Alison Gopnik: O čem razmišljajo malčki?

O čem premišlja tale malček? Če bi to koga vprašali pred 30 leti, bi jih večina, vključno s psihologi, odgovorila, da je ta malček neracionalen, nelogičen, egocentričen -- da se ne more vživeti v nekoga drugega in da ne razume vzroka in posledice. V zadnjih 20 letih je znanost o razvoju popolnoma preobrnila to sliko. Tako nekako mislimo, da je premišljanje tega malčka takšno kot je premišljanje najsijajnejših znanstvenikov.

Naj podam primer tega. Ena stvar, o kateri bi ta malček lahko premišljal, kar bi se lahko odvijalo v njegovem umu, je, da poskuša ugotoviti, o čem premišlja ta drugi malček. Navsezadnje je ena najtežjih stvari za vse nas ugotavljanje, kaj razmišljajo in čutijo drugi ljudje. In morda je najtežja stvar od vsega ugotoviti, da to, kar mislijo in čutijo drugi ljudje, dejansko ni točno to, kar mislimo in čutimo sami. Kdorkoli je kdaj sledil politiki lahko potrdi, kako težko je nekaterim ljudem to dojeti. Želeli smo izvedeti, če bi malčki in majhni otroci razumeli to resnično poglobljeno stvar o drugih ljudeh. Ampak vprašanje je, kako bi jih o tem lahko vprašali? Malčki navsezadnje ne morejo govoriti, če pa triletnika prosite, naj vam pove, kaj misli, boste dobili prelep tok zavestnega samogovora o konjičkih in rojstnih dnevih in podobnem. Torej kako bi jim dejansko postavili to vprašanje?

No, izkaže se, da je bila skrivnost v brokoliju. Kar sva naredili skupaj z Betty Rapasholi, eno mojih študentk -- je bilo to, da sva malčkom dali dve skledici hrane: eno skodelico surovega brokolija in eno skodelico slastnih krekerjev v obliki ribice. No, prav vsi otroci, celo v Berkleyu, imajo radi krekerje in ne marajo surovega brokolija. (Smeh) Betty je potem poskusila malo jedi v vsaki izmed skodelic. Ob tem se je vedla kot da ji je jed všeč oziroma ji ni. V polovici primerov se je vedla kot da so ji všeč krekerji, brokoli pa ne -- enako kot malčki in vsaka oseba pri zdravi pameti. V polovici primerov pa je naredila tako, da je vzela malo brokolija in rekla: "Mmmmmm, brokoli. Poskusila sem brokoli. Mmmmm". Nakar je vzela malo krekerjev in rekla: "Ooo, bljak krekerji. Poskusila sem krekerje. Ooo, bljak". Torej pretvarjala se je, da je želela ravno nasprotno od tega, kar so želeli malčki. To smo izvedli z malčki, starimi 15 in 18 mesecev. Potem je preprosto nastavila roko in rekla: "Mi daš malo?"

Vprašanje je torej bilo, kaj ji bo dal malček: to, kar ima rad sam ali to, kar ima rada ona? In pomembno je, da so ji 18-mesečni malčki, ki so komaj shodili in spregovorili, dali krekerje, če so ji bili všeč krekerji, vendar ji dali brokoli, če ji je bil všeč brokoli. A po drugi strani so 15-mesečniki dolgo časa strmeli vanjo, če se je pretvarjala, da ji je všeč brokoli, kakor da tega ne morejo razumeti. Ampak potem, ko so dolgo časa strmeli, so ji preprosto izročili krekerje, kot so mislili da je najbrž všeč vsakomur. Dve resnično pomembni stvari glede tega sta. Prva je, da so ti 18-mesečni malčki že odkrili globoko dejstvo o človeški naravi, to je, da nam ni vedno všeč ista stvar. Še več, čutili so, da bi morali ravnati tako, da drugim pomagajo dobiti, kar želijo.

