Ann Cooper govori o šolskih kosilih

Moje mnenje o šolskih kosilih je, da so stvar socialne pravičnosti. Sem vodja prehrambenih storitev za šolsko okrožje Berkeley Unified. Imam 90 zaposlenih in 17 lokacij, 9600 otrok. Na dan pripravim 7100 obrokov in to počnem že dve leti, poizkušam spremeniti, kako prehranjujemo otroke v Ameriki. In to je tisto, o čemer želim danes govorit z vami. To so nekatri od mojih otrok pri solatnem baru. Solatne bare sem uvedla v vse naše šole. Ko sem začela, so vsi trdili, da tega ne bo mogoče izvršiti -- da majhni otroci ne bodo znali jesti s solatnega bara, da bodo starejši otroci pljuvali vanj -- nič od tega se ni zgodilo.

Ko sem prevzela to odgovornost, sem se resnično trudila razumeti, na primer to, kaj bo moja vizija: kako lahko resnično spremenimo odnos otrok do hrane? In povedala vam bom, zakaj je sprememba potrebna, ampak nekaj vsekakor moramo spremeniti. Prišla sem do spoznanja, da moramo otroke učiti simbiotičnega odnosa med zdravim planetom, zdravo hrano in zdravimi otroci. In da če tega ne storimo, je nasprotje tega, kar smo drugače slišali, da bomo dejansko izumrli, ker hranimo naše otroke do smrti. To je moje stališče.

Opažamo, da otroci postajajo čedalje bolj bolehni. In eden glavnih razlogov je naš prehrambeni sistem in način, kako vlada spreminja hrano v izdelke ter kako vlada nadzoruje našo hrano, kako Oddelek za agrokulturo streže hrano našim otrokom, ki ni zdrava, ter dovoljuje nezdravo hrano v šolah. In samoumnevno, vsi pošljemo naše otroke, vnuke ali nečakinje in nečake v šolo in jim rečemo, da naj se učijo, saj veste, naučijo naj se kar je v teh šolah. In ko hraniš otroke s škodljivo hrano, je to tisto, česar se naučijo. In v tem je pravzaprav bistvo.

Do te točke smo prišli zaradi velikega agro-podjetništva. Dandanes živimo v državi, kjer se po večini ne odločamo sami, kaj zaužijemo. Vidimo velika podjetja, npr. Monsanto in DuPont, ki so izdelala herbicid Agent Orange in kancerogene preproge, odporne na madeže, in nadzorujejo 90 procentov vseh komercialno pridelanih semen v naši državi. Teh 10 podjetij -- nadzoruje večino vsega, kar je v naših trgovinah, večino vsega, kar ljudje zaužijejo -- in to je resničen, resničen problem.

Ko sem torej začela razmišljati o teh problemih in kako bom spremenila, kaj otroci jedo, sem se osredotočila na to, kaj bomo učili otroke. Prva stvar so bila lokalna živila -- da se trudimo jesti hrano pridelano v naši regiji. In očitno, z vsem, kar se dogaja glede porabe fosilnih goriv, in ko -- z izginjanjem fosilnih goriv, in ko poraba nafte dosega vrh, moramo resnično začeti razmišljati o tem ali bomo lahko, oziroma, ali bomo sploh zmogli prevažati hrano 1500 milij, preden jo zaužijemo. In to je tisto, o čemer smo se pogovarjali z otroci, in dejansko smo začeli hraniti otroke z lokalno hrano.

In potem smo se pogovarjali še o bio prehrani. Torej, večina šol si res ne more privoščiti bio hrane, toda mi vsi, kot narod, moramo začeti razmišljati o porabi, rasti in o prehranjevanju naših otrok s hrano, ki ni natrpana s kemikalijami. Ne moremo hraniti naših otrok s pesticidi in herbicidi in antibiotiki in hormoni. Tega ne moremo početi še naprej. Saj veste, to ne deluje. In posledice tega je, da postajajo otroci bolni.

