Aditi Shankardass: Dodatno mnenje o težavah pri učenju

Ko sem bila stara 10 let, me je bratranec peljal na ogled šole za medicino. Za poslastico mi je pokazal še laboratorij za patologijo, iz kozarca vzel čisto prave možgane in mi jih položil v dlani. Pred seboj sem imela zibelko človeške zavesti, gonilo človeškega telesa, v svojih dlaneh. Na ta dan sem spoznala, da se bom ukvarjala z možgani, ko odrastem, bodisi v medicini ali znanosti.

Leta kasneje, ko sem končno odrasla, so se mi uresničile sanje. In ko sem pisala svoj doktorat o nevroloških vzrokih za disleksijo pri otrocih, sem naletela na vznemirljivo dejstvo, ki bi ga rada danes delila z vami. Ocenjuje se, da vsak je šesti otrok, vsak šesti otrok žrtev neke vrste motnje v razvoju. Torej motnje, ki upočasni umski razvoj otroka in povzroča trajne poškodbe uma. Kar pomeni, da vsak izmed vas pozna vsaj enega otroka, ki trpi za motnjami razvoja.

A kar me je zelo pretreslo, je to, da kljub temu, da vse te motnje izvirajo v možganih, se večino diagnoz postavi izključno na podlagi opazovanj vedenja. A diagnoza možganskih motenj brez dejanskega opazovanja možganov, je podobna zdravljenju srčnega bolnika na podlagi fizičnih simptomov, a brez pomoči EKG-ja ali rentgena pri opazovanju srca. Zdelo se mi je povsem logično -- da natančno določimo in zdravimo možganske motnje, moramo nujno opazovati možgane same. Z opazovanjem vedenja samega lahko zgrešimo velik del uganke in lahko ustvarimo nepopolno ali zavajajočo sliko otrokovih težav. Da, kljub vsemu napredku v medicini je diagnoza možganskih motenj pri vsakem šestem otroku ostala tako omejena.

Nato sem se srečala z ekipo na univerzi Harvard, ki je tovrstno tehnologijo končno uporabila za diagnozo možganskih motenj pri otrocih, namesto za raziskovanje možganov. Ta napredna tehnologija zaznava EEG ali električno dejavnost v možganih v realnem času, kar nam omogoča opazovanje možganov, ki izvajajo različne funkcije in zaznavanje še tako majhne nepravilnosti katerekoli funkcije, vid, pozornost, jezik, sluh. Program, ki zapisuje električne dejavnosti v možganih, triangulira izvor nepravilnosti v možganih. Drugi program, ki zapisuje statistično verjetnost, opravi matematične izračune, ki določijo, če je katera izmed nepravilnosti klinično pomembna. To nam omogoči natančnejše nevrološke diagnoze otrokovih simptomov. Tako sem postala vodja nevrofiziolgije omenjene ekipe. Končno smo lahko to tehnologijo uporabljali za dejansko pomoč otrokom z možganskimi motnjami. Z veseljem povem, da takšno tehnologijo postavljamo tudi v Indiji.

Rada bi vam povedala zgodbo o otroku, o katerem se je poročalo tudi na novicah. Sedemletni Justin Senigar je prišel v našo kliniko z diagnozo zelo resnega avtizma. Tako kot pri večini avtistov, je bil njegov um ujet v telesu. Na trenutke je kar odtaval za par sekund. Zdravniki so staršem rekli, da verjetno ne bo nikoli sposoben sporazumevanja ali druženja z drugimi in da verjetno ne bo nikoli zares obvladal jezika.

Z omenjeno napredno tehnologijo EEG smo si ogledali Justinove možgane in rezultati so bili presenetljivi. Izkazalo se je, da Justin skoraj zagotovo ni avtist. Trpel je za možganskimi napadi, ki jih je bilo nemogoče videti s prostim očesom, bili pa so vzrok simptomov, ki so bili podobni simptomom avtizma. Ko so Justinu dali ustrezna zdravila, je bila sprememba neverjetna. V roku 60-ih dni se je njegov besednjak z dveh do treh besed povečal na tristo besed. Njegove sposobnosti sporazumevanja so se tako izboljšale, da so ga lahko vpisali v redno šolo, kjer je celo postal prvak v karateju.

Raziskave kažejo, da polovica otrok, skoraj polovica otrok, ki naj bi trpela za avtizmom, ima pravzaprav skrite možganske napade. To so obrazi otrok, ki sem jih pregledala, s podobnimi zgodbami kot Justin. Vsi ti otroci so prišli na kliniko z diagnozami avtizma, težavami z zbranostjo, umsko zaostalostjo, težavami z jezikom. Naši EEG pregledi so odkrili, da imajo bolj specifične težave z možgani, ki jih ne bi mogli odkriti le z opazovanjem vedenja. Z EEG slikami lahko tem otrokom naredimo natančnejše nevrološke diagnoze in določimo boljše načine zdravljenja.

Dolgo časa so otroci z motnjami v razvoju trpeli zaradi napačnih diagnoz, medtem ko so bile prave težave neopažene in so zato postale hujše. Dolgo časa so ti otroci in njihovi starši trpeli zaradi frustracij in depresije. A vstopili smo v novo obdobje nevroznanosti, obdobje, v katerem lahko končno neposredno opazujemo možgane, brez tveganj in stranskih učinkov, da najdemo resnični izvor težav mnogih otrok.

Če lahko nagovorim vsaj del poslušalcev, in delim ta napredni pristop z vsaj enim staršem, čigar otrok trpi zaradi motenj v razvoju. Mogoče bo potem razvozlana še ena uganka še enih možganov. Odklenili bomo še en um. In še en otrok z napačno diagnozo ali celo brez nje, se bo končno zavedal svojega potenciala, medtem, ko bo še vedno čas, da se njegovi možgani opomorejo. Vse to le z opazovanjem otrokovih možganov.

Hvala.

(Aplavz)