Še bolj pomembno pa je to, da dejstvo, da 15-mesečniki tega niso storili, navaja na misel, da so se 18-mesečniki tega globokega, poglobljenega dejstva o človeški naravi naučili v treh mesecih odkar so bili še 15-mesečniki. Torej otroci znajo več in se naučijo več kot si sploh lahko mislimo. In to je zgolj ena izmed stotin študij skozi zadnjih 20 let, ki so to pokazale.

Vendar bi si lahko zastavili vprašanje: Zakaj se otroci toliko naučijo? In zakaj je mogoče, da se naučijo toliko v tako kratkem času? Ker, navsezadnje, če na malčke pogledamo malo površno, se zdi, da so precej nekoristni. Dejansko so v mnogih pogledih še slabše kot nekoristni, saj zahteva toliko časa in energije že to, da jih obdržimo pri življenju. A če se zatečemo k evoluciji da bi našli odgovor na to uganko, zakaj namenimo toliko časa skrbi za nekoristne malčke, se izkaže, da odgovor pravzaprav obstaja. Če pregledamo veliko, veliko različnih živalskih vrst, ne samo nas, primate, temveč tudi druge sesalce, ptiče, celo vrečarje kot so kenguruji in vombati, se izkaže, da obstaja povezava med tem, kako dolgo otroštvo ima vrsta, in tem, kako veliki so možgani v primerjavi s telesom, ter tem, kako bistri in fleksibilni so osebki.

Kot ilustracija za to idejo so ptiči tamle zgoraj. Na eni strani je novokaledonska vrana. Vrane in drugi iz vrste corvidae, krokarji, kavke in tako naprej, so neverjetno bistri ptiči. V nekaterih pogledih so prav tako bistri kot šimpanzi. In to je ptič na naslovnici revije Science, ki se je naučil, kako uporabiti orodje, da bi prišel do hrane. Na drugi strani imamo našo prijateljico domačo kokoš. Kokoši, race, gosi in purani pa so butasti kot so le lahko. Zelo, zelo so dobri pri kljuvanju za zrnjem, niso pa kaj prida v ničemer drugem. Izkaže se, da so malčki, mladički novokalednonske vrane, nebogljenjčki. Odvisni so od matere, ki jim v odprte kljunčke prinaša črve, in to kar dve leti, kar je v življenju ptiča resnično dolga doba. Medtem ko kokoš dejansko odraste v par mesecih. Torej otroštvo je razlog, zakaj vrane končajo na naslovnici revije Science, kokoši pa končajo v loncu za juho.

Nekaj v tem dolgem otroštvu se zdi kot da je povezano z znanjem in učenjem. Kakšno razlago bi lahko našli za to? No, za nekatere živali, kot na primer za kokoši, se zdi, kot da so lepo prilagojene za dobro opravljanje le ene stvari. Torej so videti lepo prilagojene na kljuvanje zrnja v nekem okolju. Druga bitja, kot na primer vrane, niso posebej dobre pri kakšni določeni stvari, so pa izredno dobre glede učenja zakonitosti različnih okolj.

In seveda smo človeška bitja še bolj čez rob statistične porazdelitve kot vrane. Glede na telo imamo zdaleč večje možgane kot katerakoli druga žival. Smo bolj bistri, fleksibilni, lahko se naučimo več, preživimo v mnogih različnih okoljih, preseljevali smo se in prekrili svet in celo odpotovali v vesolje. Naši dojenčki in otroci pa so od staršev odvisni dlje kot potomci katere koli druge vrste. Moj sin je star 23 let. (Smeh) Vsaj dokler ne dosežejo 23 let, jim še vedno prinašamo črve v odprta usteca.

