Alain de Botton: Ateizem 2.0

Eden od najbolj običajnih načinov delitve sveta je na tiste, ki verjamejo in na tiste, ki ne -- na vernike in ateiste. In zadnje desetletje ali nekaj takega je bilo precej jasno, kaj pomeni biti ateist. Nekaj ateistov je bilo precej glasnih in izpostavili so, da religija ni samo napačna, ampak, da je celo smešna. Ti ljudje, mnogi med njimi so živeli v Severnem Oxfordu, so trdili -- trdili so, da je vera v boga podobno kot vera v vile in da je vsa zadeva v bistvu otroška igra.

Meni pa se zdi, da je to prelahko. Mislim, da je prelahko vso religijo odkloniti na ta način. Je lahko kot lovljenje rib v sodu. Danes pa bi rad razkril nov način, kako biti ateist -- če želite, novo verzijo ateizma, ki mu bomo rekli Ateizem 2.0. Kaj je torej Ateizem 2.0? No, začne se s zelo osnovno premiso: seveda bog ne obstaja. Seveda ni nobenih božanstev in nadnaravnih duhov ali angelov, ipd. Sedaj pa se pomaknimo naprej; to ni konec zgodbe, to je šele čisti začetek.

Zanima me takšna vrsta privržencev, ki misli nekako v tej smeri: mislijo: "Ne morem verjeti v te stvari. Ne morem verjeti v doktrine. Mislim, da te doktrine nimajo prav. Ampak," zelo pomemben 'ampak', "obožujem božične pesmi. Res so mi všeč Mantegnajeva umetniška dela. Rad si ogledujem stare cerkve. Zelo rad prebiram strani Stare zaveze." Karkoli že to je, veste, o čem govorim -- ljudje, ki jih privlači obredna stran, moralistična, skupnostna stran religije, vendar ne prenesejo doktrine. Do sedaj so bili ti ljudje soočeni s precej neprijetno izbiro. Nekako tako, da ali sprejmeš doktrino in potem lahko imaš vse dobre stvari, ali pa doktrino zavrneš in živiš v neke vrste duhovni puščavi pod vodstvom POP TV in Mercatorja.

To je kar težka odločitev. Mislim, da ne potrebujemo takšne odločitve. Mislim, da obstaja alternativa. Mislim, da obstajajo načini -- in pri tem sem oboje, zelo spoštljiv in popolnoma brezbožen -- kako krasti od religije. Če ne verjamete v religijo, ni nič narobe z izbiranjem in mešanjem, z jemanjem najboljših strani religije. Zame je ateizem 2.0 oboje, kot sem rekel, spoštljiv in brezbožen način pregledovanja religij in spraševanjem: "Kaj od tega lahko uporabimo?" Posvetni svet je poln lukenj. Slabo smo se sekularizirali, se strinjam. In natančno preučevanje religije bi nam lahko dalo vsakovrstne vpoglede v področja življenja, kjer nam ne gre preveč dobro. Danes želim preleteti nekaj od teh.

Začel bi rad s pregledom izobraževanja. Izobraževanje je področje, v katerega sekularen svet resnično verjame. Ko razmišljamo, kako bomo svet naredili boljši, pomislimo na izobraževanje; v to vlagamo ogromno denarja. Izobrazba nam ne bo dala samo trgovskih spretnosti, industrijskih spretnosti, iz nas bo naredila tudi boljše ljudi. Saj veste, promocije, slovesnosti ob podeljevanju diplom, te čustvene trditve, da bo izobrazba, proces izobraževanja -- še posebej visoka izobrazba -- iz nas naredila plemenitejša in boljša človeška bitja. To je ljubka ideja. Zanimivo, od kod izvira.

V zgodnjem 19. stoletju je obisk v cerkvah v Zahodni Evropi pričel zelo, zelo hitro upadati in ljudi je zagrabila panika. Zastavili so si sledeče vprašanje. Rekli so, kje bodo ljudje našli moralnost, kje bodo našli smernice in v čem bodo našli tolažbo? In vplivni glasovi so našli odgovor. Rekli so, v kulturi. V kulturi moramo iskati smernice, tolažbo, moralnost. Poglejmo Shakespearjeve igre, Platonove dialoge, romane Jane Austen. V njih bomo našli ogromno resnic, ki smo jih prej mogoče našli v evangeliju svetega Janeza. Mislim, da je to lepa ideja in tudi zelo resnična ideja. Sveto pismo so želeli nadomestiti s kulturo. In to je zelo verjetna ideja. Je pa tudi ideja, ki smo jo pozabili.

