Adam Ostrow: Po zadnji posodobitvi statusa

Ob koncu tega leta bo na tem planetu milijarda ljudi, ki aktivno uporablja spletne strani socialnih omrežij. Vsem je skupno to, da bodo umrli. To je morda malce morbidna misel, a mislim, da ima nekaj globljih pomenov, ki jih je vredno raziskati.

Prvič sem začel razmišljati o tem, ko sem prebral objavo na blogu Dereka K. Millerja, znanstvenega in tehnološkega novinarja, ki je umrl zaradi raka. Miller je prosil družino in prijatelje, da po njegovi smrti objavijo članek. Začel ga je takole: "Pa smo tam. Mrtev sem in to je moja zadnja objava na blogu. Svojo družino in prijatelje sem prosil, da objavijo moje vnaprej pripravljeno sporočilo, ko moje telo podleže posledicam raka. To je prva faza v procesu spreminjanja te aktivne spletne strani v arhiv."

Ker je bil novinar, je bil Millerjev arhiv morda bolje napisan in bolj skrbno organiziran od večine, a dejstvo je, da v današnjem času vsi ustvarjamo arhiv, ki je popolnoma drugačen od vsega, kar so ustvarile prejšnje generacije.

Poglejmo nekaj statističnih podatkov. 48 ur video posnetkov je naloženih na YouTube vsako minuto. Vsak dan je objavljenih 200 milijonov tweetov. Povprečen uporabnik Facebooka objavi 90 prispevkov vsak mesec. Pomislite na svoje starše ali stare starše. Morda so posneli nekaj fotografij ali video posnetkov, morda so pisali dnevnik, ki živi v kakšni škatli. Danes pa vsi ustvarjamo neverjetno bogat digitalni arhiv, ki bo živel v računalniškem oblaku še leta po naši smrti. Mislim, da bo to ustvarilo nekaj neverjetno mikavnih možnosti za tehnologe.

Da smo si na jasnem, sem novinar in ne tehnolog, zato bi rad na kratko naslikal, kakšni bosta videti sedanjost in prihodnost. Že vidimo nekatere servise, ki nam omogočajo, da se odločimo, kaj se bo zgodilo z našim spletnim profilom in uporabniškim računom po naši smrti. Eden izmed njih me je našel, ko sem preko aplikacije FourSquare označil, da se nahajam v restavraciji v New Yorku.

Prosim? Adam? Ja. Smrt te lahko ujame kjerkoli, kadarkoli, celo v bio restavraciji. Kdo je to? Pojdi na ifidie.net, preden bo prepozno.

(Smeh)

Malce grozljivo, kajne? Ta servis nam omogoča, da ustvarimo sporočilo ali video, ki ga objavijo na Facebooku po naši smrti. Nek drug servis se imenuje 1.000 spominov. Omogoča nam, da ustvarimo posvetilo svojim dragim, vključno s fotografijami, z video posnetki in zgodbami, ki ga objavijo po naši smrti. A menim, da je to, kar prihaja, še mnogo bolj zanimivo.

Mnogi med vami verjetno poznate Deba Roya, ki je marca nazorno prikazal, kako je analiziral več kot 90.000 ur domačih posnetkov. Zmožnost naprav, da razumejo človeški jezik in obdelajo velike količine podatkov, se neprestano izboljšuje; zato bo kmalu mogoče analizirati vse, kar smo ustvarili v življenju - tweete, fotografije, video posnetke, bloge - ki jih ustvarjamo v tako velikem številu. Ko se bo to zgodilo, bodo lahko naše digitalne osebnosti obstajale v resničnem svetu, ko nas več ne bo, zahvaljujoč ogromnim količinam vsebin, ki jih ustvarjamo, in zmožnosti tehnologije, da jih razume.

Že vidimo nekatere poskuse v tej smeri. Servis, ki se imenuje Moj naslednji tweet, analizira naš celotni tok tweetov - vse kar objavimo na Twitterju - in poskuša predvideti našo naslednjo izjavo. Kot vidite, so v tem trenutku rezultati nekoliko smešni. Lahko si predstavljate, kako bo to videti čez pet, deset ali dvajset let, ko se bodo naše tehnološke zmožnosti izboljšale. Pojdimo en korak dalje. MIT-ov medijski laboratorij razvija robote, ki se obnašajo podobno kot ljudje. Kaj če bi se ti roboti znali obnašati kot posameznik - na podlagi njegovih edinstvenih značilnosti, na podlagi stotisočih objav, ki jih ta oseba ustvari v življenju?

Za konec pomislite na znameniti prizor volilnega večera leta 2008 v Združenih Državah, ko je CNN v živo projicirala hologram hip hop umetnika will.i.am-a v svoj studio za intervju z Andersonom Cooperjem. Kaj če bi lahko uporabili to isto tehnologijo, da bi v dnevne sobe projicirali slike naših ljubljenih, ki bi se obnašali, kot da so živi - na podlagi vsebin, ki so jih ustvarili pred smrtjo. Mislim, da bo to popolnoma mogoče, ko se količina podatkov, ki jih uporabljamo, in sposobnost tehnologije, da jih razume, eksponentno povečata. Naj zaključim. Menim, da moramo razmisliti o tem, ali želimo, da to postane naša resničnost - in če je odgovor da, kaj to pomeni za definicijo življenja in vsega, kar pride za njim. Najlepša hvala.

(Aplavz)