Zakaj bi torej opazili to korelacijo? Ena zamisel je, da je ta strategija, strategija učenja, zelo prodorna, veličastna strategija za to, da uspevamo v svetu, vendar ima veliko pomanjkljivost. Ta pomanjkljivost je, da dokler ne izvedeš vsega tega učenja, ostajaš nebogljen. Tako raje ne srečaš napadajočega mastodonta, potem pa preudarjaš: "Kopje ali sulica bi morda delovalo. Kaj bi bilo pravzaprav boljše?" Raje vse to že veš, preden se mastodont prikaže. Izgleda, da je evolucija to rešila na tak način, da se nekako deli delo. Ideja je, da obstaja to zgodnje obdobje, ko smo popolnoma varovani. Ni nam treba ničesar. Vse kar moramo je, da se učimo. Kot odrasli potem lahko vse te stvari, ki smo se jih naučili, ko smo bili malčki in otroci, vzamemo in jih udejanjamo v velikem svetu.

Na en način lahko torej smatramo, da so malčki in majhni otroci kot oddelek za raziskave in razvoj človeške vrste. Da so zaščiteni sanjači, ki jim je le treba iti ven in se učiti in imeti dobre zamisli, proizvodnja in marketing pa smo mi. Vse ideje, ki smo se jih naučili kot otroci, moramo vzeti in jih uporabiti. Drug način je, da namesto da smatramo malčke in otroke kot odrasle z napako, nanje raje gledamo kot na drugačno razvojno stopnjo iste vrste -- nekako tako kot na gosenice in metulje -- razen da so oni tisti čudoviti metulji, ki letajo po vrtu in raziskujejo, mi pa smo gosenice, ki lezejo po naši ozki odrasli poti.

Če to drži, če so malčki narejeni za učenje -- in ta evolucijska zgodba bi zatrdila, da so otroci za učenje, da je to tisto, za kar so namenjeni -- bi morda pričakovali, da bodo imeli resnično prodorne mehanizme učenja. Dejansko se zdi, da so možgani malčka najmogočnejši računalnik za učenje na vsem planetu. Pravi računalniki dejansko postajajo mnogo boljši. Nedavno je bila revolucija v našem razumevanju strojnega učenja. Vse na podlagi zamisli nekoga, to je častiti Thomas Bayes, ki je bil statistik in matematik iz 18. stoletja. V osnovi je Bayes ponudil matematični način, ki je z uporabo teorije verjetnosti omogočal označevanje in opisovanje, način, s katerim znanstveniki raziskujejo svet. Znanstvenik ima najprej hipotezo, s katero bo najbrž začel. Potem gre in jo preizkuša glede na dokazna dejstva. Zaradi dokaznih dejstev spreminja to hipotezo. Potem preizkuša tisto novo hipotezo in tako naprej. Bayes je pokazal matematični način, kako bi bilo to izvedljivo. Prav ta matematika je sedaj v osrčju najboljših programov za strojno učenje, kar jih imamo. Pred približno 10 leti sem predlagala idejo, da malčki najbrž delajo isto.

Če vas torej zanima, kaj se odvija za temi lepimi rjavimi očmi, menim, da je videti kot nekaj takega. Tole je beležnica častitega Bayesa. Menim, da malčki dejansko izvajajo komplicirane izračune s pogojnimi verjetnostmi, ki jih nato ponovno pretehtajo, zato da bi ugotovili, kako deluje svet. Prav, to je najbrž še bolj nemogoče dejansko pokazati. Saj že če odrasle sprašujemo o statistiki, začnejo neumno gledati. Kako bi torej otroci mogli izvajati statistiko?