Ena mojih trenutno najvecjih govorniških tem so antibiotiki. 70 procentov vseh antibiotikov uporabljenih v Ameriki je uporabljenih v živinoreji. Našim otrokom hranimo antibiotike z govedino in ostalimi živalskimi beljakovinami vsak dan. 70 procentov -- to je neverjetno. In posledica tega je, da imamo bolezni. Imamo recimo E. coli bakterije, in tega ne moremo popraviti, in ne moremo pomagati otrokom, ko zbolijo. In seveda je tu tudi pretirano predpisovanje antibijotikov, toda problem je v pridelavi hrane. Eno mojih najljubših dejstev je, da ameriško kmetijstvo porabi za 1,2 milijardi funtov pesticidov vsako leto. To pomeni, da vsak izmed nas in naši otroci zaužijemo za 2,5 kilogramsko vrečo -- takšno vrečo, kot jih imate doma -- če bi imela eno tukaj in bi jo odprla, in kopica, ki bi nastala na tleh, je to, kar zaužijemo in s čimer hranimo naše otroke vsako leto zaradi vsega, kar gre v pridelavo hrane, zaradi načina, kako se prehranjujemo in pridelujemo v Ameriki.

Oddelek za kmetijstvo dovoljuje te antibiotike, te hormone in te pesticide v pridelavi naše hrane, in Oddelek za kmetijstvo je financiral to reklamo v reviji Time. Dobro, lahko bi se pogovarjali o Rachel Carson in DDT-ju, toda vsi vemo, da DDT ni bil dober ne za vas ne zame. In to je tisto, kar Oddelek za kmetijstvo dovoljuje v pridelavi naše hrane. In to se mora spremeniti. Na Oddelek za kmetijstvo ne moremo gledati kot na nekaj vsemogočnega glede prehrane naših otrok in tega, kaj je dovoljeno. Ne smemo verjeti, da imajo v srcu naš najboljši interes. Nasprotje vsega tega je trajnostna prehrana. To je tisto, kar poskušam doseči, da bi ljudje razumeli. Resnično se trudim in učim otroke -- mislim, da je to najbolj pomembno. Da se hrana uživa tako, da ohranjamo planet ter da bodo otroci zrastli zdravo, in se trudili ublažiti vse negativne posledice, ki jih opažamo. Resnično je povsem nova ideja. Ljudje se poigravajo z besedo trajnostno, ampak najprej moramo ugotoviti, kaj trajnostnost je.

V manj kot 200 letih, saj veste, v nekaj generacijah, smo zreducirali delež zaposlenih na kmetijah z 200 -- s 100 procentov, 95 procentov na manj kot 2 procenta. Danes živimo v državi, ki ima več zapornikov kot kmetovalcev -- 2,1 miljona zapornikov, 1,9 miljona kmetov. In povprečno nas stane 35.000 dolarjev letno, da vzdržujemo zapornika v zaporu in šolska okrožja potrošijo 500 dolarjev na leto, da hranijo otroka. Ni čudno, veste, da imamo kriminalce.

(smeh)

In kar se dogaja je, da zbolevamo -- mi postajamo bolni in naši otroci postajajo bolni. To je zaradi prehrane. Kar zaužijemo, je to, kar smo. Dejansko smo, kar jemo. In če bomo tako nadaljevali, in če bomo še naprej hranili naše otroke s slabo hrano, in če jih ne bomo naučili, kaj to dobra prehrana je, kaj se bo zgodilo potem? Veste, kaj se bo zgodilo? Kaj se bo zgodilo z našim zdravstvenim sistemom? Zgodilo se bo, da bomo imeli otroke, katerih življenje bo krajše kot naše. CDC -- Center za kontrolo bolezni -- je izjavil, da otroci, rojeni leta 2000 -- tisti, ki so danes stari med sedem in osem let -- eden izmed treh belcev, eden izmed dveh afro-američanov in prebivalcev španskega porekla, bodo imeli sladkorno bolezen za časa njihovega življenja. In če to ni dovolj, so izjavili še to, da bo večina zbolela še preden zaključijo srednjo šolo. To pomeni, da bi bilo lahko 40 do 45 procentov vseh šoloobveznih otrok odvisnih od insulina v naslednjih 10 letih -- v 10 letih.

