Amber Case: Dandanes smo vsi kiborgi

Rada bi vsem povedala, da ste vsi pravzaprav kiborgi, a ne takšni kiborgi, kot si jih zamišljate. Niste RoboCop, niste Terminator, a kiborg postanete vsakič, ko pogledate na računalniški zaslon ali uporabite svoj mobilni telefon. Kaj je torej dobra definicija za kiborga? No, tradicionalna definicija pomeni organizem, "kateremu so bile dodane zunanje komponente z namenom prilagajanja novim okoljem". To izvira iz besedila o potovanju v vesolje iz leta 1960. Ker, če pomislite, vesolje je precej neprijetno in neprimerno za bivanje ljudi. A ljudje so radovedni in svojim telesom radi dodajajo različne stvari, da se lahko en dan odpravijo v Alpe, potem pa postanejo riba v morju.

Poglejmo torej koncept tradicionalne antropologije. Nekdo gre v drugo državo, reče: "Kako privlačni so ti ljudje, kako zanimiva orodja uporabljajo, kako nenavadna je njihova kultura". In potem napišejo znanstveno razpravo, ki jo morda prebere nekaj antropologov in vse to se nam zdi zelo eksotično. Kar se dogaja je to, da smo nenadoma odkrili novo vrsto. Jaz, kot antropologinja kiborgov, sem nenadoma rekla: "O, vau. Zdaj imamo naenkrat novo vrsto homo sapiensa. In poglej te zanimive kulture. In poglej te nenavadne rituale, ki jih vsi izvajajo okrog teh tehnologij. Klikajo na stvari in stmijo v zaslone".

Obstaja razlog, zakaj študiram to, namesto tradicionalne antropologije. Razlog za to je ta, da je bila uporaba orodja na začetku, tisoče in tisoče let, vse je bilo fizična sprememba samega sebe. Pomagala nam je razširiti naš fizični jaz -- premikati se hitreje, udarjati močneje -- in vse to je imelo svoje meje. A zdaj to, kar opazujemo, ni razširitev fizičnega jaza, temveč razširitev umskega jaza. In zaradi tega lahko potujemo hitreje, komuniciramo drugače. In druga stvar, ki se zgodi, ko nosimo s sabo tehnologijo, ki spominja na malo Mary Poppins. Vanjo lahko spravimo karkoli, pa ne postane težja in kasneje lahko vse vzamemo ven. Kako dejansko izgleda notranjost vašega računalnika? No, če bi jo natisnili, bi izgledala kot pol tone težek kup materiala, ki ga nosite s sabo ves čas. In če dejansko izgubite te informacije, to pomeni, da ste nenadoma izgubili del uma, čutite, da naenkrat nekaj manjka, le da tega ne morete videti, zato je občutek zelo nenavaden.

Druga stvar, ki se zgodi, je, da imate drugi jaz. Naj vam bo to všeč ali ne, začenjate se pojavljati na interneti in ljudje so v interakciji z vašim drugim jazom, tudi ko vas ni tam. In zato morate biti previdni, da svoje prve linije ne pustite preveč odprte, in to je praktično vaš Facebook zid, da ljudje ne pišejo po njem sredi noči -- kar je skoraj enako. In nenadoma moramo začeti vzdrževati ta drugi jaz. V digitalnem svetu se moraš predstaviti podobno, kot bi se v 'analognem' življenju. Torej na enak način, kot se zbudiš, stuširaš in oblečeš, se moraš naučiti enako storiti z digitalnim jazom. In problem mnogih ljudi v tem trenutku, posebno mladoletnikov, je v tem, da morajo preživeti dve puberteti. Morajo se prebiti čez prvo, ki je že tako čudno obdobje, ko pa se prebijajo skozi odraščanje drugega jaza, je vse skupaj še bolj čudno, saj obstaja dejansko zgodovina tega, kar doživljajo na internetu. In vsak, ki prihaja v stik z novo tehnologijo, je trenutno v puberteti. In tako je zanje zelo čudno in težko početi te stvari.

Ko sem bila majhna, mi je oče ob večernih pogovorih rekel: "Naučil te bom o času in prostoru v prihodnosti". In rekla sem: "Super". In nekega dne je rekel: "Kaj je najkrajša razdalja med dvema točkama?" Rekla sem: "No, to je ravna črta. To si mi povedal včeraj. Mislila sem, da sem zelo pametna". Rekel je: "Ne, ne, ne. Tu je boljši način". Vzel je kos papirja, narisal A in B na eno in drugo stran, nato pa je papir prepognil tako, da sta se A in B stikala. Rekel je: "To je najkrajša razdalja med dvema točkama". In jaz sem rekla: "Ati, ati, kako narediš to?" Rekel je: "No, samo prepogneš čas in prostor, kar zahteva veliko energije in tako preprosto to narediš". Rekla sem: "To hočem narediti". In on je rekel: "No, dobro". In tako sem, ko sem naslednjih 10 ali 20 let hodila spat, ponoči razmišljala: "Hočem biti prva, ki ustvari črvino, ki bo stvari pospeševala hitreje. In hočem ustvariti časovni stroj". Vedno sem pošiljala sporočila sama sebi v prihodnost s pomočjo kasetnih snemalnikov.

