Benjamin Wallace o ceni sreče.

Zavrtel vam bom kratek video posnetek.

Posnetek: 50.000 funtov 5. decembra 1985 je bila steklenica Lafitte letnik 1787 prodana za 105.000 funtov - za 9x več kot je bil prejšnji svetovni rekord. G. Forbes. Kupec je bil Kip Forbes sin enega najbolj bleščečih milionarjev 20. stoletja. Izkazalo se je, da je bil prvotni lastnik steklenice eden najbolj navdušenih vinskih poznavalcev 18. stoletja. Chateau Lafitte je eno najboljših vin na svetu, princ katerekoli vinske kleti.

Benjamin Wallace: Torej, to je vse, kar je posnetega o dogodku, ki je postal najdlje trajajoča skrivnost v modernem svetu vin. In ta skrivnost je obstajala zaradi gospoda z imenom Hardy Rodenstock. Leta 1985 je razglasil svojim prijateljem, da je odkril nekaj neverjetnega. Neki delavci v Parizu so razbili opečni zid in naleteli na skrito skladišče vina, katerega lastnik naj bi bil Thomas Jefferson. 1787, 1784. Rodenstock ni hotel razkriti natančnega števila steklenic, ni hotel razkriti, kje natančno stoji ta stavba, in ni hotel razkriti, kdo je lastnik te stavbe. Ta skrivnost se je obdržala okoli 20 let.

Končno se je razrešila leta 2005, s pomočjo tega človeka. Bill Koch, floridski multimilijonar, je lastnik štirih Jeffersonovih steklenic. Bill Koch je postal sumničav. Potrošil je več kot milijon dolarjev, najel bivše agente FBI in bivše agente Scotland Yarda, da bi prišel skrivnosti do dna. Sedaj je dovolj dokazov, da je bil Hardy Rodenstock prevarant in da so bile te Jeffersonove steklenice nepristne.

Ampak v teh 20-ih let je neverjetno veliko bogatih in uglednih oseb v svetu vina potegnilo v orbito teh steklenic. Mislim, da so si želeli verjeti, da mora biti najdražja steklenica vina na svetu hkrati tudi najboljša steklenica vina in najredkejša steklenica vina na svetu. Začel sem se zelo zanimati za to, zakaj ljudje zapravljajo nore vsote denarja, ne samo za vino pač pa za veliko stvari, in ali imajo boljše življenje kot jaz?

Tako sem se odločil, da se podam na pot. Z velikodušno podporo revije, za katero občasno pišem, sem se odločil poskusiti najboljšo, najdražjo ali najbolj zaželjeno stvar v okoli 12 kategorijah. To je bil kar naporen podvig, kar si lahko predstavljate.

(smeh)

To sem poskusil najprej. Veliko t.i. kobe govedine, ki jo vidite v ZDA, ni pristne. Govedina je lahko pridelana iz goveda pasme Wagyu, ne izvira pa iz originalne apalaške perfekture na Japonskem. V ZDA je zelo malo krajev, kjer lahko poskusite pristno kobe govedino. Eden izmed teh krajev je restavracija Wolfgang Puck v Los Anglesu. Šel sem tja in naročil okoli 220 g kobe govedine za 160 dolarjev. Dobil sem jed, zrezek je bil tanek. Bil sem ves iz sebe. Pomislil sem, 160 dolarjev za tole? In potem sem naredil prvi grižljaj in si zaželel, da bi bil še tanjši, saj je kobe govedina tako zelo bogata. Je kot foie gras (račja pašteta), sploh ni kot zrezek. Skoraj nisem zmogel pojesti vsega. Res sem bil vesel, ko sem končal.

(smeh)

Fotograf, ki je posnel fotografije za ta projekt, je iz neznanega razloga velikokrat fotografiral svojega psa, zato boste večkrat videli tega psa. Slika verjetno napeljuje na to, da se mi vse skupaj ni zdelo vredno cene.

Beli tartufi. Ena izmed najdražjih luksuznih jedi po teži na svetu. Da bi poskusil to, sem šel v restavracijo Mario Batali, na Manhattnu - Del Posto. Natakar je prišel do mene z belim tartufovim gumbkom in ga narezal na moje testenine in vprašal: "Želi gospod tartufe?" Čar belih tartufov je v njihovi aromi. Ne v okusu in tudi ne v teksturi. Čar je v vonju. Ko so se te bele perlaste snežinke dotaknile rezancev, se je pojavil ta prekrasen, oreščkasto-gobast vonj. Že 10 sekund pozneje vonja ni bilo več. In nato sem ostal s temi malimi grdimi snežinkami na mojih testeninah, ki so odslužile svojemu namenu in zato se bojim, da je bila tudi ta izkušnja zame razočaranje. Še kar nekaj izmed teh stvari me je razočaralo.

(smeh)

Ja. Revija ni želela plačati, da grem tja.

