrskih, 70-tonskih kitov, ki kot avtobus priplavajo do tebe. Bili so v odlični formi, zelo debeli in zdravi, krepki in brez brazgotin - takšni kot morajo biti. Bral sem, da so angleški puritanci (Pilgrimi) ob pristanku pri Plymouth Rocku v Massachusettsu leta 1620, pisali, da lahko čez zaliv Cape Coda hodijo na hrbtih gladkih kitov. Sicer ne moremo potovati v času, da bi to videli, lahko pa ohranimo tisto, kar je še ostalo.

Ta prispevek želim zaključiti z zgodbo o upanju, reportažo, ki sem jo delal o morskih rezervatih, kot rešitvi za problem čezmernega ribolova in svetovne krize ribištva. Nastanil sem se na Novi Zelandiji, ker je to dokaj napredna država, tudi v smislu varovanja svojega morja. In res sem želel povedati zgodbo o treh stvareh. Želel sem, da govori o izobilju, raznolikosti in vzdržljivosti. Ena izmed lokacij, kjer sem delal, je bil rezervat Goat Island v Leighu na Novi Zelandiji. Tam so mi znanstveniki povedali, da so z zaščito tega prvega morskega rezervata leta 1975 upali in pričakovali, da se morda zgodijo določene stvari.

Upali so, na primer, da se bodo določene vrste rib, kot je novozelnadski hlastač, potem, ko so jih s pretiranim ulovom pripeljali na rob izumrtja, vrnile. In res so se. Niso pa mogli predvideti drugih dogodkov, do katerih je prišlo. Te ribe se namreč hranijo z morskimi ježki. In ko rib ni bilo, si pod vodo videl le na tisoče morskih ježkov. Ko pa so se ribe vrnile, in se začele hraniti z ježki, s tem pa tudi omejevati njihovo število, so se v nizkih vodah začeli širiti gozdovi halug. Ježki se namreč prehranjujejo s halugami. Ko so ribe uravnale populacijo ježkov, se je v ocean vrnilo naravno ravnovesje. Tak je bil verjetno namreč izgled morja na tej lokaciji pred sto ali dvesto leti, a nihče se tega več ni mogel spomniti.

Delal sem tudi v drugih delih Nove Zelandije, na lepih, krhkih in zaščitenih območjih, kot je Fiordland, kjer so našli kolonijo morskih peres. Majhen peščeni ostriž, ki s svojim prihodom doda kanček barve. Na severnem delu Nove Zelandije, sem skočil v modro vodo, ki je na tem koncu nekoliko toplejša, in fotografiral živali, kot je ogromni morski bič, ki plava skozi podvodni kanjon. Vsak delček ekosistema na tem območju je očitno zelo zdrav, od majcenih živalic, kot so morski goli polži ki se plazi čez morsko gobo, do gofov, ki so za ekosistem izjemnega pomena, saj se pasejo na morskem dnu in tako omogočajo razvoj novega življenja.

Želel bi zaključiti s to fotografijo, ki sem jo na Novi Zelandiji posnel na zelo nevihten dan, ko sem tako ležal na dnu morja med jato rib, ki so se podile okoli mene. Bil sem na območju, ki je zaščiteno le okoli 20 let. Govoril sem s potapljači, ki so se tam potapljali leta. Zagotovili so mi, da je življenja v morju danes več kot ga je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. In ker je območje zaščiteno se je obnovilo.

Tako menim, da je sporočilo jasno. Morje je prav gotovo odporno in strpno, a le do določene mere, zato moramo zanj dobro skrbeti. Podvodni fotograf sem postal, ker sem se zaljubil v morje. Danes morje fotografiram, ker ga želim zaščititi, in menim, da ni prepozno.

Najlepša hvala.