Kaj se bo zgodilo? No, CDC je potem še izjavil, da bi otroci, rojeni leta 2000, lahko bili prva generacija v zgodovini naše države, ki bodo umrli mlajši kot njihovi starši. In to zaradi njihove prehrane. Kajti osemletniki ne odločajo sami, in če odločajo, potrebujete terapijo vi. Saj veste, mi smo odgovorni za to, kaj jedo otroci. Toda, ups, mogoče pa so oni odgovorni za to, kar jedo otroci. Velika podjetja potrošijo 20 milijard dolarjev na leto za oglaševanje ne-hranljivih proizvodov našim otrokom. 20 milijard dolarjev na leto. 10.000 oglasov, ki jih vidi večina otrok. 500 dolarjav potrošijo za vsak en dolar -- 500 dolarjev za oglaševanje produktov, ki je otroci ne bi smeli jesti -- za vsak en dolar za oglaševanje zdrave, hranljive prehrane. Kot posledica otroci verjamejo, da bodo umrli, če ne bodo jedli piščančjih kroketov.

Veste, da vsi mislimo, da moramo jesti več in več in še več. To je velikost porcije, kot jo je določil Oddelek za kmetijstvo, ta miniaturna reč. In ta tukaj, ki je večja kot moja glava, je to, kar McDonalds in Burger King in tista velika podjetja, mislijo, da bi morali jesti. In zakaj nam lahko strežejo tako veliko? Zakaj imamo lahko ogromne količine pijače za 29 centov in dvojne burgerje, ki stanejo 99 centov? To je posledica tega, kako vlada prideluje prehrambene produkte, in cenena koruza in cenena soja, ki jih vsiljujejo v produkcijo hrane, katere rezultat je, da so ne-hranljiva živila zelo, zelo poceni. In zato temu pravim problem socialne nepravičnosti.

Torej, kot sem že rekla, počnem to v Berkeleyu in verjetno mislite, "Oh, Berkeley. Seveda lahko to počneš v Berkeleyu." Torej, tole so živila, ki sem jih odkrila pred 24 meseci. To sploh ni hrana. To je stvar, s katero hranimo naše otroke -- Ekstremni Buritosi. hrenovke v koruznem ovoju, pica žepki, pečeni sendviči s sirom. Vse je zapakirano v plastiki in kartonu. Edini kuhinjski pripomoček, ki so ga imeli moji zaposleni, so bili nožki za odpiranje škatelj. Edini delujoč kuhinjski aparat v moji kuhinji je bil odpirač za konzerve, ker če ni bilo pakirano v konzervi, je bilo dostavljeno zamrznjeno v škatli. Oddelek za kmetijstvo to dovoljuje. Oddelek za kmetijstvo dovoljuje vse te stvari. Če slučajno niste vedeli, tole je rožnata slaščica in neke vrste tortice. Kokošji kroketi, krompirjeve kroglice, čokoladno mleko z visoko vsebnostjo fruktoze, konzerviran sadni kompot -- za ta obrok država povrne denar.

Za to hrano vlada pravi, da je dovolj dobra za naše otroke. To ni v redu. Veste kaj? To resnično ni v redu. In mi vsi moramo razumeti, da se nas to tiče -- da lahko uvedemo spremembe. Ne vem, če je kateri od vas izumil piščančje krokete, in če je, sem prepričana, da ste obogateli. Toda kdo je tisti, ki je odločil, da bi moralo piščanje meso izgledati takole - kot srce, žirafa, zvezda? Torej, Tyson -- podjetje za predelavo perutnine -- je to storilo, ker v piščancu sploh ni piščanca. In ugotovili so, da lahko to prodajajo otrokom. Kaj je narobe v tem, če učimo otroke, da piščanec izgleda kot piščanec? Ampak tole je tisto, kar večina šol ponuja otrokom. Dejstvo je, da je to tisto, kar verjetno veliko staršev ponuja doma -- nasprotje temu je -- to, kar se mi trudimo ponuditi.