(smeh)

So me pa peljali na ogled. Ta hotelska soba je velika 131.115 m2. Iz sobe je razgled vse naokrog za 360 stopinj. Ima 4 balkone. Oblikoval jo je arhitekt I.M. Pei. Zraven pride še lasten Rolls Royce in šofer. Poleg tega je zraven tudi lastna vinska klet, ki jo lahko prosto koristiš. In ko sem bil na ogledu, sem bil vesel, ko sem videl, da vključuje tudi nekaj iz prvega opusa. 30.000 dolarjev za noč v hotelu.

To je milo, ki je narejeno iz srebrnih nanodelcev, ki imajo antibakterijske učinke. Danes zjutraj sem si umil obraz z njim. Umivanje me je malo žgečkalo in lepo je dišalo, ampak moram reči, da me še nihče tukaj danes ni pohvalil zaradi čistoče mojega obraza.

(smeh)

Ampak, tudi za kavbojke, ki jih nosim, mi še nihče ni dal komplimenta. Te so iz spomladanske kolekcije GQ, moje so, a povem vam, ne samo da jih ni nihče izmed vas pohvalil, v vseh mesecih, kar jih nosim, nisem dobil komplimenta še od nikogar. Sicer ne mislim, da bi moral biti komplimnt dokaz za vrednost neke stvari, ampak v primeru modnega produkta, oblačila, je to razumen merilec. Veliko dela gre za izdelavo le-teh. Izdelane so iz ročno odbranega organskega zimbabvijskega bombaža, ki je bil predelan skozi tkalske statve in 24-krat ročno pomočen v naravni indigo. Ampak nobenega komplimenta.

(smeh)

Hvala.

Armando Manni je bivši filmski režiser, ki izdeluje svoje lastno olivno olje iz oliv, ki rastejo na enem samcatem pobočju v Toskani. Manni se močno trudi, da bi zavaroval olive pred kisikom in svetlobo. Uporablja majhne stekleničke, steklo je obarvano, na olivno olje doda inertni plin. Ko pošlje paket v prodajo, dela redne molekularne analize in jih objavlja na spletu, tako da lahko poiščete številko svojega izdelka in vidite, kako se razvija fenolin in ugotovite svežino olivnega olja. Skupaj z 20 osebami sem naredil slepi test s petimi različnimi olivnimi olji. Bilo je dobrega, zanimivega okusa. Bilo je zeleno, zelo poprasto. Ampak pri slepem testu je pristalo na zadnjem mestu. Olivno olje, ki je zasedlo prvo mesto, je bila pravzaprav steklenica Whole Foods 365 olivnega olja, ki je oksidiralo poleg moje pečice že šest mesecev.

(smeh)

Veliko teh stvari prihaja z Japonske, kar boste kmalu opazili.

Ne igram golfa, zato jih nisem mogel preizkusiti, naredil pa sem intervju z njihovim lastnikom. Celo ljudje, ki tržijo te golf palice, bodo rekli, da imajo štiri osi, kar zmanjša izgubo hitrosti te palice in zato pošlje žogico dlje, seveda pa ne bodo rekli: "Veste, s temi palicami ne boste dobili igre, vredne 57.000 dolarjev." Pri palicah plačate luksuz, saj so palice prevlečene z zlatom in platino. Moški, ki sem jo intervjuval in ki je lastnik teh palic, je rekel, da je igranje z njimi velik užitek, tako da...

Aja, ali poznate to? To je kava, ki je narejena z zelo nenavadnim postopkom. Prideluje jo azijska cibetovka. To je mačka, ki živi na drevesih, ponoči spleza dol in se plazi skozi plantaže kave. Mačka je menda zelo izbirčen jedec, kavna zrna izbira glede na zrelost. Med prebavo se sprosti nek encim v kavna zrna. Ljudje nato iščejo in zbirajo te mačje iztrebke, hodijo po gozdovih in pobirajo te iztrebke. Nato jih predelajo v kavo. Iztrebke lahko kupite tudi v nepredelani obliki. Tako je.

In nepovezano s tem --

(smeh)

Japonska dela nore stvari s svojimi stranišči.

(smeh)

Obstaja na primer stranišče, ki ima vgrajen MP3. Obstaja tudi tako, ki vsebuje razpršilec dišave. Ali pa tako, ki analizira vsebino v straniščni školjki in preko e-pošte posreduje podatke vašemu zdravniku. Skoraj kot domač medicinski center -- in to je smer, v katero stremi japonska straniščna tehnologija. Tale nima zvončkov in piščalk, ampak za čisto delovanje je pravzaprav najboljši -- Neorest 600. In da bi to preizkusil, najti nisem mogel nikogar, ki bi mi ga posodil, sem šel na Manhattan k razstavljalcu proizvajalca Toto, kjer imajo kopalnico, ki jo lahko preizkusite. In sem jo. Je popolnoma avtomatizirana -- greš proti školjki in pokrov se dvigne. Tale sedež je ogret vnaprej. Ima curek vode, ki te očisti. Ima ventilator, ki te posuši. Vstaneš, voda se potegne sama od sebe. Pokrov se zapre in školjka se očisti sama. Ne samo, da je to tehnološki napredek, verjamem, da je tudi majhen kulturni korak naprej. Mislim, stranišče brez uporabe WC-papirja in rok. In nekaj takega hočem imeti tudi sam.