Če bi šli na vrhunsko univerzo -- recimo, da bi šli na Harvard ali v Oxford ali v Cambridge -- in bi rekli: "Sem sem prišel, ker iščem moralnost, smernice in tolažbo; želim vedeti, kako živeti," bi vam pokazali pot do norišnice. To preprosto ni to, s čimer se naše največje in najboljše ustanove visokega šolstva ukvarjajo. Zakaj? Mislijo, da tega ne potrebujemo. Ne zdi se jim, da nujno potrebujemo pomoč. Vidijo nas kod odrasle, razumne odrasle. Kar potrebujemo so informacije. Potrebujemo podatke, ne potrebujemo pomoči.

Religije pa začenjajo z zares povsem druge točke. Vse religije, vse glavne religije nas na različnih točkah imenujejo za otroke. In verjamejo, da kot otroci zelo potrebujemo pomoč. Komaj se še držimo skupaj. Mogoče gre samo zame, mogoče zate. A kakorkoli, komaj se še držimo skupaj. In potrebujemo pomoč. Seveda potrebujemo pomoč. In potrebujemo tudi smernice in didaktično učenje.

Veste, v 18. stoletju je v Združenem kraljestvu bil največji pridigar, največji verski pridigar, mož z imenom John Wesley, ki je potoval gor in dol po tej deželi in pridigal, s čimer je svetoval ljudem, kako bi lahko živeli. Pridigal je o dolžnostih staršev do svojih otrok in otrokov do svojih staršev, o dolžnostih bogatih do revnih in revnih do bogatih. Ljudem je poskušal dopovedati, kako naj živijo, s pomočjo pridig, klasičnega medija za predavanje religij.

Ideji pridig smo se odrekli. Če bi modernemu liberalnemu posamezniku rekli: "Hej, si za pridigo?", bi vam rekli: "Ne, ne. Jaz je ne potrebujem. Sem samostojen posameznik." V čem je razlika med pridigo in sodobnim, sekularnim načinom predavanja? No, pridiga vam želi spremeniti življenje, predavanje pa vam želi dati nekaj informacij. In mislim, da bi se morali vrniti k tradiciji pridig. Tradicija pridiganja je zelo dragocena, ker potrebujemo smernice, moralnost in tolažbo -- in religije to vedo.

Še ena stvar o izobraževanju: v sodobnem sekularnem svetu radi verjamemo, da če nekomu nekaj enkrat poveste, da si bo to zapomnil. Posedite jih v razred, povejte jim o Platonu, ko so stari 20, pošljite jih v kariero svetovanja v managementu za 40 let in ta lekcija se jih bo držala. Religije pa pravijo: "Nesmisel. Lekcijo morate ponavljati 10-krat na dan. Torej, pokleknite in jo ponavljajte." To nam govorijo vse religije: "Pokleknite in ponavljajte 10- ali 20- ali 15-krat na dan." Drugače so naše pameti kot rešeta.

Religije so torej kulture ponavljanja. Z velikimi resnicami krožijo zopet in znova in spet. Ponavljanje pa povezujemo z dolgčasom. "Dajte nam novo," vedno govorimo. "Novo je boljše od starega." Če bi vam rekel: "Ok, ne bomo imeli nove TED konference. Enostavno bomo ponavljali vse stare in jih gledali petkrat, ker so tako resnične. Elizabeth Gilbert bomo gledali petkrat, ker je to, kar govori, tako pametno", bi se počutili ogoljufano. Če pa privzamete religijsko miselnost, pa ne.

Religije pa urejajo tudi čas. Vse glavne religije nam dajo koledarje. Kaj je koledar? Koledar je način, kako zagotoviti, da boste skozi leto naleteli na določene zelo pomembne ideje. V katoliški kronologiji, katoliškem koledarju, boste ob koncu marca pomislili na svetega Jeremijo, na njegove lastnosti kot so ponižnost in dobrota in njegova velikodušnost do revnih. Tega ne boste naredili po pomoti; to boste naredili, ker vas bodo do tega vodili. Mi pa ne mislimo na ta način. V sekularnem svetu mislimo: "Če je ideja pomembna, bom nanjo naletel. Kar srečal jo bom." Nesmisel, pravi religiozni pogled na svet. Religiozni pogled pravi, da potrebujemo koledarje, čas moramo strukturirati, svoja srečanja moramo sinhronizirati. To se pozna tudi v načinu, kako religije pripravijo obrede okoli pomembnih občutij.