Resnično moramo spremeniti celo paradigmo z otroki in prehrano. Resnično moramo naučiti otroke, da piščanec ni žirafa. Da je zelenjava dejansko najrazličnejših barv -- da ima okus, da korenje raste iz tal, da jagode rastejo iz tal. Da jagodno drevo in korenčkovo grmovje ne obstajajo. Spremeniti moramo način, kako učimo otroke glede teh stvari. Veliko je, kar lahko storimo. Veliko šol je, ki imajo programe od-kmetije-do-šole. Veliko šol je, katerim dejansko dostavljajo svežo hrano.

V Berkeleyu je vse sveže. Nimamo koruznega sirupa z visoko vsebnostjo fruktoze, nobenih nasičenih maščob ali predelane hrane. Vsak dan kuhamo iz osnovnih sestavin. 25 procentov vseh naših -- (Aplavz) hvala -- 25 procentov naših živil je bio pridelanih in lokalnih. Pri nas kuhamo. To so moje roke. Vstanem ob 4 zjutraj, vsak dan, in grem kuhat hrano za otroke, ker to je to, kar moramo početi. Ne moremo še naprej nuditi otrokom predelanih odpadkov, polnih kemikalij, in pričakovati, da bodo zdravi državljani. Ne bomo nam uspelo prepričati naslednje generacije ali generacije za njimi, da bi razmišljali na ta način, če zanje ne skrbimo. Če jedo kemikalije ves čas, ne bodo mogli razmišljati. Ne bodo pametni. Veste kaj? Enostavno bodo samo bolani.

Ena od stvari -- kaj se je zgodilo, ko sem šla v Berkeley, je, da sem spoznala, da je bilo vse to precej izjemno za ljudi -- zelo, zelo drugačno -- in sem morala zato oglaševati. Izdelala sem te koledarje, ki sem jih poslala domov staršem. In ti koledarji so predstavili moj program. Zdaj sem vodja vseh kuharskih ur in pouka vrtnarjenja v našem šolskem okrožju. To je tipični jedilnik -- to je to, kar nudimo ta teden v šolah. In vidite te recepte na strani? To so recepti, ki se jih otroci naučijo pri mojih kuharskih urah. Pri urah vrtnarjenja poizkušajo vse te sestavine. Lahko, da jih celo gojijo. In jih potem strežemo v jedilnici. Če bomo spremenili odnos otrok do prehrane, bo to z okusno in hranljivo hrano v jedilnicah. Izkušnje iz prve roke -- kuharske in vrtnarske šolske ure -- in akademski učni načrt, ki bi vse to povezal.

Verjetno ste že doumeli, da ne maram Oddelka za kmetijstvo in nimam prav nobene ideje, kaj naj z njihovo piramido -- ta na glavo obrnjena piramida z mavrico na vrhu, ne vem. Naj tečemo na vrh in na konec mavrice, pojma nimam, kaj naj s tem. Zato sem naredila svojo lastno. Na voljo je na moji spletni strani v angleškem in španskem jeziku, in je vizualni pristop k pogovoru z otroci o prehrani. Miniaturni hamburger, velika zelenjava. Uvesti moramo spremembe. Doseči moramo, da bodo otroci razumeli, da njihove odločitve glede hrane povzročijo velike spremembe. Pri nas imamo kuharski pouk -- na naši šoli imamo kuharske učilnice in to je pomembno zato, ker smo vzgojili generacijo, morda dve, otrok, ki imajo za enega izmed štirih obrokov hitro prehrano, eden izmed štirih obrokov se poje v avtu in en izmed zadnjih štirih obrokov se poje pred TV ali računalnikom. Kaj se ti otroci učijo? Kje je čas za družino? Kje je druženje? Kje so pogovori? Kje je učenje komunikacije? To moramo spremeniti.