(smeh)

Tudi tega mi ni nihče hotel posoditi za preizkus. Baje je Tom Cruise lastnik take postelje. Tole je plaketa na robu, v katero dobi vsak kupec vgravirano svoje ime.

(smeh)

Da sem to preizkusil, je proizvajalec moji ženi in meni dovolil preživeti noč v manhattanski izložbi. Luči so svetile z ulice, morala sva najeti varnostnika in podobno. Ampak kakorkoli, tisto noč sva odlično spala. Glede na to, da preživimo v postelji okoli tretjino življenja, se mi niti ne zdi tako slaba kupčija.

(smeh)

To je bilo res zabavno. To je najhitrejši cestni avtomobil na svetu in najdražje proizveden avto. Preizkusil sem ga pod budnim očesom nadzornika podjetja, profesionalnega tekmovalnega voznika avtomobilov. Vozila sva se okrog kanjonov izven Los Angelesa, potem po pacifiški obalni hitri cesti. Ko sva se ustavila pred semaforjem, so nama ljudje v sosednjih avtih spoštljivo prikimavali. Bilo je res enkratno. Res gladka vožnja. Večina avtov, ki jih vozim, začne pri 130 km/h ropotati. Menjal sem pas na hitri cesti in nadzornik je rekel: "Veste, vozite samo 175 km/h." Nisem si mislil, da sem eden tistih napornih ljudi, ki jih občasno vidite vijugati med avtomobili, ker je šlo zares gladko. Če bi bil milijarder, bi ta avto kupil.

(smeh)

Tole je popolnoma brezplačen video, pokazal vam bom eno izmed pasti napredne tehnologije. To je Tom Crusie, ko je prispel na premiero filma Misija: nemogoče 3. Ko poskuša odpreti vrata, temu bi lahko rekli tudi Misija: nemogoče 4.

Enega izdelka nisem mogel dobiti v roke, in to je vino Cheval Blanc letnik 1947. Cheval Blanc 47 je verjetno najbolj mitologizirano vino 20. stoletja. Je nekakšna vrsta nenavadnega vina za Bordeaux, vsebuje precejšen odstotek grozdja Cabarnet Frank. In letnik 1947 je legendaren, še posebej na desnem bregu Bordeauxa. Oboje skupaj, letnik in dvorec, je pripomoglo k avri, ki je vinu dala kultno podobo. Ampak staro je 60 let. Ni ga več ostalo veliko. In še to, kar ga je ostalo, ne vemo, če je pristno. Pravijo, da je to vino najbolj nepristno vino na svetu. In ni prav veliko ljudi, ki bi hoteli novinarju odpreti njihovo zadnjo steklenico.

Skoraj sem že obupal pri iskanju tega vina. Pri prodajalcih in dražbenikih sem pisal oglase in nihče se mi ni oglasil. Potem pa sem dobil e-mail od moškega po imenu Bipin Desai. Bipin Desai je teoretični fizik na UC Riverside, ki je po naključju tudi organizator ekskluzivnih testiranj redkih vin. Rekel mi je: "Pripravljam degustacijo vin, kjer bomo servirali tudi '47 Cheval Blanc." To bo dvojna vertikala - imeli bodo 30 letnikov Cheval Blanca in 30 letnikov vina Yquem. To je bilo povabilo, ki ga ne zavrneš. Pa sem šel.

Degustacija je trajala tri dni, štirje obroki. Pri kosilu v soboto smo odprli letnik '47. In imel je to okusno nežnost in vonj po lanenem olju. Potem sem ga poskusil in imel je nekako masten bogat okus, ki je značilen za to vino. V veliko pogledih je podoben portu. Za mojo mizo so sedeli ljudje, ki so govorili, da je fantastičen. Bilo je tudi nekaj ljudi, ki je bilo malo manj navdušenih. Tudi jaz nisem bil tako zelo impresioniran. Ne mislim, da imam zelo občutljiv okus, tako da to ne pomeni, da vino ni bilo res navdušujoče, ampak nisem pa bil edini, ki se je tako odzval. In to ne samo za to vino. Vsa izmed vin, ki so bila postrežena na degustaciji, če bi bila servirana ob večerju, bi bila to gotovo vinska izkušnja mojega življenja in bi se mi vtisnila v spomin. Ampak 60 odličnih vinih v treh dneh, vina so se kar premešala med seboj, tako da je ta izkušnja postala skoraj mučna.

Rad bi zaključil z omembo zelo zanimive študije, ki so jo pred kratkim tega leta naredili raziskovalci pri Stanford in Caltech. Testirancem so dali isto vino, označeno z različnimi cenami. Veliko ljudi je reklo, da jim je dražje vino bolj všeč - bilo je isto vino, ampak oni so mislili, da je vino drugačno, ker je dražje. Nepričakovano je bilo to, da so strokovnjaki naredili MRI, torej slikali možgansko delovanje med pitjem vina. Testiranci niso samo rekli, da jim je bilo dražje vino bolj všeč, tudi njihovi možgani so zaznali večji užitek pri uživanju istega vina, ki je bilo le označeno z dražjo ceno.

Hvala.