Vzemimo Luno. Zelo pomembno je gledati Luno. Veste, ko pogledate Luno, si mislite: "Res sem majhen. Kaj so moje težave?" Stvari postavi v perspektivo, itd., itd. Vsi bi morali bolj pogosto gledati v Luno. Pa ne. Zakaj ne? Ker nimamo ničesar, kar bi nam govorilo: "Poglej v Luno." Če pa ste zen budist sredi septembra, vam bodo ukazali, da greste od doma, vas postavili na predpisano ploščad, kjer boste morali proslavljati praznik Tsukimi, kjer vam bodo dali pesmi, da jih berete v čast Lune in minevanja časa in krhkosti življenja, na katero bi nas naj spominjalo. Dali vam bodo riževo pecivo. In Luna in razmišljanje o Luni bosta imela varno mesto v vašem srcu. To je zelo dobro.

Druga stvar, ki se je religije zelo zavedajo, je: dobro govori -- jaz tega tu ne počnem prav dobro -- a govorništvo, govorništvo je absolutno ključno v religijah. V sekularnem svetu lahko pridete skozi univerzitetni sistem kot zanič govorec, a še vedno lahko imate imenitno kariero. Religiozen svet pa ne razmišlja na ta način. Kar govorite, mora biti podprto z resnično prepričljivim načinom govora.

Če greste v afriško ameriško pentekostalistično cerkev na jugu Amerike in poslušate, kako govorijo, moj bog, kako dobro govorijo. Po vsaki prepričljivi točki, ljudje govorijo: "Amen, amen, amen." Ob koncu zares vzpodbudnega odstavka, bodo vsi vstali in govorili: "Hvaljen Jezus, hvaljen Kristus, hvaljen Odrešitelj." Če bi to počeli kot oni -- raje ne, ampak če bi -- bi vam povedal nekako tako: "Kultura mora nadomestiti Sveto pismo." In vi bi pritegnili: "Amen, amen, amen." Ob koncu mojega govora pa bi vsi vstali in govorili: "Hvaljen Platon, hvaljen Shakespeare, hvaljena Jane Austen." In vedeli bi, da imamo pravi ritem. Prav, prav. Prihajamo tja. Prihajamo tja.

(Aplavz)

Še nekaj, kar religije vedo, je, da nismo samo možgani, da smo tudi telesa. In ko nas nekaj učijo, to počnejo prek telesa. Vzemimo za primer judovsko idejo odpuščanja. Jude zelo zanima odpuščanje in kako začeti znova in od začetka. Ampak oni o tem ne le pridigajo. Ne dajo nam samo knjig in besed o tem. Rečejo nam, naj se skopamo. Tako v skupnostih ortodoksnih Judov greste vsak petek v obredno kopališče Mikveh. Potopite se v vodo in fizično dejanje podkrepi filozofsko idejo. Mi nismo nagnjeni k temu. Naše ideje so na enem območju, naše obnašanje z našimi telesi pa na drugem. Očarljivo je, kako religije poskušajo to dvoje skombinirati.

Zdaj pa poglejmo umetnost. Umetnost je nekaj, o čemer imamo v sekularnem svetu zelo visoko mnenje. Mislimo, da je umetnost zelo zelo pomembna. Veliko presežnega premoženja gre v muzeje, itd. Včasih slišimo, da kdo reče, da so muzeji naše nove katedrale, naše nove cerkve. Slišali ste, da to govorijo. Jaz mislim, da je potencial tu, a smo sami sebe popolnoma razočarali. Razlog, da smo se razočarali, pa je, da ne študiramo na pravi način, kako religije rokujejo z umetnostjo.

Dve resnično slabi ideji, ki lebdita v sodobnem svetu in ki ovirata našo sposobnost črpanja moči iz umetnosti: Prva ideja je, da je umetnost namenjena sama sebi -- to je nesmisel -- zamisel, da bi umetnost morala živeti v hermetičnem mehurčku in ne bi smela poskušati narediti karkoli s tem razburkanim svetom. Ne bi se mogel bolj ne strinjati. Druga stvar, ki jo verjamemo, pa je, da se umetnost ne bi smela razlagati, da umetniki ne bi smeli povedati, kaj nameravajo, ker če bi to povedali, bi lahko uničili urok in bi se nam zdelo prelahko. Zato imamo v muzeju zelo pogosto učinek -- priznajmo -- "Ne vem, kaj bi to naj predstavljalo." Ampak, če smo resni ljudje, si tega ne priznamo. A ta občutek zbeganosti je sestavni del sodobne umetnosti.