Veliko delam z otroci. To so otroci, s katerimi delam v Harlemu. EATWISE -- razsvetljeni in zavedni najstniki, ki navdušujejo prehranjevanje s pametjo. Otroke moramo naučiti, da Cola in Pop Tarts zavitki niso zajtrk. Otroke moramo učiti, da če so na dieti predelanega sladkorja, da bodo nihali gor in dol, kot če bi bili na dieti z drogo. Zajeti moramo vse skupaj. Na naših šolah imamo sistem predelave komposta. Recikliramo v vseh naših šolah. Saj veste, stvari, ki jih počnemo doma, in za katere mislimo, da so pomembne, moramo učiti otroke tudi v šolah. Tako zelo mora to biti del njih samih, da dejansko dojamejo. Kajti, veliko nas je ki smo na koncu naših karier, in moramo nuditi tem otrokom -- tem mladim otrokom, naslednji generaciji -- orodja, da si bodo lahko pomagali sami in da bodo lahko rešili planet.

Ena od stvari, ki jih počnem, so povezave med zasebnimi in javnimi organizacijami. Sodelujem z zasebnimi organizacijami, ki so pripravljene sodelovati na področju raziskave in razvoja, ki so željne sodelovati v distribuciji, ki so resnično željne sodelovanja s šolami. Šole niso dovolj financirane. Večina šol v Ameriki potroši manj kot 7500 dolarjev na leto za izobraževanje otroka. To je manj kot pet dolarjev na uro. Večina vas potroši 10, 15 dolarjev na uro, ko najamete varuške. In mi trošimo manj kot 5 dolarjev na uro za šolski sistem. In če ga bomo kdaj spremenili, in če bomo spremenili način, kako hranimo otroke. moramo resnično premisliti celo stvar. Torej, partnerstva med javnimi in zasebnimi organizacijami, zagovorniške skupine, delo s skladi. V našem šolskem okrožju, način, da si lahko to privoščimo je, da naše šolsko okrožje dodeli 0,03 procente glavnega sklada za prehrambene storitve. In moje mnenje je, da če vsako šolsko okrožje dodeli pol do enega procenta, da lahko dejansko začnemo s popravilom programa.

Resnično ga moramo spremeniti. In potrebovali bomo še več finančnih sredstev. Seveda stvar ni samo v hrani -- otroci potrebujejo veliko gibanja in ena preprosith stvari, ki jih lahko naredimo, je odmor pred kosilom. To je ena tistih očitnih stvari, ko gredo otroci na kosilo in takoj ko zaključijo s kosilom, imajo odmor, vidiš, kako vržejo stran kosilo, ker se jim mudi ven in potem so okrog enih popoldan popolnoma sesuti. To so vaši otroci in vaši vnuki, ki so popolnoma izčrpani, ko jih pridete iskat, ker niso jedli kosila. Če bi bil torej pouk takoj po kosilu, verjemite mi, bi sedeli tam in jedli kosilo.

Moramo -- moramo jih izobraziti. Izobraziti moramo otroke. Izobraziti moramo zaposlene. Jaz sem imela 90 zaposlenih. Dva naj bi bila kuharja -- a noben ni znal kuhati. In, da veste, tudi zdaj ni veliko boljše. Resnično moramo izobraževati. Izobraževalne inštitucije morajo začeti razmišljati o tem, kako ponovno naučiti ljudi kuhanja, kajti, tega seveda ne počno -- predelano hrano smo imeli v šolah in inštitucijah že predolgo. Potrebujemo 40 minutna kosila -- kosilo v večini šol traja 20 minut -- in kosila, ki so ob ustreznem času. Pravkar so naredili veliko raziskavo, in veliko šol začenjajo kosila ob 9. ali 10. zjutraj -- to ni čas za kosilo.