Da bi to preverili, smo uporabili napravo, ki smo jo poimenovali Blicket Detector. To je škatla, ki zasveti in zaigra glasbo, kadar nanjo položiš določene stvari, kadar položiš druge, pa ne. S to preprosto napravo smo pri nas v laboratoriju in tudi drugod opravili številne raziskave, ki kažejo, kako dobri so otroci pri učenju o svetu. Naj omenim le eno, ki sva jo naredila moj študent Tumar Kushner in jaz. Če bi vam pokazala ta detektor, bi najbrž spočetka menili, da se detektor sproži tako, da nanj postavite kocko. Vendar ta detektor deluje na malo nenavaden način. Če s kocko pomahate nad detektorjem, česar se najbrž sploh ne bi spomnili, se bo detektor sprožil v dveh primerih od treh. Če pa kocko položite nanj, kar bi najbrž storili, se bo sprožil le v dveh primerih od šestih. Torej manj verjetna hipoteza je bolj podprta z dokaznimi dejstvi. Videti je, da je mahanje nad detektorjem bolj učinkovita strategija kot tista druga strategija. Napravili smo ravno tako: štiriletnikom smo dali opisan vzorec dokaznih dejstev in jih prosili, naj začnejo. In zagotovo so štiriletniki uporabili dokazna dejstva za to, da so s kocko pomahali nad detektorjem.

Pri tem sta dve resnično zanimivi stvari. Najprej, spomnite se, da gre za štiriletnike. Ravno se učijo šteti. Vendar nezavedno izvajajo te kar zapletene izračune, ki jim bodo povedali mero pogojne verjetnosti. Druga zanimiva stvar pa je, da dokazna dejstva uporabljajo za to, da bi dobili zamisel, hipotezo o svetu, s katero najbrž ne bi začeli. V podobnih študijah, ki jih smo jih ravno delali v našem laboratoriju, smo pokazali, da so štiriletniki pravzaprav boljši pri odkrivanju manj verjetne hipoteze kot pa odrasli, ki jim damo točno isto nalogo. V teh okoliščinah torej otroci uporabljajo statistiko za odkrivanje sveta, vendar znanstveniki delajo tudi poskuse in nas je zanimalo, če tudi otroci delajo poskuse. Kadar otroci delajo poskuse, temu rečemo da "vtaknejo nos povsod" oziroma da "se igrajo".

Pred kratkim je bilo kar nekaj zanimivih študij, ki so pokazale, da je to igračkanje v resnici nekakšen eksperimentalen raziskovalni program. Tukaj je študija iz laboratorija Christine Legare. Christine je uporabila našo napravo Blicket Detector. Otrokom je pokazala, da rumene kocke detektor sprožijo, rdeče pa ne, potem pa jim je pokazala nepravilnost v delovanju. Na posnetku boste videli, kako je mali fantič preizkusil pet različnih hipotez v roku dveh minut.

(Video) Fantič: Kaj pa takole? Isto kot na drugi strani.

Alison Gopnik: V redu, njegova prva hipoteza je bila ovržena.

(Smeh)

Fantič: Tale se je prižgala, tale pa nič.

AG: V redu, njegova eksperimentalna beležnica je tu.

Fantič: Kaj naredi, da se to prižge. (Smeh) Ne vem.

AG: Vsak znanstvenik bo prepoznal ta izraz obupa.

(Smeh)

Fantič: O, tole mora biti tako kot to, tole pa tako kot to.

AG: V redu, hipoteza dve.

Fantič: A, zato. O.

(Smeh)

AG: Tole je njegova naslednja zamisel. Eksperimentatorja je prosil, naj naredi takole, naj postavi gor na drugo mesto. Tudi ne deluje.

Fantič: Oh, to je zato, ker gre luč samo semle, semle pa ne. O, dno te škatle ima notri elektriko, tale pa nima elektrike.

AG: V redu, to je četrta hipoteza.

Fantič: Prižgala se je. Torej če postaviš štiri. Torej na tole postaviš štiri, da se prižge, na tole pa dve, da se prižge.

AG: V redu, to je njegova peta hipoteza.

Tole je posebej, še posebej očarljiv in zgovoren fantič, vendar je Christine odkrila, da je to pravzaprav kar tipično. Če opazujete, kako se otroci igrajo, če jih prosite, naj nekaj razložijo, pravzaprav izvedejo vrsto poskusov. To je za štiriletnike precej tipično.