Religije pa imajo veliko razumnejši odnos do umetnosti. Nobenih težav nimajo s tem, da nam povedo, kaj umetnost predstavlja. Umetnost se v vseh glavnih verstvih vrti okoli dveh stvari. Najprej nas poskušajo spomniti, kaj naj ljubimo. Kot drugo pa nas poskušajo spomniti, česa se moramo bati in kaj sovražiti. In to je umetnost. Umetnost je čutno srečanje z najpomembnejšimi idejami vaše vere. Ko hodite po cerkvi, ali mošeji ali katedrali, kar poskušate vsrkati, kar vsrkavate skoz svoje oči, skozi svoje čute, so resnice, ki ste jih sicer spoznali s svojim umom.

V bistvu je propaganda. Rembrandt je propagandist z vidika kristjanov. A beseda "propaganda" sproži alarm. Pomislimo na Hitlerja, na Stalina. A to ni nujno. Propaganda je način, kako poučevati v čast nečemu. In če je ta stvar dobra, potem s tem ni nobenega problema.

Po mojem bi muzeji morali posnemati religije. In morali bi poskrbeti za to, da ko vstopite v muzej -- če bi bil jaz upravitelj muzeja, naredil bi sobo za ljubezen, sobo za velikodušnost. Vse umetnine nam o nečem govorijo. In če bi lahko prostore uredili tako, da bi nam ob ogledovanju umetniških del povedali, te in te umetnine uporabite za utrditev teh in teh idej v vašem umu, bi od umetnosti veliko več odnesli. Umetnost bi ponovno zasedla mesto, ki ga je že imela in ki smo ga zanemarili zaradi določenih napačno utemeljenih idej. Umetnost bi morala biti eno od orodij, s katerimi izboljšujemo našo družbo. Umetnost bi morala biti poučna.

Pomislimo na nekaj drugega. Ljudje v sodobnem svetu, v sekularnem svetu, ki jih zanimajo stvari o duhu, stvari o razumu, višje zadeve o nečem podobnem duši, so pogosto osamljeni posamezniki. So poeti, filozofi, fotografi, režiserji. In ponavadi so sami. So naši obrtniki. So ranljivi, samski ljudje. Depresivni in žalostni postanejo sami. In ne spreminjajo se kaj dosti.

Sedaj pa pomisliti na religije, na organizirane religije. Kaj organizirane religije počnejo? Zberejo se skupaj, oblikujejo inštitucije. In to ima vrsto prednosti. V prvi vrsti obseg, moč. Katoliška cerkev je lani zbrala 97 milijard dolarjev, je pisal Wall Street Journal. To so ogromni mehanizmi. So sodelovalni, imajo ime, so multinacionalni in so zelo disciplinirani.

Vse to so zelo dobre lastnosti. Prepoznamo jih v povezavi s korporacijami. Korporacije pa so v več pogledih zelo podobne religijam, le da so na dnu piramide potreb. Prodajajo nam čevlje in avtomobile. Ljudje, ki nam prodajajo višje stvari -- terapevti, pesniki -- pa so sami in nimajo moči, nimajo oblasti. Religije so torej najodličnejši primer inštitucije, ki se bori za duhovne stvari. Morda se ne strinjamo s stvarmi, ki jih religije poskušajo učiti, vendar lahko občudujemo način, kako to počnejo.

Knjige same, knjige, ki so jih napisali osamljeni posamezniki ne bodo spremenile ničesar. Moramo se zbrati skupaj. Če želite spremeniti svet, se morate zbirati, morate sodelovati. In to počnejo religije. So multinacionalne, kot sem rekel, imajo svoje ime, imajo jasno identiteto, tako da se ne izgubijo v zaposlenem svetu. To je nekaj, od česar se lahko učimo.

Rad bi zaključil. Kar bi v resnici rad povedal, je, da se lahko mnogi od vas, ki delujete na različnih področjih, od religij nekaj naučite -- tudi, če ničesar od tega ne verjamete. Če sodelujete pri čemerkoli, kar je skupno, kar vključuje mnogo ljudi, ki se zbirajo, boste v religiji našli nekaj zase. Če ste na kakršenkoli način povezani s potovanji, poglejte romanje. Zelo dobro si poglejte romanje. Glede potovanj nismo še niti površine spraskali, ker nismo pogledali, kako se religije lotevajo potovanj. Če ste v svetu umetnosti, poglejte, kaj religije počnejo z umetnostjo. In če ste na kakršenkoli način učitelj, ponovno, poglejte, kako religije širijo ideje. Ni se vam treba strinjati z idejami, vendar so zelo učinkovit mehanizem za to.

Moj sklep je torej, da se vam ni treba strinjati z religijo, vendar so na koncu religije tako subtilne, tako zapletene, na mnogo načinov tako inteligentne, da jih ne moremo prepustiti samo vernikom; za vse nas so.