To je noro, noro je to, kar počnemo. In pomnite, četudi po zgledu, to je to, kar učimo otroke kaj bi morali početi. Mislim, da če bomo to kdaj spremenili, je ena od stvari, ki jih moramo storiti, dejansko sprememba nadzora nad Nacionalnim programom šolskih kosil Namesto, da bo ta program pod Oddelkom za kmetijstvo, mislim, da bi moral biti pod Centrom za kontrolo bolezni. Če začnemo razmišljati o hrani in o tem, kako prehranjujemo naše otroke, kot zdravsvteno pobudo in če začnemo razmišljati o hrani kot zdravju, potem, mislim, da ne bi imeli hrenovk oblitih s koruznim testom za kosilo.

Uvod v finance na to temo, in tako -- zaključujem govor s podatki o financah, kajti mislim, da je to nekaj, kar moramo vsi razumeti. Nacionalni program šolskih kosil potroši 8 milijard dolarjev za prehrano 30 milijonov otrok na leto. Ta številka bi verjetno morala biti podvojena. Ljudje rečejo: "Ljubi bog, kje bomo dobili 8 milijard dolarjev?" V naši državi potrošimo 110 milijard dolarjev letno za hitro prehrano. 100 miljiard dolarjev letno potrošimo na pripomočkih za diete. 50 milijard je potrošenih za zelenjavo, kar je razlog, zakaj rebimo vse tiste pripomočke za dieto. 200 milijard dolarjev na leto potrošimo za bolezni, povezane s prehrano, z devet procenti otrok, ki imajo sladkorno bolezen tipa 2 -- 200 milijard.

In veste kaj, ko govorimo o tem, da potrebujemo 8 miljard, to sploh ni veliko. Teh 8 miljard se prenese v dva dolarja in 49 centov -- to je kolikor država dodeli za kosila. Večina šolskih okrajev potroši dve tretjini tega za plačniške in režijske stroške. To pomeni, da potrošimo manj kot dolar na dan za prehrano za otroke v šolah -- večina šol 80 do 90 centov. V Los Angelesu 56 centov. Trošimo torej manj kot dolar na kosilo. Za vas ne vem, ampak jaz hodim v Starbucks kavarno in Pete's in podobno, in velika kava z mlekom v San Franciscu stane pet dolarjev. Ena gurmanska kava, ena -- je več, kot kar potrošimo za prehrano naših otrok v celem tednu v naših šolah.

Veste kaj? Moralo bi nas biti sram. Mi, kot država, bi morali biti osramočeni pri tem, da smo -- najbogatejša država. V naši državi so tisti otroci, ki jo najbolj potrebujejo, ravno ti, ki dobijo zelo, zelo zanič hrano. Otroci, ki imajo starše in stare starše in strice in tete, ki si ne morejo niti privoščiti plačila za šolsko kosilo, ti so tisti, ki dobijo to hrano. In to so isti otroci ki bodo potem zboleli. In to so ti isti otroci, za katere bi morali skrbeti.

Vsi skupaj lahko naredimo spremembo -- vsak od nas, če imamo otroke, ali če nam je mar za otroke, ali če imamo nečake in nečakinje, ali kar koli že -- lahko uvedemo spremembe. Lahko se usedete s svojimi otroci in jeste obrok skupaj, ali če peljete otroke ali vnuke ali nečake in nečakinje po nakupih na kmečko tržnico -- peljite jih na pokušine. Vsedite se in pokažite, da vam je mar. In s še večjega vidika, smo sredi kar se zdi že 19 mesečne predsedniške kampanje in od vseh stvari, za katere naprošamo vse te politične voditelje, kaj, če bi jih prosili za zdravje naših otrok? Hvala. Hvala.