Kako je, če si takšno bitje? Kako je, če si eden od teh sijajnih metuljev, ki lahko v dveh minutah testira pet hipotez? No, če gremo v preteklost k tistim psihologom in filozofom, jih je veliko reklo, da so majhni otroci komaj zavestni, če sploh so zavestni. Jaz pa menim, da je res ravno nasprotno. Menim, da so malčki in otroci bolj zavestni kot smo mi, ki smo odrasli. O tem, kako deluje zavest odraslega, vemo tole. Pozornost in zavest odraslega izgledata kot žaromet. Kar se zgodi pri odraslem je to, da ko se odločimo, da je nekaj relevantno ali pomembno, pozornost usmerimo na to. Naše zavedanje o tem, na kar smo pozorni, postane skrajno svetlo in živo, vse ostalo postane nekako zatemnjeno. Celo nekaj vemo o tem, kako možgani to izvedejo.

Ko smo na nekaj pozorni, se od korteksa, ki je na nek način izvršilni del naših možganov, sproži signal, ki majhen del možganov napravi bolj elastičen, bolj upogibljiv, bolj učeč, in utiša aktivnost v drugih delih možganov. Torej imamo zelo osredotočeno in namensko vrsto pozornosti. Če pogledamo malčke in majhen otroke, opazimo nekaj popolnoma drugega. Menim, da imajo malčki in majhni otroci najbrž bolj svetilko zavesti kot pa žaromet zavesti. Malčki in majhni otroci niso dobri v tem, kako se omejiti na zgolj eno stvar. So pa zelo dobri v tem, kako sprejemati veliko informacij iz mnogih različnih virov naenkrat. In če pogledate v njihove možgane, opazite, da so preplavljeni z nevrotransmiterji, ki so res dobri v tem, da spodbujajo učenje in upogibljivost, tisti del, ki utiša možgane, pa še ni razvit. Ko rečemo, da so malčki in majhni otroci slabi v usmerjanju pozornosti, v resnici pravzaprav mislimo, da so slabi v tem, da ne usmerjajo pozornosti. Slabi so v tem, kako se znebiti vseh zanimivih stvari, ki bi jim lahko kaj povedale in gledati samo stvar, ki je pomembna. To je taka vrsta pozornosti, taka vrsta zavesti, ki bi jo pričakovali od takih metuljev, ki so narejeni za učenje.

Če si hočemo zamisliti način, kako bi okusili tako otroško zavest v naši odrasli dobi, menim, da se je najbolje spomniti primerov, ko smo bili postavljeni v situacijo, v kateri še nismo bili -- ko se zaljubimo v nekoga ali ko smo prvič v nekem novem mestu. Kar se zgodi je, da se naša zavest ne skrči ampak se razširi, tako da se tisti trije dnevi v Parizu zdijo bolj polni zavesti in izkustev kot pa celi meseci, ko ste nazaj doma in zgolj hodeči, govoreči, sestankujoči sodelavec-zombi. In mimogrede, kava, ta čudovita kava, ki ste jo pili prejle spodaj, dejansko posnema učinek tistih otroških nevrotransmiterjev. Torej kako je torej biti malček? Tako, kot da ste zaljubljeni, prvič v Parizu, potem ko ste popili tri dvojne ekspresne kave. (Smeh) Fantastično počutje, vendar pa teži k temu, da se v joku zbujate ob treh zjutraj.

(Smeh)

No, v redu je biti odrasel. Ne bi želela govoriti preveč o tem, kako krasni so malčki. Dobro je biti odrasel. Zmoremo stvari kot je zavezovanje vezalk in samostojno prečkanje ceste. In smiselno je, da vložimo veliko truda v to, da malčke pripravimo k temu, da začnejo misliti kot odrasli. Ampak če bi radi bili bolj kot tisti metulji, da bi imeli odprtega duha, odprtost za učenje, domišljijo, ustvarjalnost, inovativnost, bi morali vsaj občasno odrasle pripraviti do tega, da bi začeli misliti bolj tako kot otroci.

(Aplavz)