Najlepša hvala.

(Aplavz)

Chris Anderson: To je dejansko pogumen govor, ker se na nek način izpostavljaš, da se bodo v določenih krogih norčevali iz tebe.

AB: Ustrelijo te lahko z obeh strani. Lahko te ustrelijo trdoglavi ateisti in lahko te ustrelijo tisti, ki popolnoma verjamejo.

CA: Vsak čas bodo priletele rakete iz Severnega Oxforda.

AB: Res je.

CA: A izpustil si en vidik religije, za katerega bi mnogi lahko rekli, da bi si tvoja agenda lahko kaj izposodila od njega, in sicer v tem smislu -- to je pravzaprav verjetno najpomembnejša stvar vsakemu verniku -- duhovne izkušnje, neke vrste povezanosti z nečim, kar je več od nas. Je prostor za takšno izkustvo v Ateizmu 2.0?

AB: Absolutno. Kot mnogi od vas, srečujem ljudi, ki govorijo: "Ampak, a ne obstaja nekaj več od nas, nekaj drugega?" In jaz odgovarjam: "Seveda." In potem rečejo: "A nisi torej na nek način religiozen?" In odgovorim: "Ne." Zakaj bi moral ta občutek skrivnosti, ta občutek vrtoglavega obsega vesolja spremljati občutek nečesa mističnega? Znanost in samo opazovanje nam dajeta ta občutek brez mistike, zato ne čutim potrebe. Vesolje je ogromno, mi pa smo majčkeni, brez potrebe po nadaljnji religiozni nadgradnji. Tako lahko ima nekdo t. i. duhovne trenutke brez vere v duha.

CA: Pravzaprav, naj nekaj vprašam. Koliko ljudi tukaj bi reklo, da jim je religija pomembna? A je kak enakovreden proces, s pomočjo katerega obstaja most med tem, o čemer govoriš in tem, kar bi povedal njim?

AB: Rekel bi, da je v sekularnem življenju veliko veliko lukenj, ki se jih da zamašiti. Ni tako, kot želim pokazati, ni tako, da ali imaš religijo in moraš zato sprejeti celo vrsto stvari, ali pa nimaš religije in si zato prikrajšan za vse te zelo dobre stvari. Žalostno je, da nenehno govorimo: "Ne verjamem, zato ne morem imeti skupnosti, zato sem odrezan od moralnosti, zato ne morem iti na romanje." Nekdo bo rekel: "Nesmisel. Zakaj ne?" In to je resnični smisel mojega govora. Toliko vsega lahko vsrkamo. Ateizem se ne bi smel odrezati od bogatih virov religije.

CA: Zdi se mi, da je v skupnosti TED veliko ljudi, ki so ateisti. Vendar verjetno večina v tej skupnosti zagotovo ne misli, da bo religija v bližnji prihodnosti izginila, in želijo najti jezik za konstruktivni dialog in občutek, da se lahko resnično pogovarjamo med sabo in delimo vsaj nekaj skupnih stvari. Smo nespametni, če smo optimistični glede možnosti sveta, kjer bi namesto, da je religija mogočen zborovalen krik delitve in vojne, lahko bilo premoščanje?

AB: Ne, o razlikah moramo biti vljudni. Vljudnost je preveč spregledana vrlina. Vidimo jo kot hinavščino. A moramo priti do stopnje, kjer ste ateist in nekdo reče: "Veš, zadnjič sem molil," in vi to vljudno ignorirate. Greste naprej. Zato, ker ste se strinjali o 90 odstotkih stvari, zato ker ste delili poglede o tolikih stvareh in se vljudno ne strinjate. In mislim, da so to nedavne religiozne vojne ignorirale. Ignorirale so možnost složnega nesoglasja.

CA: In na koncu, ali ta nova stvar, ki jo predlagaš, ki ni religija, ampak nekaj drugega, ali potrebuje vodjo in ali se javljaš za papeža?

(Smeh)

AB: No, nekaj, do česar smo vsi zelo sumničavi, so posamezni vodje. Ne potrebuje ga. Poskusil sem postaviti ogrodje in upam, da ga bodo ljudje lahko sami zapolnili. Skiciral sem neke vrste široko ogrodje. A kjerkoli ste, kot sem rekel, če se ukvarjate s potovanji, naredite del o potovanjih. Če delate s skupnostmi, poglejte religijo in naredite del o skupnostih. Torej je wiki projekt.

(Smeh)

CA: Alain, hvala da si podžgal številne pogovore, ki bodo sledili.

(Aplavz)