A ko sem začela študirati, sem spoznala, da tehnologija ni tako sprejeta zato, ker deluje; sprejeta je zato, ker jo ljudje uporabljajo in ker je narejena za ljudi. Tako sem začela študirati antropologijo. Ko sem pisala doktorat na temo mobilnih telefonov, sem spoznala, da vsi nosijo okrog črvine v svojih žepih. Niso se sami fizično tansportirali, so se pa transportirali mentalno. Če so kliknili na gumb, so se nemudoma povezali od A do B. Pomislila sem: "O, vau. Odkrila sem nekaj. To je odlično".

Zaradi tega sta se čas in prostor tekom časa stisnila. Lahko stojiš na eni strani sveta, zašepetaš nekaj, kar je mogoče slišati na drugi strani sveta. Ena od drugih idej, ki se pojavijo, je ta, da imaš različno vrsto časa na vsaki napravi, ki jo uporabljaš. Vsak posamezen brskalnik ti da občutek drugačnega časa. In zaradi tega začneš iskati svoje zunanje spomine -- kje si jih pustil? Tako smo zdaj vsi paleontologi, ki iščemo stvari, ki smo jih izgubili iz naših zunanjih možganov, ki jih nosimo v žepih. Vse to ustvarja nekakšno arhitekturo panike. O ne, kje je ta reč? Vsi smo 'I Love Lucy' (ameriška nanizanka, op. p.) na tekočem traku informacij in ne moremo zdržati tempa.

Kar se zgodi je to, da ko prenesemo vse to v družbeno okolje, končamo tako, da neprestano preverjamo naše telefone. Imamo to reč, ki ji pravimo ambientna intimnost. Ne gre za to, da smo vedno povezano z vsemi, a kadar koli lahko kontaktiramo kogar koli želimo. In če bi lahko natisnili vse ljudi, ki so v vašem telefonu, bi bila v sobi huda gneča. To so vsi ljudje, do katerih imate dostop v tem trenutku, v glavnem -- vsi ti ljudje, vsi prijatelji in družinski člani, s katerimi se lahko povežete.

Tako se pojavi nekaj psiholoških učinkov. En, ki me še posebno skrbi, je ta, da si ljudje ne vzamejo več časa za razmišljanje, in da se ne znajo upočasniti in ustaviti, saj so neprestano v sobi z vsemi temi ljudmi, ki se borijo za njihovo pozornost na simultanih časovnih povezavah, paleontologiji in arhitekturi panike. Ne sedijo samo tam. In resnično, ko nimaš zunanjega vira informacij, takrat je čas, ko lahko ustvarjaš svoj jaz, ko lahko načrtuješ na dolgi rok, ko lahko poskusiš ugotoviti, kdo zares si. In potem, ko to enkrat ugotoviš, lahko spoznaš, kako predstaviti svoj drugi jaz na primeren način, namesto da se spopadaš z vsem, kar se pojavi -- in o, moram storiti to, moram storiti to in moram storiti to. Zato je to tako pomembno. Resnično me skrbi, posebno za otroke, da ne bodo dobili dovolj tega časa zase, saj ustvarjajo to instantno kulturo pritiskanja gumbov in dobijo vse na pladnju, ter postanejo zelo navdušeni in zelo odvisni od tega.

Ko pomislite o tem, svet se prav tako ni ustavil. Ima svoje lastne zunanje naprave in vse te naprave nam pomagajo pri komuniciranju in interakciji z en drugim. Ko si to dejansko vizualiziraš, vse te povezave, ki jih pravkar ustvarjamo -- je to slika zemljevida interneta -- ne izgleda tehnološko; dejansko izgleda zelo organsko. To je prvič v celi zgodovini človeštva, da se povezujemo na tak način. In ne gre za to, da bi stroji prevzeli svet; gre za to, da nam pomagajo biti bolj človeški, pomagajo nam pri sporazumevanju.

Najbolj uspešna tehnologija se umakne in nam pomaga živeti naša življenja. In resnično, na koncu je bolj človeška kot tehnološka, saj so-ustvarjamo drug drugega ves čas. In to je pomembna točka, ki bi jo rada proučevala: da so vse stvari lepe, da še vedno obstaja povezava med ljudmi; le da je v drugačni obliki. Povečujemo našo človeškost in našo sposobnost sporazumevanja, ne glede na geografijo. Zaradi tega torej študiram antropologijo kiborgov.

Hvala vam.

(Aplavz)